Z RPT čistimo duševne pretrese – travme, čustvene probleme, nelagodna psihična stanja in posledično tudi fizične bolezni. Te so praviloma psihosomatske. Samo dejstvo, da je tehnika mlada, še ne pomeni nič. Nastajala je na podlagi starejših tehnik, ki niso dosegale zadovoljivih rezultatov.
Mnogo vas je ugotovilo, da nekatere tehnike delujejo bolj, nekatere manj, Večinoma se zgodi, da po določenem času ne čutite več učinka posameznega čiščenja, ali pa se vam zgodi, da se vam problem vrne. To so lahko vse znaki, da se izvorna, referenčna oziroma prva travma ni očistila. In ravno na točko se vedno znova vrača RPT.
Tehnika je logična in lahka. Kar predstavlja težavo, je samo posameznik s svojim odklonilnim vedenjem do lastnih čustev. Priznavanje občutkov in čustev, točno takih kot se pojavljajo vsak trenutek, je boleča in zoprna zadeva, sploh, ker smo se kvalitetno naučili živeti v zanikanju, ki ga sodobna družba z namišljeno pozitivno naravnanostjo vsakodnevno vzpodbuja. Sprejeti sebe takšnega kot si, ni lahka zadeva. Vsaj ne v stanju nezavestnega bivanja. S čiščenjem travm skozi RPT postajate vedno bolj zavestni in vedno bolj sprejemate svoje trenutke take kot so. Ne potrebujete zanikanje, odrivanja, sprenevedanja in laži.
Najtežje je sprejeti stanje v stresnih trenutkov, ker smo takrat «iz sebe«. Pomeni, da nismo osrediščeni, da padamo ven iz optimalnega stanja bivanja, ven iz zavesti, da se čustveno vpletamo v zunanje situacije, v katerih nimamo kaj iskati. Ves svet je znotraj nas in samo tam ga lahko poiščemo in pozdravimo. Zdravljenje se bo hitro reflektiralo na iluzijo okrog nas, v kateri živimo.
Kako se torej lotimo čiščenja ?
Predvsem se najprej pomirimo. Absolutno potrebujemo umiriti dihanje, ker z nepravilnim dihanjem stres samo povečujemo. Mladi imamo navado razburjenemu kolegu reči: »Dihaj«. Upam, da vsi vedo, kakšno modrost ta beseda skriva v sebi. Zavestnih pet vdihov in izdihov naredi velikokrat skoraj čudež. S tem smo že ozavestili svoje stanje razburjenosti in se spomnili, kako se moramo umiriti.
Stres, razburjenje, slaba volja… so občutki, ki pokrivajo globoko zasidrane stare travme. Znanstveniki vedo, da se naši možgani delijo na tri dele. Precej ljudsko rečeno je prvi, zgornji najbolj razvit del možganov najmlajši. Ta se je razvil šele v dobi razuma (frontalni korteks). To je del s katerim razmišljamo. V tem delu naše razmišljanje sproža precej mentalne občutke, ki pa so na žalost najmanj pomembni. To je samo pokrovka nad vrelo vodo. S temi občutki se srečujemo vsak dan, samo o njih razpravljamo in jih s tem še povečujemo, nikakor jih ne očistimo. Tema brezplodnih pogovorov, žal.
Drug del možganov se nahaja frontalnim korteksom in nam je skupen s sesalci. Tam se skrivajo naši globji, sesalski, evolucijski občutki. Praviloma jih čutimo v pleksusu. Pogosto jih zamenjujemo z intuicijo, vendar ima ta svoj izvor izven nas, ne v naših travmah. O teh občutkih tudi težje govorimo, ker so bolj globoki, pokriti, neozaveščeni in precej bolj boleči kot razumski.
Pri Reference Point Therapy pa se spustimo do najbolj »primitivnih« možganov. Tretji del – plazilski, je skupen plazilcem, sesalcem in nam. Občuti, ki izhajajo iz tega dela možganov pripadajo najglobjim travmam, praviloma nastalim v otroštvu.
Ti občutki so najbolj eksistencialno obarvani, o njih skoraj nikoli ne govorimo, pravilom se jih ne zavedamo, ker smo jih ravno zaradi bolečine potisnili globoko v podzavest. So pa to naše referenčne točke, ki jih skozi RPT poiščemo in jim prvič v življenju damo svetlobo. Damo jim priznanje, da obstajajo, da so del nas, da nas bolijo. Damo jim mesto, ki jim pripada. Sprejmemo jih. S tem naredimo nekaj čudovitega. Ravno s tem jih očistimo. To je vse, kar moramo »narediti«. Nič. Vse kar je treba narediti, je BITI z njimi, jih sprejeti kot del sebe, jih začutiti v svoji polnosti.
Ker so to naše globoke in močne sence (beri C.g. Jung) nam s tem, ko jih ne ozavestimo, delajo vedno le probleme. Kažejo se kot konfliktne situacije, kot ponavljajoči se problemi, kot psihično stanje, za katerega ne razumemo, zakaj se je zgodilo. Naš razum nikoli ne bo mogel dojeti naših najglobjih čustev in občutkov, ker je to nemogoče. V tej dobi poveličujemo razum, razmišljanje, zanikamo čustvene dele nas samih, ki so enakovredni in na poti, do tega, a da smo dobro, enako pomembni. Skrivnost je v tem, da toliko časa, dokler ne ozavestimo teh globokih travm, nimamo možnosti, da razmišljamo pozitivno, ker nas v čustveno negativo vleče nekaj globjega.
Vsak dan sproti se inertno odločamo samo na podlagi tega, kako se počutimo oziroma kakšen občutek iščemo. V tem ni nobene svobodne izbire, v tem stanju nismo nikoli gospodar svojega življenja. Vladata nam precenjen in podivjani um in neozaveščena čustva.
Ko smo se pomirili, si najprej postavimo najpomembejše vprašanje. Kako se počutim?
To je izredno pomembno vprašanje! Nanj se vrnite vsakič, ko ozavestite katerikoli občutek. Sprašujte se to neprestano, ker je samo to smerokaz, ki vam kaže v katero smer morate iskati sebe. Konstantno ponavljanje tega vprašanja vas bo prej ali slej pripeljalo do najglobjih občutkov. V procesu ne smete odrivati od sebe nobene bolečine, ki prihaja, prepustite se ji, sprejmite jo. Zadnjič. Bolelo bo samo tokrat in nikoli več!!!
Avtor: Alenka Kaštrun
www.mojnamen.si
