Rekel sem, da hočem pisati o teozofiji neobremenjeno, brez nepremišljenega sovraštva ali v duhu vulgarnega zasmehovanja. Kljub temu bodo ti spisi precej napolnjeni s kritiko pogosto z neprizanesljivo kritiko teozofskega duha in metod. Vsekakor je razlika med mojo kritiko in mnogimi, ki sem jih videl napisane o neodobravanju tega gibanja, ta, da ne grajam kot sovražnik, ampak kot nepristranski kritik, ne kot sovražen nepoučen človek, ampak kot resen in skrben preiskovalec in praktičen preizkuševalec na teh področjih, ki si jih teozofija lasti za svoja.
Teozofija se ni rodila z gospo Blavatsky, niti je niso iznašle mahatme proti koncu devetnajstega stoletja. To je stara in cenjena panoga znanja, ki ni bila v zgodovini na žalost nikoli obelodanjena in podvržena jasnim, zanesljivim in preglednim preizkusom. Domišljija kultiviranih in vražjeverstvo vulgarnih so povzročali opustošenje njenih resnic in spridile njeno prakso. Degenerirala je v nesmiselnosti gnostikov in rožnih križarjev in v šarlatanstvo magike in čarovništva.
Teozofska družba je bila prva skupina preučevanja, ki je z ustaljenimi in jasnimi izjavami začela obelodanjati te velike množice starodavih resnic v javnosti in jih utrdila v javno prepričanje. Izjav pa niso podprli v praksi. Namesto da bi jih posredovali javnosti, so jih zakrili v skrivnostnost ezoteričnega kroga. Namesto da bi jih utrdili v javno prepričanje, so ovirali pravi razvoj teozofije in prizadeli njeno verodostojnost, s tem da so si dovolili obljubiti, da bodo zavrli storitev, in s pripravljenostjo zagovarjati, kar je presegalo njihove zmožnosti preverjanja.
Nikakor ne zanikam, da je Teozofska družba narasla po številu članov, vendar je narastla kot mistična sekta, ne pa po okrepitvi tistega, kar je bilo njeno pravo poslanstvo. Ne zanikam, da ni opravila koristnega dela, s tem da je ugajala človeški domišljiji tako v Indiji kot v Evropi. Toda ugajala je njihovi domišljiji, ni pa prepričala njihovega razuma. Ko gre za tako resno napako v močnem in resnem prizadevanju, moramo iskati vzrok v neki pomanjkljivosti, ki tiči pri samih koreninah njene dejavnosti. In prav pri koreninah njenega dejavnega življenja najdemo vitalno pomanjkljivost sodobne teozofije. Najdemo spekulativno zmedo, ki usodno zanemarja prave cilje in področja takšnega gibanja, in praktično zmedo, ki usodno zanemarja prave in nujne pogoje za uspeh. Spregledali so, kaj teozofija pravzaprav je in kaj ni.
Ni jim uspelo dojeti, da je treba to zmoto in njen vir opleti preden lahko požene dobro seme resnice.
Ujeli so se v zanko gnostičnega žargona in ceremonial rožnih križarjev in si dali opravka z nebuloznim lovom za mahatmami, belimi ložami ali gospodarji ognja, in to takrat, ko naj bi resno in potrpežljivo eksperimentirali, strogo preverjali svoje rezultate in prihajali do tehtnih in neizpodbitnih zaključkov, ki bi jih, razumsko utemeljene, lahko predstavili naprej vsem preiskovalcem, potem pa širši javnosti.
Gdč. Besant bi nas rada prepričala, da je teozofija bramavidja. Grška teozofija in sanskritska brahmavidja, nam v dobri veri pravi, sta enaki besedi in ista stvar. Celo z avtoriteto gdč. Besant ne morem sprejeti tega izjemnega enačenja. Do njega je lahko prišlo bodisi zaradi njenega neznanja sanskrita ali pa zaradi prevladujoče mišljenjske zmede in nesposobnosti zaznavanja ostrih razlikovanj, kar je vir nesreče teozofskega preiskovanja in teozofskih izjav.
Vidja se lahko predstavi, čeprav ne popolno s sophia. Brahman pa ni theos in ne more biti theos, kar bi pričakovali, da ve celo čisti začetnik v filozofiji. Vsi vemo, da je brahmavidja – poznavanje Edinega tako v samem sebi kot v svojih končnih in temeljnih odnosih do sveta, ki se v njem kaže kot utvara ali kot pojavnost – kot maja ali kot lila. Ali se teozofija odzove temu opisu? Vsakdo ve, da ne in da se ne more. Sodobni teozof nam veliko pove o mahatmah, kamaloki, devačanu, ljudeh na Marsu, ljudeh na Luni, astralnih telesih, materializacijah pisem, akašinih zapisih in se ukvarja z drugimi stvarmi, zelo vrednih, če so resnične, in zelo zanimivimi, naj bodo resnične ali ne. Le zakaj pa bi moral vedeti, ali ima vse to opravka z brahmavidjo? Prav tako dobro lahko za brahmavidjo opišemo botaniko, zoologijo in entomologijo, lahko pa tudi glasbo, slikarstvo ali binomsko teorijo ali kvadratne enačbe. V nekem smislu so to – saj je vse brahman, – sarvam khalvidam brahma. Toda jezik ima svoje različice, od katerih je odvisno jasno razmišljanje, mi pa moramo vztrajati, da se jih upošteva. Vsa ta teozofska stvar ni brahmavidja, ampak devavidja. Devavidja je pravi ekvivalent teozofije, kolikor ekvivalent obstaja.
Zavedam se, da govori teozofija o enem ali več logosih in o svetovnem vladanju – ne toliko katerega logosa kot mahatem. Še vedno pravim, da to ne vključuje teozofije v brahmavidjo, ampak jo pušča takšno, kakršna je bila, devavidja. Še vedno ne gre za poznavanje Edinega, ne gre za znanje, ki vodi k odrešitvi, ampak za poznavanje mnogoterega – za našo vezanost, ne pa za našo svobodo, za avidjo, ne pa za vidjo. Ne obrekujem je zaradi tega, jo je pa potrebno postaviti na pravo mesto, ne pa izbrisati za nas svetega spoznanja naših očetov. Teozofija je oz. bi morala biti širša in globlja veda, znanje, ki se ukvarja z drugimi ravnmi gibanja zavesti, s pojavi, ki so odvisni od dejavnosti zavesti na tistih ravneh, svetovih in bitjih, ki jih oblikuje zavest – za kar je svet samo sinteza določene ravni zavesti – v prostoru in času, hkrati s poljem zavesti, s katerim se znanost o tem neposrednem svetu še ne more ukvarjati in ga večinoma odklanja, ker vanj ne verjame kot v dejstvo. Teozofija je zato, prav povedano, zahtevno znanstveno preučevanje. To ni ali naj ne bi bila metafizični sistem ali nova religija.
Šri Aurobindo
