Vsakega človeka obdaja neka prisotnost. Vsi jo zaznavamo. Tako ali drugače. Nekateri jo čutimo kako seva okoli nas, drugi jo zaznavamo kako se drugi odzivajo na nas. A vsak jo ima, čisto vsak. Vse kar nas obdaja, je namreč naša prisotnost, vključno s tem kar nam predstavlja naše ljubo ali manj ljubo okolje.
Prisotnost je pač prisotnost, je del nas, ki je prisoten znotraj tega, kar zaznavamo. Nekateri pač vidimo to prisotnost, ki se ji pravi tudi življenje širše, drugi ožje, a vsi jo zaznavamo.
Vse kar vidimo, je torej neka prisotnost in v kolikor se zavedamo, da je ta pristonost del nas, jo kaj z lahkoto integriramo v svoje polje in o tem niti več ne premišljujemo kot o nekaj ločenega. Podobno kot mati, ko rodi otroka, za katerega ve, da je v tistem trenutku del nje same.
To kako gledamo na prisotnost, tako se tudi prisotnost odziva na nas. Če jo sprejmemo kot del nas, bomo z lahkoto dobili od nje informacije, ki so potrebne, da jo lahko prepoznamo, da jo začutimo. In v trenutku, ko jo nehamo sprejemati, se začne tudi pristonost odmikati od nas. Postajati začne vedno bolj ločena od nas.
Dvojnost, ki jo ustvarjamo z gledanjem in premišljevanjem o življenju nas neposredno postavlja v odnos do življenja samega. Če vse kar obstaja prepoznamo kot del nas, začne tudi vse tako reagirati na nas. Z drugimi besedami, bolj mi prepoznamo življenje, bolj le-to prepoznava nas.
Seveda je ta odnos dokaj enostaven, in ne kot bi si nekateri to predstavljali, zapleten. Kajti, ko prepoznamo nekaj kot del nas, nikoli več nimamo potrebe, da bi naredili temu delu naše pristonosti nekaj, kar bi ga pahnilo stran od nas. Razen če…
Razen, če ga nismo še v celoti prepoznali, razen, če nas še vedno vlečejo drugi deli naše prisotnosti, ki jih hočemo nadomestiti s tem, kar predstavlja ta del prisotnosti, ki smo ga pravkar prepoznali kot našega lastnega in avtentičnega. To sicer ne pomeni, da tega dela ne priznavamo kot dela naše lastne prisotnosti, temveč mu le zmanjšamo avtentičnost.
Ko človek preneha zaupati v to, da je nekaj njegova prisotnost samo zato, ker se mu zdi nekaj drugega bolj privlačno, mamljivo, začne v bistvu zanikati sam sebe.Vse kar je bilo ali je prepoznano na ravni bitja kot človeška lastna, avtentična prisotnost, taka je in se ne bo spremenila samo zato, ker si želimo, da bi bila drugačna. Naša prisotnost je pač naša prisotnost.
Zelo dobro to opazimo pri vzgoji otroka. Ko je še majhen, ga ponavadi zelo čutimo. Predvsem to čutijo mamice, ker je otrok dobesedno prišel iz njihovega telesa, torej njihove avtentične prisotnosti. In s časom, ko mu začnejo govoriti kako in kaj naj živi življenje, ga vzgajati, seveda včasih po tehtnem premisleku in pogledu na življenje v sodelovanju s partnerjem, ga vedno bolj delajo ločenega od svoje lastne prisotnosti. Vedno manj ga čutijo.
In tudi v življenju je enako. S tem, ko se poistovetimo z nečim, to tudi zelo čutimo. In ko se začnemo oddaljevati od tega, tudi to čutimo vedno manj. Na primer interesi, ki smo jih imeli v otroštvu. Želeli smo biti zdravnik ali karkoli drugega in zgodbo smo ponavljali v neskončnost, dokler nismo odkrili nečesa drugega in zdravnik je počasi šel v pozabo.
Ljudje smo zanimiva bitja, ki skozi ločenost odkrivamo tisto, kar bi lahko bilo potencialno zanimivo za nas, medtem ko pa je že vse kar je zanimivo za nas vsebovano v naši notranjosti. Pri tem je težava le v tem, da tega, kar je v naši notranjosti včasih le ne vemo prepoznati kot del nas.
Dejavnikov za to, je tukaj mnogo. Eden od teh je, da nam okolica, ki ni povezana s sabo in svojo lastno prisotnostjo govori kako in kaj, in kaj hitro se zato obrnemo proti sebi, če tudi sami ne zaupamo v svojo lastno prisotnost. Takšne poti nam kaj hitro začnejo kazati, da je nekaj na njih narobe, da se odmikamo od sebe.
Bodisi to čutimo v našem telesu, umu, čustvih, željeh, mislih. In ko to začnemo opazovati, lahko kaj hitro opazimo, da se upiramo sami sebi, da sami v sebi ustvarjamo neki upor, ki se zrcali bodisi v obliki notranjih napetosti, kontradiktornih čustev, občutka prehitevanja ali prehitrega delovanja, odmikanja od sebe, ali pa kot neke vrste puhtenje, izpuščanje, ohajanje, nemoč.
No, ko to opazimo, je dobro, da se ustavimo, govorim notranje in zunanje, torej prenehamo delovati tako na zunaj, kot na znotraj. Na zunaj preprosto nehamo z delovanjem, navznoter pa prenehamo siliti svoje misli, čustva, nagnjeneja, hrepenenja ipd. v tisto vmer, v katero se gibljemo in ki jo čutimo kot neprimerno, kajti ravno notranje siljenje je tisto, ki ustvari zunanjo aktivnost in če prenehamo, dobimo možnost, da pogledamo iz čiste in jasne perspektive na celo situacijo.
Vsak, ki se ne premika po svoji najbolj optimalni življenjski liniji nekje lahko zaznava, da nekaj v njegovem življenju ni tako, kot bi moralo biti. Postane dolgoročno jezen, žalosten, otopel ipd. in če se situacija še poslabšuje, se je dobro vprašati, kaj pa je tisto, kar bi počel, da bi se počutil dobro, da bi bil bolj usklajen s svojo prisotnostjo.
