Jogo običajno povezujemo z Indijo, vključno s poimenovanjem “joga”, ki ima sanskrtski izvor.
Ta nauk vsekakor ni vezan le na Indijo ali Vzhod, saj so jo poznale številne stare kulture, kot so perzijska, egipčanska, majevska, grška ali etruščanska, čeprav je niso imenovale enako, obstajale pa so tudi nekatere manjše razlike v načinu njenega udejanjanja. Vse stare civilizacije so poznale ta nauk o združevanju, kar je dobesedni pomen besede “joga”. Ta izvira iz sanskrtske besede “jug”, ki pomeni člen (ali spona) in izraža idejo združitve. Beseda joga je tako podobna besedi “religija”, ki pomeni “re-ligare”, “znova povezati”, “združiti”. Joga je veda, ki človeku omogoča združitev s samim seboj, drugimi ljudmi in Bogom. Z besedo “joga” ali na Zahodu “religija” kot združevanjem, povezovanjem lahko poimenujemo vse, kar nam omogoča doseči prvobitno celovitost in se vrniti k izvoru.
Joga je bila nekoč namenjena le tistim, ki so se jo odločili udejanjati ali bolje rečeno, ki so se poskušali združiti s samimi seboj, drugimi ljudmi in Bogom.
Zmotno razumevanje
Obstaja splošna nagnjenost k necelovitemu razumevanju joge, saj se običajno ne upoštevajo vsi njeni vidiki, temveč le deli joge, “podjoge”, če jih lahko tako sploh imenujemo.
Za primer vzemimo hata jogo, telesno jogo. Na Zahodu je skoraj edina poznana, gre pa za fizično jogo, različne položaje in obvladovanje telesa. Danes hata joga zaradi zmotnega razumevanja velja za način ponovne vrnitve zdravja, mladosti in lepote.
Nesmiselno je starim modrecem pripisovati, da so govorili o vedi, katere namen bi bil, da bi bili starčki podobni otrokom, otroci pa starčkom. To, kar so modreci že od nekdaj želeli, je, da so otroci videti kot otroci in se tako tudi vedejo, da so odrasli videti kot odrasli in se tako tudi vedejo ter da se starejši ljudje vedejo svojim letom primerno, ko znanje in spoznanje dosežeta višek.
Ena od napak, h kateri torej vodi takšno zmotno pojmovanje “delov joge”, je prepričanje, da je joga nekakšno zdravilo sine qua non za katero koli fizično bolečino in da lahko vse reši.
Vlada tudi prepričanje, da je joga učinkovit način za odpravljanje tesnobe, strahov in način za doseganje velikih uspehov v družbi. Pravijo, da nas bo joga osvobodila sramežljivosti, notranje negotovosti. Iščemo nekakšen čudež, po katerem bi lahko postali zgovorni, simpatični, prijetni in nasmejani. Niti to ni joga.
Po drugi strani so tisti, ki mislijo, da joga omogoča pridobivanje številnih moči, s katerimi lahko vplivamo na druge, jih hitreje prepričamo v nekaj, spremenimo njihova stališča in jim vsilimo nova. Jogo nekateri predstavljajo tudi kot vrsto “črne magije”, s katero naj bi bilo mogoče svoje ideje brez večjega napora vsiliti drugim.
Naslednja zmota je prepričanje, da joga vodi do miru in končne sreče, in vse to brez večjega učenja in preučevanja – zadostujejo le preproste fizične vaje. Morda je to največja zabloda, kajti kdo ne stremi k miru in sreči? Kdo se ne želi združiti s samim seboj? In ko se po ukvarjanju z jogo razočaramo – ker nismo dosegli miru in sreče, ker nismo dosegli mentalne prevlade nad drugimi, ker nismo obvladali svojih strahov, ker leta na nas puščajo enake sledi kot na drugih – začnemo misliti, da je joga nekoristna, da je samo daljnovzhodni mit in zgodbica kot številne druge.
Vidiki joge
Obstaja prvi del, ki ga hindujci po navadi imenujejo “preddverje joge”, začetna pot, ki v resnici niti ni joga, temveč le način uvajanja vanjo, in se imenuje hata joga. To je preddverje, v katerem začetnik poskuša obvladovati svoje telo, dihanje, mišice, gibe in telesno napetost na splošno. Vladati telesu si ne želi zaradi samega zadovoljstva ob njegovem obvladovanju, temveč zaradi spoznanja, da umirjeno telo omogoča boljši razvoj mentalne in duhovne plati ter postopno zmanjševanje telesnih želja. Kakšne težave nam povzroča telo? Ne gre le za njegovo težo, ki jo moramo nositi, za njegovo oviranje in potrebe, temveč za njegovo navado, da vso pozornost terja zase in onemogoči osredotočanje na druge stvari in vrednote. Onemogoča torej izražanje uma in duha.
Zadostuje preprost primer. Če želimo brati ali se učiti ter zato poskušamo umiriti svoje telo – kako se to odzove? Ovira nas, čuti žejo, različne bolečine … in tako preložimo branje na naslednji dan. Zdi se, da nas telo poskuša na vse načine motiti prav takrat, ko ga želimo umiriti, da bi se lahko na nekaj osredotočili.
Tisti, ki so pripravljali kakšno seminarsko nalogo ali dolg in težak izpit, vedo, da telo ne prenese mirovanja. Hata joga pa poskuša navaditi telo prav na to, da bi to ubogalo vedno, kadar od njega zahtevamo umirjenost ali mirovanje, in da je podrejeno našemu notranjemu delu, ne pa obratno.
Cilj hata joge ni ta, da bi se naše telo okrepilo in postalo lepše, temveč je to le njena posledica. Organizirano, umirjeno telo namreč postane harmonično, zdravo in lepo. Toda to ni naš glavni cilj, je pa naravna posledica dosežene harmonije v našem telesu.
Ko posameznik zapusti to preddverje, pride do prve stopnje joge – to je karma joga ali joga delovanja, kar pomeni tudi sama beseda “karma”, ki se na Vzhodu ne nanaša le na delovanje kot gibanje (akcijo), temveč tudi na njegove posledice, reakcijo.
Nekaj, kar je za Vzhod očitno, mi pa tega ne moremo vedno popolnoma dojeti, je dualnost našega sveta. Vse, kar dojemamo s svojim razumom, ima dve strani: svetloba za nas obstaja, ker obstaja tema, toplo obstaja zato, ker obstaja hladno, dobro zato, ker obstaja zlo, moški zato, ker obstaja ženska, tišina zato, ker obstaja zvok. Vse smo torej navajeni dojemati kot igro nasprotij. Ko na Vzhodu, kjer dualnost bolje razumejo, govorijo o Karmi, ne govorijo le o delovanju (akciji), temveč o delovanju in njegovih posledicah (akciji in reakciji). Ni delovanja, ki bi bilo brez posledic, naj gre za fizični, psihični ali mentalni svet.
V zvezi s fizičnim svetom smo se učili o zakonu, ki ga imenujemo zakon akcije in reakcije. Učili smo se, da se bo, če na neko telo delujemo z določeno silo v eni smeri, kot reakcija pojavila druga enaka, vendar nasprotno usmerjena sila. Ta zakon smo ponavljali do onemoglosti in ponosni smo, da smo ga odkrili.
Na Vzhodu so šli še dlje. Tam so namreč govorili, da se vse v fizičnem svetu odraža v mentalnem in duhovnem svetu. Vsako delovanje izzove posledice, vsaka akcija izzove reakcijo. Karma joga poskuša vplivati prav na to – na naše delovanje in njegove posledice. V zvezi s tem obstaja temeljni zakon, ki pravi – če dopustimo navezanost na te dualnosti, se nikoli ne bomo osvobodili svojih okovov in omejitev.
Kako lahko pretrgamo to verigo ali kako se lahko osvobodimo posledic svojih dejanj?
Preprosto. Osvobodimo se jih tako, da naš cilj niti ni osvoboditev; tako, da si za svoja dejanja ne želimo nagrade, kajti vsako delovanje ima tudi svoje posledice. Ne smemo delovati zaradi nagrade, temveč zaradi samega delovanja. To nedvomno zahteva popolno pozornost, odgovornost, merilo, v skladu s katerim vedno, kadar delujemo, to počnemo zato, ker je tako potrebno, ne pa zaradi nagrade, ki bi si jo prislužili.
Mirovanje, popolno nedelovanje, neizzivanje negativnih reakcij – torej nasprotno stališče – ni niti koristno, ker ne gre za to, da bi se morali izogibati delovanju. V Bagavadgiti, enem od najglobljih del Vzhoda, je zapisano, da mirovanje ne obstaja. Lahko mirujemo na enem mestu in mislimo, da ničesar ne počnemo, toda to ni res. Psihično in mentalno delujemo še naprej, kar pomeni, da vseeno delujemo. Ne moremo se izogniti posledicam svojega psihičnega in mentalnega delovanja, kajti živa bitja se delovanju ne morejo izogniti.
Ne gre za to, da bi morali mirovati ali se izogibati odgovornosti. Gre za to, da delamo običajne stvari, kakor vsak dan, vendar s to razliko, da vse delamo na najboljši možen način, z največjo odgovornostjo, z največjo zavestjo, tako, da se popolnoma zavedamo vsega, kar smo naredili. In to je ključ, to je skrivnost karma joge.
Ko presežemo stopnjo karma joge, dosežemo drugo stopnjo joge, ki jo na Vzhodu imenujejo bakti joga. To je joga čaščenja božanskega, joga religioznosti, katere cilj je doseči popolno čistost na ravni čustev. To je joga predanosti srca.
Tukaj naletimo na težavo religioznosti pri ljudeh. Da bi človek popolnoma udejanjal jogo na tej drugi stopnji, mora razviti globoko religioznost, vendar to ne pomeni, da bi moral sprejeti kakšno posebno religijo ali religije. Pri bakti jogi ni pomembno, da se človek opredeli za kakšno posebno obliko religije, ime Boga, institucijo ali obrede. Bistvo religije pri bakti jogi je globoko občutenje, ki ga človek nosi v svoji notranjosti in ki mu govori, da obstaja nesmrtna duša, ki se vrača k svojemu izvoru in katere narava je subtilna, vendar globoka. Takšna religioznost pogosto manjka tistim, ki se želijo posvečati jogi.
Resnična religioznost omogoča vrsto sprememb in te morajo tistega, ki resnično živi v skladu z učenjem joge, voditi k spoznanju, da so vse religije po svojem bistvu, po svoji notranji naravi enake. Vse poskušajo povezati človeka z njegovo dušo, z Bogom. Zunanje oblike se lahko razlikujejo, kajti tudi ljudje se med seboj razlikujejo in imajo različne načine izražanja religioznosti. Najpomembnejša pa je religioznost, “religijsko” občutje.
To notranje občutje religioznosti pri bakti jogi vodi k notranji čistosti, čistosti čustev, ki so čedalje bolj jasna in čista. Pri bakti jogi je prizadevanje usmerjeno zlasti v izkoreninjenje dveh najbolj škodljivih in negativnih čustev za človekovo uresničitev: strahu in jeze.
Človek, ki se prepušča strahu, bo težko stopil na pot joge ali na katero koli drugo pot.
Jezljiv človek se čuti napadenega ob vsaki, tudi najmanjši težavi, ki se mu postavi na pot, zlasti pa ko ugotovi, da v življenju ni poti, na kateri ne bi bilo tudi težav. Življenje je polno težav, od tistih povsem fizičnih, ki nam jih povzroča naše telo, do psihičnih in mentalnih v odnosih z drugimi ljudmi.
Človek, ki se jezi zaradi svojih pomanjkljivosti in težav ter se prepušča jezi, zelo verjetno ne bo mogel narediti drugega koraka joge, to je bakti joga.
Tretja stopnja joge je džnana joga, joga spoznanja in zmožnosti razločevanja. Ljudem v starih časih niso zadoščali znanje in definicije, treba je bilo razbrati, razločevati in znati izbrati. To je bilo temeljno. Ne zadostuje, da človek razvija zmožnost spoznavanja, temveč mora razvijati tudi zmožnost izbiranja, razločevanja med dobrim in slabim.
Ta zmožnost se na Vzhodu imenuje viveka, njen simbol pa je črni labod. Kot namreč pravi izročilo, ima ta labod zmožnost, da mleko loči od vode.
To je simbol, ki ponazarja zmožnost ločevanja vrednega od nevrednega, to je zmožnost razločevanja med lažnim in resničnim. Na tem temelji resnično znanje: ne na zbiranju podatkov, temveč na razločevanju med pomembnimi stvarmi, koristnimi za našega duha, od vsega škodljivega. To je pot džnana joge ali tretji korak joge.
Četrti, najvišji korak, je kraljevska joga ali v sanskrtu radža joga. Posameznik na tej stopnji joge doseže popolno oblast nad svojim telesom, čustvi in razumom, zato lahko začne z magičnim, najmočnejšim orožjem: to je volja.
Volja izvira iz najglobljega dela človeka, iz njegovega najvišjega dela, iz tistega, po čemer je podoben Bogu, tudi če samo za kratek trenutek.
Telo v radža jogi je obvladano, psiha očiščena in um miren, da bi se lahko prek človeka jasno izražal njegov višji princip. Da bi se lahko nesmrtna duša božanskega izvora odražala v nižjih principih, morajo biti telo, psiha in um umirjeni kakor ogledalo ali voda v mirnem jezeru.
Iz vsega povedanega izhaja, da je joga kot tehnika učinkovita veda, ki človeku omogoča jasno, zanesljivo, predvsem pa nenehno samospoznavanje. Omogoča mu jasno, trajno spoznanje, in ne le bežne iskrice, ki iz kakršnega koli že razloga ugasnejo in izginejo.
Druga težava, proti kateri se moramo boriti, je prav ta nestanovitnost našega razuma, navajenega na spremembe, navajenega na to, da skače z ene stvari na drugo. Vsakdo med nami je imel izkušnjo ali trenutek, v katerem se je zavedal samega sebe, globok občutek, slutnjo o nečem resničnejšem, globljem …
Toda koliko trajajo ti trenutki? Spolzijo nam med prsti kakor voda. Ko jih želimo priklicati nazaj, že mislimo na nekaj drugega – in ti trenutki nam pobegnejo. Spet smo običajna bitja, ki potujejo skozi življenje.
Cilj joge je predvsem človeku omogočiti učinkovito in trajno spoznanje samega sebe; omogočiti neprekinjeno samospoznavanje brez izgube že spoznanega in z globoko gotovostjo v to, kar je že dosegel. Da bi človek prišel do samospoznanja, je osnovno, da si to želi ter čuti globok in transcendentalen nemir, ki mu omogoča samospoznanje. Spoznavati samega sebe seveda ne pomeni, gledati se v zrcalo; to je morda celo najbolj lažna pot do samospoznanja. Samospoznanje zahteva odločitev, razločevanje, ki nam pomaga ugotoviti, ali živimo bolj v animalnem ali duhovnem delu sebe. Treba je določiti: kdo sem? Kje sem? Kateri del mene živi, ostane in premošča čas? Ko določimo, kje smo in kaj smo, se odločimo, da bomo spoznavali sebe. In če je treba za spoznavanje obvladati, podstriči ali zmanjšati animalni del … to naredimo. Na tem temelji eden od osnovnih ciljev joge: predramiti notranji nemir, ki lahko prodre zunaj naše maske, zunaj našega površinskega oklepa, s katerim se prekrivamo.
Nauk joge
Za udejanjanje joge je treba poleg želje in spoznanja vedeti tudi nekaj o filozofskih, religijskih in znanstvenih naukih, na katerih temelji joga. Kajti zelo težko je udejanjati nekaj, česar ne poznamo. Če na primer mislimo na vzhodno ali indijsko jogo, je treba nujno poznati osnove, abecedo teh filozofij, da bi vedeli, k čemu z jogo težimo, pri tem pa upoštevati pojasnilo na začetku tega članka, da je cilj joge veliko širši od ohranjanja dobrega fizičnega stanja. Zato moramo vedeti, kaj je to veliko več, kam bomo prispeli, kaj iščemo in kaj želimo z jogo doseči.
Vzhodna filozofija temelji na nekaj zakonih, brez katerih praktično ni mogoče razumeti sveta, univerzuma in človeka na splošno.
Eden od teh zakonov je zakon Darme. Darma je univerzalen zakon v najširšem pomenu. Darma zaobjema vse: način delovanja mravlje, drevesa, sonca, planetarnega sistema, galaksije. Vsemu, kar živi, vsemu, kar obstaja, vsemu, kar se giblje, vlada en popoln matematični zakon, zakon Darme.
Ta zakon si lahko predstavljamo kot dolgo cesto, ki je na obeh straneh obdana s posebnim visokim in prožnim zidom, ki ima električno napetost.
Kaj se dogaja z nami, ljudmi, ko hodimo po poti Darme, univerzalnega zakona. Dogaja se, da smo slepi, in ne moremo razumeti, malo vemo in še slabše presojamo. Hodimo, skratka, kakor slepci – najboljše, kakor lahko, vendar ne uvidimo, da gre pot naravnost, zato proti svoji volji zadevamo ob bočna zidova.
Kaj se zgodi, ko zadenemo ob katerega od zidov? Ker sta zidova električno nabita, začutimo stresljaj, ki nas vrže v nasprotno smer. To je zakon Karme, zakon akcije in reakcije. Karma je človekovo udejanjanje Darme. Ker ne razumemo tega edinstvenega, popolnega zakona, ga udejanjamo v skladu z lastnim dualnim pojmovanjem: potrebujemo akcijo in reakcijo, nagrado in kazen, še najbolj pa potrebujemo udarce ob bočna zidova, ki nas primorata k vrnitvi na sredino poti.
Ti udarci bolijo, toda bolečina je po enem od vzhodnih aforizmov dobro sredstvo za doseganje spoznanja in tam, kjer ni bolečine, se bomo le redko kaj naučili. Treba je vedeti, da cilj udarcev ob prožna zidova, ki popravljata smer naše poti, ni ta, da bi nas kaznovala niti da bi nam povzročala bolečino: narejena sta, da bi nas usmerjala in da bi človeka na naraven način vrnila na sredino poti.
Ko doumemo zakon Darme in Karme, nam postane jasno, da je človek bitje, ki evoluira, bitje, ki med potovanjem po poti pogosto zaide in se ustavlja, vendar se – s svojo lastno močjo, s svojo vztrajnostjo, s tem, ko vedno znova vstane – nedvomno tudi razvija.
Razumemo tudi, zakaj na Vzhodu govorijo o reinkarnaciji, o nenehnem vračanju v življenje. To učenje izhaja iz predpostavke, da Življenja v resnici nikoli ne zapustimo, temveč živimo vedno, le da smo včasih v telesu, včasih pa zunaj njega. Zaradi samospoznavanja včasih potrebujemo to odejo, kot da bi vstopili v zimo obstoja in se toplo oblekli, se “pokrili” s telesom. Ko nastopi poletje obstoja, to pokrivalo postane odvečno, zato se od telesa ločimo, da bi še naprej odkrivali resnico na neizogibni poti Darme.
Joga je metoda, učenje, ki človeku omogoča harmonizacijo s samim seboj in Univerzumom tako, da se med potovanjem po poti Darme izogne morebitnim bolečim zadevanjem ob težave, ki nas nenehno opominjajo: “Storil si napako, storil si napako.”
To je sinteza joge, ta zanjo značilni občutek združitve, zato moramo težiti k njemu, čeprav je na Zahodu težko razumeti vzhodni način razmišljanja. Ni treba niti preveč poenostavljati in misliti, da nas bo, če odpotujemo v Indijo, že nekdo poučil o jogi. To bi bilo podobno, kot če bi pričakovali, da vsi Španci vedo, za kaj gre v osmem poglavju Don Kihota. In tako kot v Španiji obstajajo strokovnjaki s poglobljenim poznavanjem Don Kihota tudi v Indiji obstajajo strokovnjaki s širokim znanjem o jogi.
Naše 20. stoletje nas je – tako na Vzhodu kot na Zahodu – na splošno spremenilo v materialiste in nas na svoj način zaznamovalo in zato se na žalost pojavlja lažna popularizacija joge, ki to vedo uničuje, oskrunja in izkrivlja njen pomen. Naš svet zanimajo samo materialna vprašanja, zato je postala skomercializirana tudi joga kot le še en komercialni izdelek. In kaj potem preostane od načela, ki pravi: “Deluj brez pričakovanja nagrade”?
Obstoječa skomercializirana joga v resnici niti ni joga: morda je podobna temu, kar so vedeli nekoč, toda to ni joga.
Če je joga samo razvedrilo, prav tako ne moremo govoriti o jogi. Za jogo je namreč potrebna popolna in odločna posvečenost, tudi če je posameznik ne izvaja na vzhodni način. Joga je združitev in zahteva odločitev posameznika, da se bo združil, in resno težnjo po tem, kajti joga ni beg niti ni način za izognitev težavam, temveč, nasprotno, način spopadanja z njimi. Joga namesto bega daje formulo za reševanje težav.
Združevanje zahteva napor, katerega nas ne more nihče osvoboditi. Če torej mislimo, da so bili modreci Vzhoda zares tisti, ki so uvedli ta učenja, se bomo spomnili še enega njihovega aforizma: “Učitelj lahko učenca o poti pouči, ne more pa je prehoditi namesto njega.” Vsakdo, ki se ima za učenca in ki se želi še nekaj naučiti, mora hoditi po svoji lastni sredini poti in vložiti potreben napor.
V jogi se ni mogoče izogniti delovanju. To je neizogibno. Mislim, da je za nas, ki smo se odločili, da se bomo do določene mere spremenili – da bomo nekoliko drugačni, da bomo živeli nekoliko bolj smiselno življenje, da se ne bomo zadovoljili z vegetiranjem, rojstvom in zapustitvijo življenja po golem naključju – od različnih oblik joge še najdragocenejša karma joga, joga delovanja, tista, ki zahteva delovanje brez pričakovanja nagrade, ki od nas terja vsaj malo velikodušnosti in dajanja brez razmišljanja, kaj bomo dobili v povračilo.
Malo velikodušnosti srca, malo odprtosti do sveta, do drugih ljudi, razumevanja in uvidenja resnice, da je ljubezen veliko več od ene besede in da imajo vsi ljudje dušo, ki utripa, ki trpi, ki ima enake ali večje potrebe kot mi.
Na stvari smo naučeni gledati kot na dano dejstvo: zgodovina je stvar preteklosti, zapisana je v knjigah in je veličastna … Toda odprimo oči in poskušajmo doumeti, kaj so drugi storili za nas. In ko govorimo o prihodnji zgodovini, ne usmerjajmo pogleda le na druge, da bi ti naredili nekaj za nas, medtem ko mi samo opazujemo, kako gre življenje mimo.
Joga delovanja pomeni nekaj čisto drugega: udejanjati, delovati, odločiti se, biti odgovoren, spoznati, da svet v skladu z zakonom vzrokov in posledic ni niti dober niti slab, temveč prav tak, kakršnega si zaslužimo. To je svet, ki smo ga ustvarili. Ali je slab? Poskušajmo ga izboljšati. Ali je dober? Potem mirno uživajmo v tem.
Ker se večinoma strinjamo, da je ta svet poln bolečine in poln nenehnih nasprotij, je treba prevzeti odgovornost, katere nas učijo stari jogijski modreci, in reči: “To, kar imam, je to, kar mi pripada. Če si želim spremembo, bom to z lastnimi rokami, po svojih zmožnostih, s svojo močjo in svojim delovanjem spremenil na boljše. To, kar lahko naredim, je malo, vendar je nekaj: kajti, ko se veliko majhnih naporov združi, nastane nekaj velikega.”
Združeni z vsem bomo roko povezali z roko, srce s srcem. In s to povezavo, ki smo jo tukaj poimenovali “joga”, lahko ustvarimo nov svet, ki mora biti ne le nov, temveč tudi boljši.
Avtor: Delia Steinberg Guzmán
www.akropola.org
