Žalovanje, ki ne preneha

OGLAS

Ob izgubi drage nam osebe je čustveni odziv žalovanje. Smrt zakonca, partnerja, starša, otroka, prijatelja ali prijateljice in druge nam ljubljene osebe pahne posameznika v labirint težkih čustvenih odzivov, ki običajno trajajo leto ali dve.

V tem času posameznik občuti različne faze žalovanja, ki trajajo tudi različno dolgo. Izmenjujejo se težka, črna žalost, brezup, nesposobnost, da se sprejme izgubo, malodušje, pa tudi jeza na osebo, ki je odšla v večnost, pa tudi na sebe, da na primer nismo prej opazili znakov težke bolezni.

Kot znajo modreci povedati, čas zaceli rane in po letu ali dveh začne posameznik ponovno z bolj aktivnim vključevanjem v socialno življenje, začenja spet kazati interes za različne dejavnosti, ki jih je v času žalovanja opustil in mu ni bilo mar.

OGLAS

Kaj pa, ko žalovanje kar traja in traja?

Ko žalujoči nikakor ne more izstopiti iz težkega kroga žalosti, spominov, želje, da bi še sam kar umrl in se pridružil preminuli osebi? Strokovnjaki, pri tem se opiram na izsledke Columbia University, na kateri so strokovnjaki razvili terapijo za »žalovanje, ki ne preneha«, pravijo, da je to žalovanje, ki traja več kot šest let. Žalujoči posameznik se kar ne more sestaviti. Ocenjujejo, da je v ZDA približno deset odstotkov žalujočih, ki so zaciklani v neskončnost žalovanja, kar verjetno velja tudi za našo deželico.

Zakaj danes omenjam žalovanje?

Zato, ker nismo nikoli dovolj pripravljeni na izgubo drage osebe. Sploh je to zelo intenzivno, če le-ta umre nenadoma oziroma nepričakovano. Oseba, ki je umrla, nam je predstavljala smisel življenja, z njo smo delili vse kar se nam je zgodilo recimo v zakonu in ko zakonec premine, ostane ogromna praznina. Vse nas spominja nanj, niti hrane si ne želimo več pripravljati, saj nas tudi vonj njegove priljubljene juhe spravi v spomine in jezo, da ga ni več zraven. Osebnost žalujoče osebe se drastično spremeni in potrebno ji je pomagati.

Če sami žalujete in težko socialno in osebnostno funkcionirate, skušajte poiskati pomoč. Izguba povzroči ločitveni odziv in predstavlja izjemen stres za telo. Lahko se vam kdaj zdi, da slišite ali vidite preminulo ljubljeno osebo, ste v šoku in kar ne morete verjeti, da osebe ni več z vami. Ta stiska se seveda odraža tudi na vašem fizičnem telesu kot povišano bitje srca in zvišani krvi pritisk, povišana je raven stresnega hormona kortizola, težko spite več kot nekaj ur skupaj, na splošno se podre vaš imunski sistem.

Seveda se tukaj postavlja vprašanje, ali res moramo vse meriti z podatki strokovnih pojmov in definicij? Ker verjetno mnogi psihiatri odzivom žalujočih, ki se ne izkopljejo iz akutnega žalovanja po več let hitro pripišejo diagnozo tesnobe ali depresije. Težko je razmejiti, a sama verjamem, da se lahko s primerno strokovno pomočjo in svetovanjem pomaga žalujoči osebi, da prebrodi težke stiske in osamljenost ter da si na novo osmisli življenje in zada nove cilje. Pomen ponovne prilagoditve na spremenjene življenjske okoliščine je lahko uspešen, ko se sprijaznimo z izgubo in ko ozavestimo, da bi tudi naša preminula oseba, ki smo jo ljubili, želela, da smo ponovno mirni, zdravi in srečni.

Vem, lahko je sedaj o tem pisati in vam brati, če niste izkusili peklenske žalosti in umiranja na obroke, ko gledate osebo, ki vam predstavlja vse, kako počasi umira in odhaja. Ali ko dobite novico, da je v nesreči umrla oseba, s katero ste se že videli pred oltarjem. Ali ko premine otrok.

Žalovanje prinaša možnost časovne distance, da se preko nje lažje sprijaznimo z izgubo. A nas razjeda in uniči na daljši rok, če traja predolgo. Zato, če žalujete že več kot tri leta, se opogumite in poiščite strokovno podporo. Živite!