Slovenci smo poznani kot pridni delavci in disciplinarni, a tudi kot nevoščljivi in z občutkom manjvrednosti. Mi se že menda po stereotipu radi pritožujemo in celo različne mednarodne statistike kažejo, da je med nami malo zaupanja, posebno do tistih, ki so v višjem družbenem sloju. To sem opazil tudi s svojim opazovanjem.
Če smem Slovenijo primerjati z drugimi državami, v katerih sem živel, na primer Veliko Britanijo in Novo Zelandijo, se mi zdi, da se v Sloveniji veliko raje pritožujemo, kot v Britaniji in v Britaniji se več pritožujejo kot v Novi Zelandiji. Moje ugibanje (ne da se bi veliko poglabljal v študije), zakaj je pritoževanje večje pri nas, kot pa pri drugih narodih, je to morda zaradi nekaterih zgodovinski faktorjev.
Na primer, Britanci ne pomnijo, da so sploh kdaj bili pod kakšno okupacijo (Rimljanska okupacija je že zgodovina), a so v sebi ponosni nad svojo okupacijo mnogih ozemelj po celotnem globusu in se še vedno vidijo kot »Veliko« kraljestvo. Še danes se lahko opazi med ljudmi neko samozavest, ki se je pred kratkim pokazala tudi pri »brexit-u«, ki tipično ponazarja njihovo mišljenje: »Mi ne potrebujemo drugih, drugi potrebujejo nas.«
Medtem Novo Zelandci niso bili niti okupirani, niti niso nekoga drugega okupirali, zato za njih ni takega nacionalnega občutka manjvrednosti ali ponosa. In ko sem bil tam med ljudmi, sem imel občutek, da med njimi ni kakega pritoževanja ali tekmovalnosti (če damo na stran ragbi in njihov ponos na All Blacks). V tistem času niti nisem slišal, da se bi kdo pogovarjal o politiki, kaj šele da bi kaj kritizirali.
Medtem pa so bili Slovenci skozi celotno zgodovino okupirani in to, kot vemo, od mnogih narodov iz vseh štirih strani. Zgodovina zagotovo izoblikuje človeka in prav tako narod. Skozi generacije smo si pridobili nek karakter, ki ima seveda mnogo lepih in pozitivnih vrlin, toda hkrati smo si navzeli občutek manjvrednosti, podrejenosti, da smo le »kmečki narod«, »hlapci«, ter da bi morali biti tisti, ki jih (vsaj podzavestno) vidimo kot večvredne, odgovorni za našo nesrečo in bi morali »večvredni« biti tudi odgovorni za našo srečo. Ta mentalnost je še vedno prisotna: Slovenci so le »mali« in »pozabljeni«, vsi problemi se nanašajo na druge.
Kakršen odnos smo takrat imeli do okupatorjev, imamo zdaj do svojih voditeljev. Stereotip poslušnosti in podrejenosti lahko vidimo tudi v številnih literarnih delih iz obdobja realizma, ki zaznamujejo tragedijo Slovencev, zlasti življenje v okviru avstro-ogrske monarhije, nacistične-fašistične okupacije in komunizma. Zato jaz verjamem, da imamo Slovenci posebno nagnjenje k samouničevanju, ki je pogosto povezano z našim dojemanjem preteklosti. Nekateri strokovnjaki celo opozarjajo, da je to zaradi kombinacije introvertiranosti in agresije. In kot posledica vsega tega, se v Sloveniji soočamo z velikim številom samomorov, prometnih nesreč in problemi alkoholizma.
Vse to je seveda le hipoteza, ko govorimo o narodih in zgodovini. Pa naj zdaj dam še en primer, ki pojasni naravo kritičnosti.
Budistični menihi včasih dobesedno živimo na cesti: hodimo po gozdovih, poljih in cestah, potem prespimo pod drevesom pred kakšnim mestecem ali naseljem in potem gremo v dopoldanskem času na ulice z upanjem, da nam bo kdo ponudil hrano. Takrat smo seveda že zelo utrujeni in lačni, saj zadnje hrane nismo videli že 24ur (ker pač jemo en obrok na dan) in večurna hoja še bolj izčrpa človeka. Denarja ne smemo imeti (torej, nič ne bo z nakupovanjem), rastlin ne smemo trgati (torej, tudi s skrivnim obiranjem sadja ne bo nič), le s sabo nosimo meniško posodo v katero lahko ljudje dajo hrano. Ko se to poje, gremo potem naprej na pot. Ko sem bil enkrat na takem pohodu, utrujen in lačen, sem v eni vasi pred neko gostilno slišal gospoda – dobro rejenega in lepo oblečenega gospoda – kako se je s svojim sovaščanom pritoževal o parlamentarcih. Besede, ki sem jih slišal, so bile zelo barvite, a na splošno je gospod kritiziral njihov ponos, sebičnost, pohlep in jih imel za lopove. Sebe pa samopomiloval, kot da nima dovolj za svoje preživetje. Njegove besede so kar pele in pele iz njegovih ust.
Jaz sem takrat pomisli, kako je lahko kritizirati nekoga, ki je »nad nami«, a kako je težko uvideti, da smo mi prav isti in ne vidimo tistih »pod nami«. Je veliko lažje, da sebe vidimo v položaju žrtve in druge v položaju izkoriščevalcev, a težje je stopiti ven iz ponosa in pomagati tistim, ki so pomoči potrebni. Mi se ne moramo zanašati le na druge, če pa sami nismo nič boljši. In to se lahko vidi že od daleč, kako se nesrečni ljudje izgubljajo v gmoti negativnosti, ne da se bi zavedali, kako škodujejo le sebi. Tistim, ki pa so prišli do mene in mi darovali hrano, sem lahko že od daleč videl, da je njihovo srce bolj svobodno od neke preračunane omejenosti, od samo-povzdigovanja in poniževanja – njihov obraz je bil svetlejši in srečnejši. To me je vodilo v nadaljnji razmislek tudi o moji notranji zaprtosti: vsi imamo slabosti v sebi, dokler se počutimo kot edinstveni in dokler živimo z živalskim nagonom »boja za preživetje«.
Vse dokler se vedemo kot živali, se ne bomo rešili pohlepa, jeze in strahu.
In ko tako sebično hlepenje postane »družbeni standard«, potem je zadeva videti zelo kompleksna. »Žrtve«, ki ne prepoznajo ljudi, ki so v slabšem položaju, kritizirajo ali pa se prilizujejo drugim, ki naj bi bili »gospodarji«. In ti gospodarji seveda nimajo časa videti teh »žrtev« temveč sebe postavijo v položaj »žrtve« in tako kritizirajo ali pa se prilizujejo drugim, ki naj bi bili »njihovi gospodarji«. In tudi ti višji gospodarji seveda nimajo časa za nobenega drugega, kot da si iščejo zase le to, kar je v svetu poznano kot čast, slava, bogastvo in užitek. Tega cikla ni konca in se razteza na obe strani teh slojev. Ni konca. Ni potešitve, le bolečina in obtoževanje.
Budni je rekel, da »ljudje objokujejo nad tem, kar imenujejo »moje«,« (Sn 4:6.2) ter človek je »v taki stiski, kot da je preboden s trnom,« (Sn 4:1.2) ko začuti, da mu je nekaj odvzeto ali če nima tistega, kar si želi.
Tistega, ki je pohlepen
na zemljo, lastnino, zlato,
krave, konje, sužnje, služabnike, ženske,
odnose in raznovrstne čutnosti,
premagajo nemočni,
težave ga potisnejo k tlom,
tako, da neprijetnost pride k njemu,
kot voda v polomljen čoln.
(Sn 4:1.4&5)
In bolj kot lastništvo materializma, lomi naše čolne prav zavezanost do idej in v kritike. Budni je take imenoval »umazani z zaslugami ali zlom,« (Sn 4:4.3) saj pri kritičnih govorih ni drugega rezultata, kot pa zmaga ali izguba; pri tem sledijo le ponos ali nevoščljivost – umazanija, ki zatemni um. Njegov svet je ustvarjen s primerjanjem in ocenjevanjem stvari ter »kdor se ima za enakega, boljšega ali slabšega, se bo boril glede na te oznake.« (Sn 4:9.8).
In če je on sam odgovoren za svoje poglede in posledično za svojo nesrečo, potem ima tudi vso možnost, da spozna nevarnost v pogledih, da spozna njihovo naravo in posledično tudi spozna srečo.
Svet vidimo s svojim ocenjevanjem.
V Migasālā-sutti (AN 6:44) Budni opozarja, da se človeka ne da oceniti glede na to, kako izgleda na zunaj. Pravi, da je nekdo, ki je nežen, prijeten in popularen, vendar sam biva v globoki nevednosti, lahko gre proti izroditvi, ne proti odličnosti. A so ljudje, v katerih se najde jeza in domišljavost in od časa do časa v njih nastanejo stanja pohlepa, vendar ker so poslušali učenja o naravi, postali učeni in to tudi razumeli, se ti lahko obrnejo proti odličnosti, ne k izroditvi. Zato je Budni opozoril: »Ānanda, ti ki so razsojajoči, bodo podali takšno razsodbo o njem… Ta njihova sodba bo v resnici vodila do njihove dolgotrajne škode in trpljenja…. Zato, Ānanda, ne bodi razsojajoč glede ljudi. Ne podajaj sodb o ljudeh. Ti, ki podajajo sodbe o ljudeh, škodijo sebi.«
Tudi adžan Ča, tajski učitelj, je pogosti opozarjal svoje menihe, da je opazovanje drugih slaba praksa. »Če so mladi novinci površni ali se zdi, da so starejši menihi nepozorni, to ni tvoja skrb, da bi sodil. Ljudi je težko vzgajati, nekateri se učijo hitro, drugi počasi. S presojanjem drugih, ti bo le zrasel ponos. Namesto tega, opazuj samega sebe,… reši se svojega ponosa…. Ne primerjaj in ne razločuj. Razločevanje je nevarno, je kakor cesta z zelo ostrim ovinkom. Če razmišljamo, da so drugi slabši, boljši ali enaki kot mi, nas bo to le odneslo iz ceste. Če razločujemo, bomo le trpeli. Ni tvoja skrb, da bi sodil, ali je njihovo obnašanje slabo in če so dobri menihi…. Opusti svoja mnenja in raje opazuj samega sebe, to je naša Dhamma. Če si vznemirjen, opazuj to vznemirjenost v svojem lastnem umu, bodi samo pozoren na svoja lastna dejanja, enostavno doživljaj samega sebe in svoje lastne občutke, takrat boš razumel. To je pot vadbe…. Bodi potrpežljiv, vadi moralnost, živi enostavno in naravno ter opazuj svoj um. Takšna praksa te bo vodila do nesebičnosti in miru.« (Vprašanja za učitelja)
Mi se moramo prebuditi iz te negativnosti uma. Glavna prebuditev je, da se zavedamo, da pravzaprav s kritiziranjem in pritoževanjem ne postajamo zmagovalci niti to ne vodi k uspehu. Čista resnica je, da nas prav naše kritike potiskajo v še večjo bedo. »Moč bedakov je pritoževanje,« (AN 8:27) je rekel Budni.
S pritoževanjem mi le potrjujemo svoj »manjvreden« položaj in istočasno poveličujemo položaj tistega, komur je kritika namenjena.
Kaj ni to res? Le postavite se v položaj, da ste vi prejemniki kritike. Seveda, kritike nam lahko prinašajo skrbi in preglavice, toda hkrati lahko čutimo, da te kritike še bolj okrepijo naš položaj nad kritično osebo. Kritike nas lahko povzdigujejo, saj je nam kritična oseba dala avtoriteto nad njihovo srečo! Seveda hkrati tudi čutimo strah pred izgubo, saj je strah del ponosa. Toda vsa ta ambicija po moči je obarvana z adrenalinom, nervozo, strahom, skrbjo in daje lažen občutek obstoja. Kar lahko spregledamo, je da s kritiko ne bomo našli zadovoljitve ne pri sebi niti ne v drugih, ampak si še bolj ustvarili luknjo v svojem čolnu.
Budni nas je ves čas spodbujal, kako se razrešiti zasužnjenosti in postati neodvisen, razbremenjen in svoboden človek. Budni pravi, da za nekoga, ki ni več navezan, ne bo več kritičen: »Za njega ni ničesar pridobljenega niti zavrženega; celo tukaj se je že otresel vseh pogledov.« (Sn 4:3.8) »Za sabo je pustil vse pridobljeno in ničesar novega si več ne ustvari.« (Sn 4:4.3) »Za nič se ne zavzema in ne razpravlja z ljudmi,… ne oklepa in se ne prepira« (Sn 4:9.10&11)
Ne med enakimi, niti ne med nižjimi
in ne med višjimi, modrec govori.
On je v miru, brez strahu pred izgubo,
saj ni tu ničesar, od česar bi jemal slovo.
(Sn 4:15.20)
Ko začnemo uvideti, da smo prav mi tisti, ki smo odgovorni za »etikete«, da smo »izkoriščanci« ali »gospodarji«, nobeden drug, lahko potem hodimo v svetu hvale in graje, ne da se bi nas to dotaknilo. Zdaj, ko hočemo kaj kritizirati, vemo, da s tem le ponižujemo samega sebe; in ko slišimo kritike drugih, ki so usmerjene proti nam, vemo da tu ni »vzvišenega« na katerega bi se lahko kritika prijela, saj če ni vzdiga, potem ni izgube.
S tem, s čimer bi ga lahko nevedni ljudje kritizirali,
ali tudi misleci in sveti možje,
on ničesar ne daje v ospredje,
zato je tudi sredi kritike miren.
Je brez pohlepa in se ne boji izgub,
takšen modrijan se nima za nadrejenega,
niti za enakega niti za podrejenega.
Ni zapadel v predstave; on je brez predstav.
Tistemu, ki ničesar ne poseduje,
ki se ne žalosti, ker ničesar nima,
in ki ne sledi nobenim idejam —
le takemu se lahko resnično pravi, da je v miru s seboj.
(Sn 4:10.12-14)
Mi smo odgovorni. Mi sami smo odgovorni za prepire in bolečino. Vedno. A hkrati smo tudi odgovorni za mir in srečo. Nobeden noče bolečine in vsi hočemo srečo. Poglejte v oči sočloveka, saj tudi on čuti isto željo kakor ti.
Spomnite se, kaj je Budni rekel: »Le v sebi se lahko pride do miru, ne v zunanjem svetu. Za tistega, ki je v miru sam s seboj, ni ničesar za pridobiti, kaj šele za zavreči.«
Dhamma je mir, ko se ničesar več ne ločuje. Poglejte v oči drugih in jim namesto kritike, dajte mir. In ko jim date mir, boste blaženi.
bh. Hiriko
