Izguba nam dragih

OGLAS

Današnje pisanje je dobilo navdih pri zvesti bralki, ki sledi mojim razmišljanjem na Facebook socialnem omrežju “Svetovalnica”. Namreč, želela je vedeti kako preboleti izgubo ožjega družinskega člana.

Vem, da je to boleča tema in dostikrat še vedno tabuizirana, pa vseeno preberite nekaj misli o smrti, izgubi in stresu, ki ob tem nastane.

Izguba nam drage osebe povzroči izjemno bolečino. Na Holmesovi lestvici stresnih dogodkov (Holmes s sodelavci, 1967) se smrt zakonca nahaja na prvem mestu. Tukaj lahko žalost in bolečino ob smrti zakonca enačimo z izgubo brata, sestre, babice, dedka, prijatelja in drugih nam dragih ljudi, ki smo jim zaupali in jih imeli radi ter so v našem življenju igrali pomembno vlogo.

OGLAS

Žalovanje ob izgubi delimo na več posameznih faz, ki si skoraj vedno sledijo v naslednjem vrstnem redu:

– Šok: kmalu po šoku ob smrti se pojavi zanikanje realnega dejstva, da je nam draga oseba umrla in je ne bo več. Zanikanje je lahko v popolnosti ali delno.

– Jeza, občutki krivde, bes: teh čustev na začetku procesa ne moremo učinkovito nadzorovati, saj smo besni na sebe (na primer, ker nismo pokojnemu povedali, da ga imamo radi) ali pa na pokojnega, saj nas je zapustil. Občutek krivde je zelo težko čustvo, ki nas spremlja dolgo časa, vendar sčasoma izgubi svojo moč.

– Faza zavlačevanja: se ne pojavi vedno, predvsem je prisotna v tistih primerih, kjer je pokojni že dalj časa umiral in je še vedno nekako ostajalo upanje, da bo ozdravel.

– Faza depresije: v tej fazi gre predvsem za soočanje z bolečino, da je nam ljubljena oseba dejansko umrla. Tukaj obup in apatičnost nadvladata jezo, ki je bila prisotna v prvih fazah žalovanja, pojavi se brezciljnost in izguba volje za življenjem. To je zelo trdovratna faza, zato moramo žalujoči osebi stati ob strani in jo vzpodbujati, da se sčasoma začenja zavedati življenja okoli sebe. Ta faza naj bi v povprečju trajala najdlje dve leti.

– Faza sprijaznenja: tukaj posameznik sprejme realnost in se sprijazni z izgubo. Opazimo lepo stran življenja in se počasi začenjamo veseliti stikov z ljudmi. S tem se proces žalovanja na nek način zaključi. Posameznik se sčasoma usmeri v različne aktivnost, ki ga odvračajo od neprestanega obujanja spominov na preminulega

Pomembno se je zavedati, skozi katere faze bo posameznik prehajal, ker se bo tako lažje pripravil na vsa občutenja, s katerimi se bo soočal. Vse faze izzivajo v nas bolečino in žalost, vseeno pa nam je lahko v tolažbo, da se vsako žalovanje slej kot prej tudi zaključi. Ko celoten proces žalovanja izzveni, smo opremljeni z novo izkušnjo in močjo.

Mnoge od nas smrt nauči, da znamo bolje ceniti vse kar imamo, da se veselimo drobnih trenutkov z ljudmi, ki nas osrečujejo, da se zavedamo, kako je vse minljivo in da uživamo vsak dan posebej. Postanimo optimistični in veseli, kajti življenje je neprecenljivo in čudovito!