Ali gremo po pravi poti?

Vsaka težava ima objektivne, torej resnične, in tudi subjektivne lastnosti – to je pravzaprav naš pogled nanjo. Ni nujno, da se ti polji prekrivata, še manj pa, da večjo težo namenjamo temu, kar dejansko je. Praviloma je za nas pomembneje, kako sami vidimo in doživljamo položaj, četudi ga je naš pogled popolnoma izkrivil. Najhuje od vsega je, da pri ravnanju oziroma reševanju težave izhajamo iz svojega zaznavanja. Najmanj, kar se zato zgodi, je, da smo pri reševanju težav manj uspešni in da se znajdemo v še večji stiski. Vemo, kakšni so naši cilji, morda smo celo natančno analizirali in ozavestili, kje se trenutno nahajamo. Toda subjektivni pogled nas vodi do ciljev po zelo ovinkasti poti.

Kaj je res RES?

Kako vidimo resnico, je odvisno od vzgoje, izkušenj, psihofizičnega stanja, predsodkov … Vsakdo resničnost vidi drugače, saj ima drugačne “filtre”. No, ekonomski položaj vsi “vidimo” kot enako groznega. Če malce pomislimo, razumemo, da ga sploh ne gledamo zares, saj je preobsežen, preveč kompleksen. Namesto tega zaupamo istim politikom in gospodarstvenikom, ki jih vsak dan kritiziramo, češ da “oni pa res vedo”. Sprejmemo, kar nam povedo, in to le še začinimo z lastnimi strahovi. Ne gre za to, da položaj ne bi bil resen. Želim le reči, da obstaja veliko vmesnikov, ki nam ožijo pogled in s tem tudi mišljenje. Naše védenje pa izvira iz tega, kako mislimo …

Bi v enakem položaju ravnali drugače, če bi verjeli, da imamo neskončne možnosti?
Stavim, da bi prišli do drugačnih rezultatov!
Poglejmo, zakaj.

Raste tisto, čemur namenjamo pozornost

Subjektivni svet sestavljajo številne prvine, v grobem pa jih lahko razdelimo v dve skupini:

• Omejevalno mišljenje (ne morem, ne znam, nisem vreden, moram, vendar ne zmorem, bi, vendar me je strah, ne smem, nima smisla, saj ne bo uspelo, skrbi me in podobno).
  Omejevalno mišljenje nam je blizu, saj je zlahka dostopno skozi notranji govor, pojavi se najprej. Vzbuja nam občutek nemoči, jemlje energijo za delovanje, a ga vseeno jemljemo resno. Žal nam vzbuja tudi občutek, da je meja našega dojemanja obenem meja našega delovanja. Blokira nas. Pri besedi blokada pa se nam, eftarjem, zasvetijo oči, saj vemo, kako ravnati z blokadami. Vemo, da izvirajo iz nezavednega.
• Naša notranja, jedrna moč z neizčrpno energijo. To notranjo moč lahko začutimo s pozorno zavestjo, ali bolje rečeno, z zavestno pozornostjo. Naša notranja moč je z leti potonila globoko v nezavedno, po tem ko smo doživljali neuspehe, bili deležni strupene vzgoje, potem ko pomembni drugi v resnici niso videli nas, pač pa le cilje, pomembne zanje … Notranjo moč, ki je živa, kot je vedno bila, je treba znova zvabiti k sebi. Meditacija nas preusmeri v notranjost, v notranja vesolja.

Pogosto poudarjam, da raste le tisto, čemur namenjamo pozornost. Če se osredotočimo na slabe stvari, na omejitve in ovire, se te klonirajo in potrjujejo našo hipotezo, po kateri za našo težavo ni rešitve.
Saj vem, kaj naj, toda …Vsi ti “toda” so kot črne luknje v vesolju – vase posrkajo in atomizirajo vse dobre zamisli za rešitve, vse vložene napore, ves optimizem in vso energijo.

Zaposlite notranjega cenzorja

Zato je tu že prvi nasvet. Bodite pozorni na to, kako si z omejevalnim mišljenjem pod noge podstavljate polena. Spomnite se: to ni povezano s težavo, pač pa z njenim neustreznim reševanjem. Potrebujemo le notranjega cenzorja, vendar takega, ki je v naši službi, zaposlimo ga za to, da nas opozarja, da se resnično slišimo in korigiramo svoj notranji govor. Notranji govor deluje kot program, pretežno kot slab program. Če si namesto “ne zmorem” rečem “zmorem!”, moj izvajalec – možgani – išče načine, kako bi bila zadeva izvedljiva, namesto da bi iskal vse možne dokaze, zakaj ni.

Obstaja alternativna rešitev

Še drugi nasvet. Vsaki misli o tem, kako grozno je vse po vrsti, poskusimo dodati besedico “morda”. Trditev torej postavimo pod vprašaj in s tem možganom ponudimo možnost, da obstaja alternativna rešitev. Z veseljem jo bodo poiskali, saj nam želijo ustreči. Ustregli nam bodo tudi, če bomo hoteli dokaze za to, da kaj ni možno.
Nujna je disciplina misli in tudi govora. To je odločilen začetek, zrno, iz katerega zraste bodisi plevel bodisi vrtnica.

Včasih pa je težko vedeti, ali izhajamo iz omejevalnega mišljenja – ali pa iz vira notranje moči. Vprašamo se, kako se ob misli počutimo: slabo ali polni energije?

Ali gremo po pravi poti?

V pomoč nam je mišično testiranje. To je še en način, da se bolje začutimo, ali natančneje, naše zavedno se pogovarja z nezavednim. Zavest lahko ob pomoči omejevalnega mišljenja preglasi intuicijo, dokler ne potegnemo vroče linije do svojega notranjega vira moči.

Postopek je preprost. Na primer: Matija prosimo, naj stisne palec in kazalec, da bosta oblikovala črko O. Prosimo ga, naj reče “ime mi je Matija”, obenem pa poskusimo s kazalcem razkleniti oba prsta. Ker v tem primeru ne gre za merjenje moči, uporabimo srednjo moč. Potem ga prosimo, naj reče “ime mi je Marija” – in spet poskusimo razkleniti prsta. V prvem primeru, ko gre za resnico, bomo to teže dosegli. Tako se lahko vprašamo marsikaj, lahko celo testiramo alergijo na hrano. Tehnika je nadvse koristna tudi takrat, ko se nam zdita dva cilja enako želena in smo v precepu, za katerega se odločiti. Vsakič, preden gremo v akcijo, torej preverimo, ali smo na pravi poti.

Obrnimo se k sebi

Vzemimo si nekaj minut za hitro oceno porabe svojega časa. Kajne, koliko časa izgubimo z neustreznim razmišljanjem, neustreznim govorjenjem, neustreznim delovanjem? Kot da bi v resnici živeli naši hologrami in ne mi. Dovolj je ugotoviti, da pravzaprav ne znamo prav dobro živeti. Ne krivimo staršev, pozornost raje usmerimo… nase. Tako bomo natančneje videli ovire pred sabo, lažje določili, kako jih bomo premagali – in za to bomo imeli tudi več energije.

Potem se obrnimo k sebi … Najprej se spomnimo dogodka, ko smo čutili, da je to to. Nobenega ostanka, dvoma. Takrat smo se nekako čutili (svoj pravi jaz), nekako smo pozabili nase (na omejevalno mišljenje). Vse je bilo prav in bili smo polni pozitivne energije. Čas se nam ni zdel pomemben, ni bilo preteklosti in ne prihodnosti, zadoščal je zdaj. Čutili smo ljubezen do … vsega. To so trenutki, ko se nečemu (sočloveku, dejavnosti) predamo s strastjo, s pravo ljubeznijo, s hvaležnostjo. Takrat unovčujemo sebe in za to smo bogato poplačani.

Prikličimo si to občutje in se odločimo, da ga bomo doživeli še večkrat. Obenem trepljamo vse akupresurne točke po osnovnem EFT-receptu in mirno dihamo. S tem v svoj računalnik (možgani) nalagamo nov program. Ko nas preveva pravo občutje, sklenemo roke kot pri molitvi (v tej drži je energetski krogotok sklenjen, energija teče mirno, to pa potrebujemo za predano molitev). Rečemo si: tudi naslednjič, ko bom tako sklenila roke, bom priklicala ta občutek mirne pretočnosti.

Eftajmo, ko smo zaskrbljeni

Pozorni smo na svoj notranji govor, to je naše izhodišče za EFT. Recimo, da smo zelo zaskrbljeni zaradi zdajšnjega ekonomskega položaja. Vse točke osnovnega recepta poznamo in jih uporabimo, predlagam pa bližnjico.

Namesto neokretnega trepljanja po prstih tokrat samo nekajkrat potolčemo z notranjima stranema zapestja (eno ob drugo), nato pa še z zunanjima. Poskrbeli bomo za stimulacijo vseh meridijanov na rokah.

Najprej pridemo v stik s izhodiščno točko in med trepljanjem rečemo:

Čeprav sem nagnjena k zaskrbljenosti, vem, da me ta v resnici ovira.
Čeprav to vem, si ne upam razmišljati drugače.
Bojim se spremembe, tako je že vse življenje. Z zaskrbljenostjo imam večji občutek nadzora in varnosti.
Vem, da to ni res. Naj me še tako skrbi, ekonomski položaj ne bo nič boljši.
Kljub temu se globoko sprejemam in se ne obsojam.
Pripravljena sem se naučiti drugače.
Pripravljena sem se raje osredotočiti na mir v sebi.
Odločam se za jasno mišljenje in umirjeno delovanje.

Pozorni bodimo na telesne znake zaskrbljenosti: morda imamo prehiter srčni utrip, nemara nepravilno dihamo, mogoče nas boli glava ali pa nas stiska v želodcu …
Vsakemu znaku posvetimo vsaj en EFT-krog.

Avtor: Sabina Šilc
www.viva.si