Rutina in lažna cona udobja

Avtopilot oz. samodejno delovanje

Letala imajo avto pilote, ki po vnesenih koordinatah in navodilih krmarijo orjaške jeklene ptice po zraku. Kako pa mi delujemo na avto pilotu?

Sem se zalotila, da vozim popolnoma avtomatsko, torej samodejno potekajo rutinirane operacije udeležbe v prometu. Ne razmišljam več o tem, kako je potrebno izvesti menjavo v višjo prestavo ampak se to dogaja avtomatično. Med temi operacijami v vozilu razmišljam mogoče o tem, kako bom napisala na primer pričujočo kolumno. In se ob tem zavem, da pre-mnoge stvari v življenju počnemo avtomatsko.

Naše življenje je na prvi pogled skupek rutiniranih opravil, ki jih z večjo ali manjšo doslednostjo izvajamo skozi vsakodnevno življenje. Odklonov ni, četudi si mi radi domišljamo, da se nam kar naprej nekaj novega dogaja. Smo le na avto pilotu, ki pa se je mogoče kdaj malce potuhnil in nam dal lažen občutek svobode v smislu, da smo sami šefi svojega življenja.

OGLAS

Poglejmo naše avto pilotne programe: od malega vemo, da si je potrebno umivati zobke vsak dvakrat na dan, da je potrebno pozdraviti ljudi, ki jih poznaš, da si zjutraj rutinirano pripravimo kavico pa zajtrk, otroke priganjamo, da se čim hitreje oblečejo in nekaj toplega vase vržejo preden jih odpokate v šolo, vi v službi izvajate večinoma rutinske delovne operacije, doma zopet avto pilot deluje kot nekakšna združba družinskih pravil in procedur. Pa saj avto piloti so na naši strani, poenostavijo nam procesiranje enakih rutinskih opravil in nam ne jemljejo naše, že tako šepave energije, temveč imamo možnost, da nekaj opravljamo, ne da bi se pri tem vedno znova spraševali zakaj je to tako, čemu je treba to tako narediti, kakšen bo rezultat, ali se da kaj spremeniti, poenostaviti in tako dalje. Ko se začnemo spraševati zgornja vprašanja, se nam dogaja, da aktiviramo naše notranje sile in gremo v akcijo iskanja odgovorov. To pa seveda zahteva naše energetske in miselne vire. Ali si to lahko privoščimo?

Avto piloti so lahko tudi nevarni, saj nam dajejo lažno utvaro, da so naši zvesti pomočniki in da smo nekako kar odvisni od njih, se pravi od naše vzpostavljene rutine. Ta rutina ne dopušča svobodnega razmišljanja »izven škatle«, ne nudi možnosti radovednega raziskovanja in časa, ki se pri tem zapravi. Učijo nas, da moramo biti vedno najbolj možno učinkoviti in pri tem ni možnosti, da bi razmišljali malce po svoje. Predvidljivost je rak rana vsakega odnosa.

Zakaj danes pišem o samodejnem udejstvovanju, v katerega smo ujeti mi vsi?
In zakaj sta rutina in predvidljivost tako nevarni?

Predvsem v partnerske odnose se zavlečeta oba pojma izredno globoko, ker predstavljata neko lažno cono udobja, v kateri se nobenemu od partnerjev ni potrebno preveč naprezati in ohranjanje status quo pozicije je še največji napor.

Ampak, ali takšno razmišljanje vodi v napredek odnosa, v kvalitetno izmenjevanje različnih stališč in konfrontacij med različnima osebnostima, kar partnerja sta?

Ko predvidevamo, kaj se kombinira v glavi našega partnerja, pa tega ne razčistimo, ali se mu to res plete temveč kar nekaj sklepamo, delamo v odnosu veliko razpoko, ki jo je težko popraviti in nazaj zacementirati. Zato pa kar naprej mantram, da se je potrebno pogovarjati in poslušati, izmenjavati pozornosti in komplimente, se usklajevati, delati kompromise in iskati presečne točke, ki kolikor toliko zadovoljijo oba. To je približen opis delovanja tudi izven avto pilota, saj vse našteto zahteva od para voljo, čas, energijo, pogum, ljubezen in spoštovanje.