Intervju s Klaro Magrič Šubic: poveži se s staroselci, obudi svoje korenine

OGLAS

Intervju je pripravila Nina Dolinšek

Dandanes pogosto slišimo, da je pomembno, da spoštujemo svojo dediščino, se zavedamo modrosti naših prednikov in smo v stiku s tradicijo. A kaj to zares pomeni?

Kdo sploh so naši predniki? Kaj nas lahko naučijo naši predhodniki? Je za obujanje tradicije in vzpostavitev ponovnega stika z naravo res potrebno odpotovati na drug konec sveta? Si si že zastavila ta vprašanja?

OGLAS

Nas je tematika zelo zanimala, zato smo na klepet povabili Klaro Magrič Šubic, ki je kulturologinja, antropologinja in jezikoslovka ter raziskovalka ljudi, časa in prostora. Svojo strast je združila s potovanji in kot turistična vodička želi s svojimi izleti pokazati čudovito duhovno dediščino Slovenije, kakršne ne poznamo.

Klara, danes vse pogosteje naletimo na izraz ‘staroselci’. Prosim, pojasni nam najprej, kdo so bili staroselci? 

Staroselci so bila vsa predkeltska ljudstva, ki so živela na našem ozemlju. V antičnih virih so navedeni Japodi (Ilirsko pleme) in Histri,  kasneje, v 4.st.pr.n.št., pa so se jim pridružila Keltska plemena, ki so seveda naletela na staroselce in se z njimi povezala.

Dandanes je na Slovenskem zanimivo odkrivanje skrivnostne zapuščine naših zgodnjih staroselcev. Ti so imeli čisto svojo materialno in duhovno kulturo, ki jo poznamo predvsem po tradiciji postavljanja t.i. »velikih kamnov« ali na kratko megalitsko kulturo (od 5.000 -1.500 pr.n.št.), ki se je širila po celotni zahodni Evropi. Uvrščamo jo v mlajšo kameno dobo (neolitik) in bronasto dobo. Za to obdobje je bila značilna »revolucija« v poljedelstvu. In za dobro »kmetovanje« je bilo seveda potrebno upoštevati nebesne in zemeljske zakone. Z opazovanjem neba so takratna ljudstva ujela ritem življenja, kar se jim je vračalo z obiljem pridelkov.

Kaj pa označujejo ti veliki kamni in čemu služijo?

Za staroselce je bilo ključnega pomena, da sledijo vsem dogajanjem na nebu, zato so začeli postavljati ogromne večmetrske kamnite bloke, ki so postali nekakšni astronomski koledarji. Ti veliki kamni, postavljeni v krog, so pravzaprav odslikava ozvezdij. Z natančnimi postavitvami kamnov so lahko sledili sončnemu in lunarnemu gibanju, menjavi letnih časov, gibanju pomembnih ozvezdij in zvezd na nebu, kar jim je olajšalo vsakodnevno življenje in vpeljalo red. Lahko bi rekli, da je bilo zanje to tako pomembno, kot so za nas ure, zemljevidi, GPS sistemi in drugi elektronski pripomočki. Na kratko: s tem so dobili orientacijo v času in prostoru. Razumeli so, kdaj in kje vzhajata in zahajata sonce in luna, kdaj sejati in kdaj žeti, kdaj bo sušno in kdaj deževno obdobje itd.

Nekako v tem času so pričeli izvajati tudi obrede oz. kulte čaščenja. Rodilo se je verovanje in s tem priznavanje človeške majhnosti v velikem vesoljnem redu. Čaščenja in daritve nebu (božanstvom) in zemlji so bila zahvala ali pa prošnja za dobro letino, zdravje, plodnost … Zato so danes ti megalitskih krogi predvsem znani kot svetišča.

Na teh mestih – ob kamnu v kamnitem krogu – pa so pokopavali tudi glavne svečenike, saj so verjeli, da bo njihov duh prešel v kamen in tako živel naprej ter pomagal in uslišal prošnjam.

V Sloveniji smo odkrili kar nekaj primerov takšne natančne odslikave nebesnih ozvezdij na zemlji: npr. Megalitska svetišča v dolini Gračnice je preslikava ozvezdja Orion, Megalitski krog pod Krnom preslikava velikega voza. Vedo, ki se ukvarja s takšnimi kompleksnimi raziskavami, imenujemo arheoastronomija.

Kaj pomeni, da so želeli preslikati red iz neba na zemljo?

Kozmos dobesedno pomeni red. Zemlja pa predstavlja prostor kaosa, ki ga je potrebno u-red-iti. S tem, ko so s postavitvijo kamnov določili smeri neba in z neba preslikavali vidna pomembnejša ozvezdja, so lahko lažje nadzirali čas in prostor. Eden takšnih znanih primerov je angleški Stonehenge, znamenito megalitsko svetišče – razne linije, ki jih tvorijo pokončni kamniti bloki, odsevajo tako solarne kot lunarne orientacije. In prav takšna postavitev z vsemi natančnimi razmerji (pri obeh je tloris s premerom 31,4 m) naj bi bila pri “našem” megalitskem krogu pod Krnom, zato mu pravijo kar slovenski Stonehange.

Kaj pravzaprav mislimo, ko govorimo o zapuščini naših prednikov in kako se lahko povežemo z njimi?

Poleg materialne kulture (megalitska svetišča), ki jo šele odkrivamo, so nam zapustili tudi duhovno kulturo, ki jo sedaj obuja slovensko društvo starovercev. Gre za t.i. revitalizacijo staroverske duhovnosti po slovanski mitologiji in ustnem izročilu. To je predvsem čaščenje zemlje – narave in neba. Prav poseben in zelo globok odnos so imeli do kamnov – velikih in majhnih, ki so bili nekoč pomemben del obredov.

Z našimi predniki pa se lahko najlažje povežemo, če se odpravimo kar na kraje, kjer so se v preteklosti dogajali obredi in čaščenja. Te točke so jame (npr. Babja jama, Ajdovska jama, …) ali pa posebni kraji, kot so npr. Megalitski krog pod Krnom, energijski krog Javorje, Dunaj nad Krškim, Dolina Gračnice (Jurklošter) in drugi.

Zakaj bi se povezovali s staroselci in njihovimi običaji? Kaj nam to prinaša?

Žal ni točnih zapisov, ki bi nam govorili o tem, kakšne običaje so poznali naši davni predniki – staroselci. Lahko si pomagamo le s slovansko mitologijo, ki je nekakšna nit v dediščino naših starih verovanj, saj vsebuje vse elemente povezave z zemeljskimi in nebesnimi božanstvi, ki so jih častili. Pomagamo si tudi s primerjalno metodo, ki primerja verovanja drugih ljudstev sveta z našim ustnim izročilom in slovansko mitologijo.

Tako lahko odkrijemo zanimive podobnosti in celo začutimo pomembnost takšnih verovanj, saj so te pri drugih kulturah še danes živa in vidna. Najbolj izstopajoči in danes široko poznani sta šamanizem in vračevstvo. Šamanizem je vendarle najstarejša religija in spada pod glavni religiozni sistem v Sibiriji in  Srednji ter Južni Ameriki. Oseba, ki izvaja šamanistično prakso se imenuje šaman. V obdobju Keltov je to pomembno vlogo zasedal druid, pri nas pa, po ljudskem izročilu, kresnik, včasih tudi vedomec.

Ko prebiramo te izraze, se v nas zbuja nekaj globokega. Čeprav se morda s temi izrazi še nismo srečali, so te tradicije vtkane v našo dediščino in obujanje tega nam prinaša globljo povezavo z našimi predniki, ki nas učijo spoštovanja do narave, zemlje in neba. Tako se povežemo tudi sami s sabo, na nivojih, ki se jih vsakdanjem hitrem ritmu sploh ne zavedamo.

Naše prednike in njihovo tradicijo še lažje začutimo, če se nanje spomnimo ali posebej praznujemo njihove običaje, ki so še živi in izvirajo iz predkrščanskega obdobja – npr. kurentovanje, kresovanje,  božič, ki predstavlja rojstvo sonca t.i. Svarožiča in drugi.

Zakaj so staroselci izbirali točno določena mesta za izvajanje obredov?

Zemlja je živ organizem in tako kot človek ima tudi zemlja svoje pomembne točke. Za lažjo predstavo jih lahko primerjamo z akupunkturnimi točkami tradicionalne kitajske medicine, to so »tsubi«, in kanale po katerih teče vitalna energija t.i. zmajeve črte ali »ledinke« – v tradicionalni kitajski medicini so to meridiani. Mreženje teh točk in kanalov daje zemlji eterično strukturo prav tako kot človeku.  Prav tako kot se po našem telesu pretaka kri, se po zemlji reke, morja in oceani. Tako kot diha človek, diha tudi zemlja. In tako kot ima človek sedem čaker, jih ima tudi zemlja (1. čakra: Grand Canyon, 2. čakra: Machu Pichu, 3. čakra: Urulu, 4. čakra: Glastonbury Tor, 5. čakra: Piramide v Gizi, 6. čakra: Gora Fuji, 7. čakra: Gora Kailash).

Zemlja lahko na določenih mestih vibrira z visoko frekvenco in te točke so nam poznane kot energijske točke, ki že tisočletja zdravijo in na splošno blagodejno vplivajo na nas in naše počutje, vendar le, če je frekvenca in pretočnost zemlje dovolj močna, da sproti pretvarja nesrečne energije. To so vedeli tudi naši predniki, zato so na takšnih mestih postavljali svetišča ali pa so jih jasno označili z naravnimi materiali (les, kamen), kasneje v zgodovini pa so prav na teh mestih gradili pomembne sakralne objekte.

Kaj se zgodi, ko obiščemo te energijske točke?

Zemlja in narava (drevesa, kamni) nam dajejo podporo za bivanje in zdravje. Energijske točke zemlje nam pomagajo k boljšemu počutju in podprejo naše vitalne organe. T.i. dendroterapija ali terapija z drevesi pa nas pomirja in predvsem celostno napolni z energijo. Kristaloterapija pa je zdravljenje s kristali in minerali, ki rastejo globoko v zemlji. Ti nas lahko očistijo, napolnijo, pozdravijo, zaščitijo, pomirijo, zmanjšajo duševne motnje itd.

Včasih se lahko zaradi močnih naravnih energijskih vrelcev zemlje v nas sprožijo blagi ali močni procesi. Ti slednji se odražajo kot vrtoglavica, slabost ali zmedenost. Zgodi se tudi, da je mesto oz. park z označenimi  t.i. energijskimi točkami slabo pretočno in nase veže in ohranja nesrečne bolezenske energije predhodnih obiskovalcev. Naše počutje se bo v trenutku spremenilo v nelagodje, v tem primeru je potrebno mesto čimprej zapustiti. Včasih, ko se odpravimo na sprehod in se na poti ustavimo, se lahko nevede ustavimo ravno na dobrih zdravilnih točkah zemlje, in ker se dobro počutimo, se kar nočemo premakniti naprej. Seveda, vzemite si čas in počijte na tej točki, dokler ne boste začutili, da je dovolj.

Pri terapiji z drevesi pa je dobro vedeti, katera nas celovito napolnijo, katera nas zdravijo in podpirajo pri določenih težavah, nekatera pa nam lahko tudi jemljejo dobro ali slabo … Najbolj nevtralno in univerzalno drevo je breza, pa potem bor, bukev, hrast. Lipa je še posebej primerna za nosečke, kostanj pobira strahove, oreh pa naj bi nam črpal vitalno energijo …

Ker kristali rastejo pod zemljo in jih ne vidimo, so lahko včasih prav ti zaslužni za tista skrivnostna močna zdravilna sevanja iz zemlje. Kakorkoli, kombinacija zemlje, dreves in kamnov v pravem razmerju, nas zdravi.

Klara, tudi sama organiziraš izlete po slovenskih energijskih točkah. Nam lahko poveš več o tem?

Ker je slovenska  duhovna dediščina zelo bogata in ima veliko čudovitih in zdravilnih točk, ki nas lahko zacelijo in napolnijo z dobro energijo, smo začrtali čisto poseben projekt, imenovan “Po sledeh starovercev in staroselcev”. S tem bi želeli obuditi staro duhovno dediščino naših prednikov, ki je bila zatrta od krščanskega obdobja naprej.