Zadnjih nekaj tednov je bilo moje življenje precej bolj kaotično kot običajno. Razlog: prihod psička Maksa v moje življenje. Nisem mama, a si kljub temu predstavljam, da je življenje z majhnim otrokom zelo podobno – glasno, stresno, vsa pozornost pa usmerjena na drugo bitje v tolikšni meri, da nase hitro pozabiš.
V želji, da pohištvo, oblačila in obutev ostanejo kar se da celi, sem psičku namenila veliko mero pozornosti, kar pa mi je le preostalo časa sem ga namenila študiju in delu. Da bi namenila nekaj časa tudi sebi? No, na to nisem pomislila.
Poznate tisti občutek, ko vam nekaj ne »štima« pa ne veste kaj? Približno tako sem se po nekaj tednih počutila jaz. Nekaj mi ni »štimalo«, nisem se počutila dobro, nisem bila zadovoljna, pa se mi tudi sanjalo ni, kaj bi lahko bilo narobe. Ob večerih sem sicer naredila malo refleksije različnih področij svojega življenja, našla tiste, ki po mojem mnenju niso bili optimalni, vpeljala nekaj sprememb, moje počutje pa se kljub temu ni spremenilo.
Zgodilo se je, da sem imela priložnost ostati sama doma. Zavita v odejo s skodelico čaja in knjigo v roki sem se potopila v branje. In po nekaj prebranih straneh me je prešinilo zakaj imam občutek, da mi nekaj ne »štima«. Dojela sem, kaj je tisto kar mi je manjkalo. Tišina. Moja ljuba tišina.
Šele v tistem trenutku sem se zavedela kako močno sem jo pogrešala. Kako močno sem pogrešala mirno urico, ko lahko s skodelico toplo dišečega čaja v eni in dobro knjigo v drugi roki obsedim v miru in tišini. Edini zvok, ki je napolnjeval sobo je bil zvok prasketanja ognja v kaminu. Kako neverjetno čudovit občutek. Neopisljiv z besedami. Počutila sem se kot v nebesih. Ja, to je tisto kar sem potrebovala. Čas zase. Samo zase. In brez slabe vesti.
Vse odkar sem odkrila meditacijo je moja potreba po tišini prišla veliko bolj v ospredje. Včasih si na primer nisem znala predstavljali, da bi se v avtu vozila ob ugasnjenem radiu. Rajši sem celo pot menjala postaje. Danes si tega ne predstavljam več. Vožnja v tišini mi je že skoraj prišla v navado. Tišina je postala tista, ki me popelje nazaj k sebi, postala je vir iz katerega črpam navdih za delo in tudi pisanje.
Dojela pa sem, kako močno sem potrebovala tudi samoto. Čas, ko ni ob meni nikogar, čisto nikogar. Čas, ko sem lahko sama s seboj, s svojimi mislimi ali ob odsotnosti njih.
Dr. Wayne Dyer je nekoč zapisal:
“Ne morete biti osamljeni, če vam je všeč oseba, s katero ste sami.”
Razumem in vem kaj je mislil. Včasih smo sami sebi res lahko najboljša družba in pravzaprav edina družba, ki jo potrebujemo. Zame to vsekakor velja. In zadnjih nekaj tednov mi je dalo lekcijo – ne glede na vse kar se dogaja v našem življenju, si je dobro vzeti čas za stvari, ki nas osrečujejo in izpopolnjujejo. Te drobne malenkosti so tiste, ki našemu življenju dajejo popolnoma nov odtenek.
Seveda pod pogojem, da vemo katere te drobne malenkosti sploh so. Pri delu z ljudmi me vedno znova preseneti kako malo se sploh zavedamo, kaj je tisto kar nas osrečuje. A to je že zgodba za nov zapis, ki bo, upam da tako kot ta, zapisan v tišini in samoti.
Z ljubeznijo.
Petra
