V življenju sem imela že kar nekaj prelomnih točk, ki so spremenile moje življenje. Ena izmed pomembnejših je bila zagotovo hoja po žerjavici, ki sem se je udeležila leta 2005 na sejmu Altermed v Celju.
O ritualu hoje po žerjavici sem prvič slišala v najstniških letih v neki televizijski oddaji. Cela družina je osuplo gledala prispevek in se čudila, kako je mogoče hoditi po razbeljeni žerjavici brez opeklin… Nikoli pa si nisem mislila, da bom kdaj sama storila isto:-) Čez nekaj let mi je prijateljica predlagala, da to storiva skupaj, a sem jo zavrnila. Strah je bil prevelik. Enostavno si nisem znala predstavljati, kako naj bi to uspešno izpeljala. Vedela pa sem, da ne želim opeklin na svojih stopalih:-)
Spomladi 2005 sem bila v zelo čudnem obdobju. Zmedena, nezadovoljna in nisem točno vedela, kaj bi sama s seboj… Nekega popoldneva sem ‘brezciljno’ brskala po internetu. Kar naenkrat sem prišla na idejo, da bi se udeležila hoje po žerjavici. Ne vem od kje inspiracija. Ampak nekaj v meni me je gnalo naprej, da sem raziskovala kot obsedean. Ampak nisem našla nič konkretnega. Namesto žerjavice sem se udeležila neke delavnice retorike v Celju, kjer sem spoznala eno izmed organizatork sejma Altermed, ki so ga tisto leto prvič organizirali. Povedala mi je, da bodo v okviru sejma brezplačno organizirali ritual hoje po žerjavici. Potrebna je bila samo prijava preko elektronske pošte. Seveda sem takoj naslednje jutro poslala mail in se prijavila.
Še danes ne vem, kaj v meni me je gnalo v to izkušnjo in kje v sebi sem našla moč, odločnost, vero in prepričanje v uspeh. Ampak z vsako celico svoje biti sem bila prepričana v svoj uspeh. Brez kančka strahu in dvoma. Nikoli nisem razmišljala o tem, da mi ne bi uspelo ali da bi se opekla. Za mene ni obstajala druga opcija kot hoja čez žerjavico. Vsi okoli mene so čutili moje pozitivne vibracije. Celo moja mama je verjela v moj uspeh-kar je pravi mali čudež, saj je načeloma zelo skeptična.
Izjemno sem se veselila tega dne in komaj sem čakala večer, ko bom šla čez žerjavico. Zbrali smo se sredi popoldneva in začeli s pripravami, ki so temeljile na grajenju zaupanja-v samega sebe in celotno skupino. Nato smo skupno prižgali skladovnico drv. Medtem ko smo čakali, da drva pogorijo, smo nadaljevali s pripravami. Vmes smo vsak zase na list papirja napisali svoje strahove, ki jih želimo darovati ognju. In nato smo vrgli papir v ogenj, kajti ogenj je vmesni člen med fizičnim in duhovnim svetom. Drva so pogorela, dan se je prevesil v večer, postalo je temno in žerjavica je žarela v vsej svoji intenzivni oranžni barvi. Ozračje je bilo izjemno. Spremljala nas je skupina z gongi, ki je naredila ozračje še bolj čarobno in dvignila energijsko vibracijo. Nato smo začeli hoditi. Najprej učitelj in nato cela skupina, eden za drugim. Izjemen in neopisljiv občutek vznemirjenja se je pretakal v meni. Čutila sem, da bom storial nekaj izjemnega-da bom ‘premagala’ ogenj, kajti podala sem se na žerjavico, ki je imela 800 stopinj celzija.
Ogenj, vročino in žerjavico je potrebno spoštovati. Celotnega postopka se je potrebno lotiti z vso resnostjo. Ampak hkrati se je potrebno zavedati, da je VSE samo energija in da je moč naših misli močnejša od česarkoli…tudi ognja in žerjavice pri 800 stopinjah. Pod nogami sem imela občutek, kot da hodim po oglju. Nobene vročine, nobene opekline,…ničesar, kar bi me spominjalo, da hodim po razbeljenji žerjavici. Ampak na četrtem prstu leve noge sem imela nek skeleč občutek-kot bi me nekaj zbadalo. Vsakokrat ko sem šla čez-kar sem ponovila trikrat-in vsakič sem imela pod nogami več žerjavice. Ob koncu sem se počutila izjemno zmagoslavno:-)
Naslednji dan sem preživela zelo sproščeno in brez obveznosti. Takrat sem tudi opazila, da imam na prstu, kjer me je prejšnjo noč skelelo, žulj. Učitelj mi je svetoval naj ga pustim čisto pri miru, kajti v nekaj dneh bo izginil na isti način kot se je pojavil. Ko sem se čez nekaj dni odpravljala h kozmetičarki na pedikuro, sem želela preveriti kakšno je stanje z mojim prstom, da bi jo opozorila naj pusti ta žulj čisto pri miru. Žulj je izginil…brez sledu, brez brazgotine…kot da ni bilo ničesar. In takrat sem vedela, da je bilo to, kar sem storila nekaj izjemnega. Nenavadnega. Neobičajnega. In da bo to imelo velik vpliv na moje življenje.
Čez kakšen mesec sem se odpravila na dopust v Anglijo-da bi si malo razbistrila glavo in se odločila kako naprej. Tam sem nameravala ostati en teden. Peti dan mojih počitnic, pa se je spremenila moja usoda. Telefonski pogovor in eno vprašanje sta vse obrnila na glavo:-) Tisto vprašanje je v meni vzbudilo občutek, ki se ga ne da ignorirati in vedela sem, da moram ostati. Da je to priložnost, ki sem jo iskala. In sem ostala… Svoje odločitve nisem nikoli obžalovala. Še danes sem prepričana, da mi je dala hoja čez žerjavico moč, pogum in odločnost, ki sem jo rabila, da sem storila ta (pogumen) korak. Vsi strahovi, ki so mi prej stali na poti in sem jih tisto noč skurila, so se razblinili v nič in v meni naredili prostor za sporočila iz drugih dimenzij. Jaz sem (bila) ‘ziheraš’ ki pretehta vse možnosti in se logično odloča. Tisto ni bila logična odločitev, ampak spontano dejanje na podlagi zaupanja v svoje občutke. V tistem trenutku nisem imela plana, nisem vedela in razmišljala o tem, kaj me čaka in kaj bom počela, kako se bodo stvari odvijal. In mi niti ni bilo pomembno. Vedela sem samo to, da moram ostati in da se bodo stvari že nekako razvile…in res so se!
Veliko ljudi mi reče, da sem pogumna, da sem šla čez žerjavico ter da si oni sami tega ne bi upali. Čisto vsak je tega zmožen. Odločitev je v glavi-tako kot v vsaki stvari. Jaz vem kakšen vpliv je imela žerjavica na moje življenje in jo vsekakor priporočam vsakomur. Želim vam, da najdete v sebi željo po nečem boljšem, da ste se pripravljeni odpovedati starim in neuporabnim vzorcem, po katerih živite, jih zažgete in se osvobodite ter zaživite na novo. In odprl se vam bo cel nov svet…
