Tako je, zrcala so povsod okoli nas. Zrcalo drugih ljudi pomeni za nas tisto povratno informacijo, kako nas drugi vidijo in vrednotijo. Človeku lastna nečimrnost in napuh ter naše egoistične misli nas usmerjajo k vedenju, ki nam pač včasih res ni v ponos.
No, a se prepoznate v zgornjih vrsticah? Verjamem, da se marsikdo od nas kdaj prelevi v samoljubnega diktatorja ali pa sprejme igro nemočne žrtve s sindromom Kalimerota, kjer so za vse tegobe, ki se dogajajo, vedno krivi drugi in nikoli mi sami. No, zato pa imamo okolico, ki nam s svojim vedenjem sporoča ali smo primerni za okolje, v kakšni meri in kaj bi bilo priporočljivo, da spremenimo na in v sebi. A kaj, ko smo ljudje tako zaverovani v svoj prav, da običajno spregledamo, še bolj pogosto pa kritiziramo okolico, kaj nam to pošilja ene čudne signale in zahteve, saj smo pa ja zelo super.
Običajno sami sebe vidimo drugače, kot nas vidijo ljudje, ki nas obkrožajo, pa bodisi da so to družinski člani, sodelavci, prijatelji ali širša žlahta. Vsak član teh skupin ljudi nas vidi v družbeni in socialni vlogi, ki jo igramo v specifičnem okolju. To pomeni, da doma ali med prijatelji reagiramo drugače na enak izziv, kot pa recimo v delovnem okolju ali še zlasti, v neznanem, ogrožujočem okolju. Naše reakcije in odzivi so tisti, ki nas determinirajo v določen okvir in kot takšen »paket« nas vidijo drugi. Četudi se mi zavestno trudimo z določenim zahtevanim vedenjem, ki ga od nas terjajo določene norme in zahteve (na primer hierarhija v službi, položaj v družini, socialni status s primerljivimi in želenimi drugimi), se v nepredvidljivih situacijah običajno zgodi, da naša maska popoka in pokaže se naš pravi jaz, naša usmerjenost v strategije reševanja problemov ali pa se zgolj pokaže kako ranljivi smo.
Ko nam drugi zrcalijo nas same in naše slabosti, nismo najbolj srečni. Nekateri se vidimo kot borce, kot ljudi, ki nas ne more nihče potolči, nekateri so iznajdljivi in s polno neverjetne domišljije kako spremeniti druge in svet, le sebe ne, saj se imajo za najbolj pametne in mogočne, spet drugi so nebogljeni ali pa se pustijo soljudem razvajati ali jih potiskati v vloge, ki jih ne želijo igrati, to pa dosežejo z izsiljevanjem ali grožnjami. Skratka, spekter čustev in pritiskov je nikoli končana zgodba, vse to pa se odseva v nas. V kolikšni meri imamo to ozaveščeno, je običajno odvisno od tega, koliko delamo na sebi in se poznamo, kako nas okolje razume, pozna in podpira, pa tudi od tega ali smo se odločili za duhovni in osebnostni razvoj oziroma spremembe.
Saj veste, spremembe na nas samih je najtežje opravilo. Veliko lažje je kritizirati druge, jih ocenjevati in jih dajati v nič ali pa se jim posmehovati, sami sebe pa težko opredelimo. No, tukaj nam je v pomoč prav zrcalo, ki odseva našo sliko v očeh soljudi. Dosti krat je ta slika v zrcalu nenavadna, izkrivljena ali pa toliko resnična, da boli, ko se soočimo s svojimi globinami. Ker so naše potlačene vsebine in podzemne globine polne bolečih in težkih vsebin, neradi kopljemo po njih ali pa to odločno zavračamo in s tem seveda tudi negiramo slike zrcal. In seveda, vsakdo ima pravico tako reagirati, a menim, da s tem prikrajša sebe za spoznanja prav o – sebi. Je težko in včasih žalostno, kaj vse skrivamo v sebi, a ob dobrohotnem in ljubečem zrcalu se lahko tudi sami tako uglasimo, da smo sebi všeč še bolj ali pa na novo.
Ko smo sebi super, smo okolju in tistim, ki nam držijo zrcalca še bolj. Splača se delati na sebi in ceniti trud okolja, ko nam nekaj sporoča. S tem napredujemo sami in posledično je podoba v zrcalu bolj simpatična.
