Nekega večera sem na Trafalgar Squaru sredi jate golobov z zaprtimi očmi sedel v tihi meditaciji. Med kričečimi otroki, klepetavimi turisti in hupanjem avtomobilov v večerni gneči sem se počutil bolj trdno povezanega z vesoljem v sebi kot pa z dogajanjem okoli sebe.
Globoko sem zajel sapo in se nasmehnil. Nisem se več zavedal telesa in čutil sem, kako se moje misli stapljajo z oceanom miru. V primerjavi s tem so se moji poskusi, da bi čutno užival oziroma da ne bi bil tako obrnjen vase, zdeli nepomembni.
Odprl sem oči in si predstavljal, da se je središče Londona spremenilo v čudovito družino marmornatih levov, gospoda Nelsona na stebru, golobov, turistov, poslovnežev, nakupovalcev in beračev. Pohajkoval sem po ulici in od cerkvene dobrodelne ustanove dobil skodelico ješprenjeve juhe s kosom kruha, ki sem ju s slastjo pojedel med brezdomci.
Nato sem zelo spoštljivo vstopil v cerkev St. Martin in the Fields, sedel na cerkveno klop in se zatopil v branjeSvetega pisma. Neki odlomek se je še posebej dotaknil mojega srca. Jezus je rekel svojim učencem: »Pojdite iz njihove družbe in se ločite od njih.« Premišljeval sem o tem.
Zakaj bi zapravljal čas in se trudil prilagajati družbenim navadam vrstnikov? Zakaj ne bi živel po svojih načelih? In upam, da nekoč po Božjih.
Radhanath Svami,
