Sajenje rožic

…ali raje sajenje zaupanja? 🙂

Tega bloga ne pišem zato, da bi vam sadila rožice in govorila, da je vedno vse super. Da se s pozitivnimi mislimi ali čem drugim vse reši. To ni res. Včasih v življenju pridejo težke stvari… Res slabe. Od raznoraznih bolezni do prevare, zlorabe… Ohromijo nas. Zlomijo nam duha. Včasih ostanemo čisto sami (ali pa se tako samo počutimo) in zdi se nam, da se nimamo na nikogar za nasloniti, jih prositi za pomoč.

Podobno kot afirmacije ne delujejo same po sebi, samo s ponavljanjem, tako menim tudi, da problem z zanikanjem, potlačenjem ne oddide nikamor. Ostane tam. Tudi čustva s potlačenjem ne oddidejo. V nas tlijo tako dolgo, dokler nekega dne ob najbolj neprijetni situaciji ne pridejo na plano in takrat nas spravijo v milem primeru v zadrego, v hudem primeru pa v težko zagato. Vsaka žalost, stiska, ki je potlačena nam verjetno na kratek rok ne bo povzročala večjih težav, na dolgi rok pa je zelo priporočljivo njeno ozaveščanje in spravljanje na plan. Že res, da morebiti kdaj ne bomo morali govoriti s to osebo, s katero imamo konflikt in nerešeno situacijo, ampak kljub vsemu se lahko spravimo z njo… Napišemo ji pismo (tudi če ji ga ne nameravamo poslati). O tem sem že nekaj časa nazaj brala pri eni avtorici in res deluje. V mislih se združimo z njo oziroma dobimo na zmenku in ji povemo, kaj nas mori… Ali pa samo prelijemo svoje misli na papir in pustimo duši, da se olajša, kajti na dolgi rok se nam bo vsekakor poznala žalost, razočaranje na obrazu, na nasmehu, ki ne bo nasmeh iz srca in tudi oči so lepše, ko so brez negativnih čustev, ki jih čuti duša. Po joku se vedno celo telo počuti boljše, oči se nam bolj svetijo in lepše so. Mogoče ne po prvem joku. Pa se izjokajmo večkrat.

OGLAS

Nekateri pravijo, da nas čustva ovirajo, da jih je dobro skrivati, potlačiti in obvladovati. Pa je res tako? A ni tudi ljubezen čustvo? Prijateljstvo? Prijaznost? Nasmeh? Uspeh? Objem? Energija človeka? Prostora? Ali sploh katera stvar funkcionira brez čustev? Bi bila ljubezen in prijateljstvo in vse vezi sploh lahko to kar so brez čustev? Bi se jim lahko tako reklo in klicalo? Po mojem mnenju ne. Niti ena stvar ni napačna, odveč. Vse smo dobili z nekim razlogom. Tudi čustva so izjemno pomembna. Zakaj bi si lagali, da temu ni tako? Ne vem, če je že kdo naredil name večji vtis kot človek, ki se je prepustil svojim čustvom, ki jih je imel globoko v sebi in si jih je nato dopustil čutiti in pokazati… S tem je pokazal tako svojo ranljivost kot moč. In obratno: V moji bližini je bil človek, ki se čustvom ni predal. Skrival jih je, tlačil… Zamenjeval z besedami, ki niso isto kot čustva. Na dolgi rok je škodil samemu sebi. Seveda sem bila tudi sama posledično prizadeta, ampak to je enkratna situacija, on pa bo škodil sebi lahko v nedogled, dokler se ne nauči, da ga ni pristnejšega in prikupnega kot izražati svoja čustva pred ljubljeno osebo.

Pa če se vrnem k sajenju rožic. Blog sem zapisala (čeprav me je kasneje odneslo) z namenom pisati o bogu in o tem, kako nam v naših temnih nočeh duše vedno stoji ob strani, ko se počutimo same, nerazumljene in vržene v določeno situacijo. Dela, ki ga ne more opraviti sam (pa zmore zelo veliko), je dal še angelom, da se nam karseda približa. In če vse jemljemo kot nek znak, neko sporočilo, da je z nami, da nam pomaga, potem nam to življenje ne more biti pretežko in brezupno. In če priskočimo na pomoč, ko začutimo in ko smo naprošeni, se število angelov še poveča, saj smo angeli drug drugemu. In če v srce sprejmemo tudi to, da nas Bog prosi, da naj zaupamo vanj in to (namesto skrbi) gojimo v srcu je možnosti, da smo sami blizu 0%. Problem v skrbeh pa je ta, da ne zmoremo istočasno imeti skrbi in zaupanja. Moramo imeti samo eno stvar, saj se medsebojno izključujeta. In biti brez skrbi ne pomeni, da smo neodgovorna oseba ali celo brezbrižna. Pomeni samo, da verjamemo v dobro in da verjamemo, da nismo sami, saj resnično nismo sami.

Prosim, nikdar se ne predajte temačnim mislim, da ste sami v brezupni situaciji. Nikdar zares temu ni tako. ♥​

vir slike: http://www.kingjamesbibleonline.org/Inspirational-Images/large/John_14-27.jpg