Že kot otroke so nas starši, vzgojitelji in najbližji opozarjali na spoštljivost do posameznikov okrog nas. Pomembno je bilo, da smo imeli radi starše, sorodnike in prijatelje. Pomembno je bilo, da smo izkazovali spoštovanje do vseh živih bitij, do sveta. Ta občutek je rasel z nami, se krepil in postajal vedno močnejši. Tako smo odraščali in se prvič tudi zaljubili. Prva ljubezen nam je tudi pokazala, kako je, ko se zlomi srce. In bilo je, za trenutek, celo konec sveta. Tekle so solze, prijateljice in prijatelji so nas trepljali po ramenih, starši so skušali razumeti…
Življenje je teklo dalje…
Ljubezen – silno čustvo globokih razsežnosti, ki je prodrlo v največje umetniške kreacije pesnikov, pisateljev, filmarjev, likovnikov. Ljubezen je čustvo, ki se nam zdi tako blizu, ki porodi veliko asociacij, občutkov in misli. Zdi se, da o njej vemo vse. Zagotovo je vsak izmed nas prebral kakšno ljubezensko pesem, prebral kakšen roman o ljubezni, z zanimanjem pogledal kak film. Skozi našteto smo spremljali in sočustvovali z glavnim junakom zgodbe. Morda celo zajokali.
Sedaj, ko smo odrasli v odgovorne posameznike, spoštujemo in se trudimo razumeti ljudi okrog nas. Kot so nas naučili. Želimo ugajati, z vedenjem in videzom. Na slednje nas še posebej uspešno opozarja medijski prostor. Takorekoč, uspelo nam je odrasti v posameznice in posameznike, ki obvladamo pravila omike, nas skrbi za druge, imamo neprecenljivo radi svoje bližnje, ugajamo okolici, imamo veliko prijateljev. In sedaj me bo nekdo vprašal:”Ja, in kaj je narobe s tem?” Nič, seveda popolnoma nič, vendar nekaj pomembnega v vsej zgodbi manjka. Jaz. Ti. Kako to mislim? Preprosto. Ali nas je kdo učil, kako zelo pomembno je ljubiti sebe? Kje smo v svoji življenjski zgodbi mi sami? Kdaj naj bomo pomembni sebi najprej?
Šele takrat, ko se nam življenje postavi na glavo, ko se znajdemo v stiski in nas postane strah za svoje življenje, pričnemo razmišljati o sebi, se raziskovati in spoznavati. Šele takrat postanemo sebi pomembni in si celo prisluhnemo.
Preden nas življenje postavi na preizkušnjo, naredimo nekaj zase! Imejmo se radi. Prisluhnimo svojim željam in mislim. Postanimo raziskovalci svojega jaza, svoje duše.
• Pobožajmo se, vsak dan, s tem, da počnemo nekaj, kar je pomembno nam. Nekaj, kar nas bo sprostilo in vsaj za kratek čas odmaknilo od vsakodnevnih skrbi. Napišimo si na list papirja, kaj nas zanima, kaj radi počnemo. Spomnimo se vseh drobnih malenkosti, ki nas osrečijo, in se podajmo na svojo življenjsko pot. Morda bo to za nekoga sprehod, za drugega poslušanje dobre glasbe, za nekoga zopet branje, slikanje, vzgajanje in urejanje svojega vrta, šivanje,… Možnosti je veliko.
• Vedno bodimo osredotočeni na sebe, na svoje občutke, ne glede, kaj počnemo.
• Poiščimo si svojo tehniko sproščanja. Naj postane naš dnevni ritual.
• Vse konflikte rešimo sproti in jih ne skladiščimo nekje v svojih mislih. Vse stare zamere, jezo in žalost pa postavimo pred vrata naše duše in ljubeče odpustimo vsem, ki so nas kdaj prizadeli, še posebej pa sebi. Tega se lahko lotimo tudi tako, da na list papirja napišemo vse zamere, ki jih gojimo do drugih in do sebe in ta list slovesno uničimo.
• Mislimo pozitivno. Poiščimo si nekaj pozitivnih afirmacij ali misli, jih napišimo na listke in jih dnevno preberimo. O prebranem razmislimo in se opazujmo, kako se ob tem počutimo. Naj bo vse naravnano v pozitivno smer.
• Prizadevajmo si živeti po načelu ravnovesja. Ne preveč in ne premalo naj bo naše načelo.
Zavedam se, da je pred nami težka naloga. Vendar šele ko se bomo naučili ljubiti sebe, ceniti sebe in prisluhniti sebi, bomo lahko ljubili in cenili druge. Zadovoljni bomo s seboj in v svoji koži se bomo pričeli počutiti dobro. Uspelo se nam bo izogniti marsikateri bolezni, če pa smo že zboleli, jo bomo lažje premagali. Postajali bomo srečnejši in se pričeli zavedati, da je potrebno naše zanamce učiti tudi ljubezni do sebe.
To so zgolj drobtinice, ki jih ponujam v premislek vsem, ki si želite živeti svoje življenje in ne življenje nekoga drugega. Čeprav je najtežja naloga, ki si jo lahko zadamo, ko se odločimo, da potrebujemo spremembo. Vendar o tem naslednjič.
