Vse kar vidimo, so vsi predmeti po Einsteinu iz energije. Njegova slavna enačba pove, da je energija sestavljena iz mase in svetlobne hitrosti (E=mc2) oz. z drugimi besedami, smo tudi mi iz energije, kar se zelo nazorno vidi, če obrnemo enačbo na glavo (m=E/c2).
Da bi malo lažje razumeli prejšnjo enačbo si lahko predočimo energijo kot nekaj, kar ima neskončno hitrost s svojimi lastnimi lastnostmi in hitrost kot neko gibanje nečesa. In če neskončno hitrost zmanjšamo za dvakratnik svetlobne hitrosti se to, kar se pojmuje kot nekaj z neskončno hitrostjo spremeni v nekaj z hitrostjo, ki je dovolj počasna, da jo naši senzorji (oči, možgani, čutila ipd.) lahko zaznavajo kot nekaj otipljivega.
Ves svet kot ga poznamo, ga poznamo zaradi interpretacije svetlobe skozi vid in upora skozi otip in to interpretacijo potem naši možgani sestavijo v nekaj kar je za nas resnično. Bodisi je to stol, miza, učenec, čustvo strahu, jeze ali pa le mir. V svetu v katerem živimo smo le toliko prepričani kolikor verjamemo temu, kar nam možgani predstavijo kot resnico.
Zanimivo kakšne pojavne oblike vse lahko ima energija in kako zelo smo ujeti v razlago tega, kar nam podaja um kot našo lastno resničnost…
Sevanje
Energija, če jo hočemo torej zaznati, se moramo nanjo osredotočiti in ko to storimo se nam predstavi kot izžarevanje nečesa, zaznavamo jo kot neki tok. Ko smo lačni in nekaj pojemo nas tok po požiralniku in še naprej po žilah opomni, da se je nekaj zapolnilo kar potem naši možgani prevedejo kot sitost, enako pa je tudi s čustvi. Ko smo žalostni preide v naše telo nek tok iz valovanja tolažilnih besed, misli ali miru in žalost kar naenkrat postane sita in se spremeni v nevtralnost.
In ko smo v presežku čustev, v euforiji, zagnanosti se pa zgodi sčasoma obratno. Tok energije, ki odteče in spet se znajdemo v ravnovesju. Podobno pa je seveda tudi pri športu, ko začetni stadij energije počasi uplahni oz. tako rekoč odteče in spet se pojavi ravnovesje. Če pa seveda pretiravamo, pa te ti. energije odteče preveč…
Vse torej teče, vse je torej v gibanju ves čas. Vse kar opažamo je odvisno le od opazovalca samega in od tega koliko je pozoren na pritok oz. odtok energetskega sevanja. Mnogi, ki vedo ravnovesje vzdrževati dolgo časa, dolgo časa tudi ne čutijo utrujenosti, lakote, žalosti ipd. in se vedo dolgo časa nahajati v ravnovesju.
Delovanje iz ravnovesja
Ljudje, ki so v ravnovesju npr. v umu imajo miren um in z lahkoto v njem poiščejo informacije, ki jih potrebujejo ali pa tisti, ki so mirni v čustvih izkazovati ljubezen… Ljudje, ki so v ravnovesju so v bistvu bolj učinkoviti.
Sposobnost ustvarjanja dinamičnega ravnovesja v ljudeh dvigne učinkovitost in samo življenjsko izkušnjo, po drugi strani pa ljudem, ki niso v ravnovesju oz. povejmo z drugimi besedami, ki se nekako radi predajajo povečanim pritokom oz. odtokom energije, pade sposobnost ustvarjalnega udejstvovanja v življenju, s tem pa tudi same življenjske izkušnje tako za njih same kot za tiste v njihovi okolici. Ljudje smo primarno bitja ravnovesja, bitja, ki vemo kako obvladovati tokove energije in ko tega ne počnemo se znajdemo v prostoru, v vetrovniku energij, ki zaradi svoje velike dinamičnosti in majhne sposobnosti dojemanja naših možganov kaj se pravzaprav dogaja z nami in pretoki energije skozi naše telo povzročijo, da smo tako ali drugače zmedeni in ne delujemo kot bi bilo potrebno za dane okoliščine, da bi bilo primerno tako za nas kot tudi vse ostale.
Delovanje iz neravnovesja
Če pa človek ni v ravnovesju oz. z drugimi besedami ne prepoznava izžarevanja tokov, ki izbijajo iz vseobsežne energije (E=mc2) pa se to v njegovem telesu zrcali kot čustveni manjki ali presežki, fizični vrhunci oz. izčrpanosti, mentalni viški in padci ipd., ker jih z umom kot posrednikom ustvarjanja v obliki lastnih čustev in fizičnih senzacij in ko se že enkrat pojavijo kot čustva ali fizične senzacije in ko jih že začnemo čutiti v telesu, takrat dobesedno že postanemo ta fizična senzacija oz. čustvena zaznava, saj med našo zaznavo in tem kako um to razume ni več nobene razlike. Če z umom zaznamo v čustvih čustvo žalosti, se takoj, ko to zaznamo z umom začne tudi le-to prevajati v telo in začnemo ga tudi čutiti drugje v našem telesu, a sedaj ne le kot čustvo, temveč kot resnično fizično zaznavo v fiziologiji telesa. In enkrat, ko smo tu, pri čutenju tega, smo pravzaprav v naši predstavi, da je to kar čutimo žalost in da smo žalostni, čeprav morda objektivnim okoliščinam sploh ni tako (in ponavadi ni).
Čustvo, ki ga čutimo v naših čustvih sploh ni nujno, da je naš lasten produkt, temveč je to lahko čustvo, ki se je na nas prilepilo s strani okolice (npr. otroci prevzamejo čustva staršem, učitelji od učencev, učenci od učiteljev ipd.). Manj smo dovzetni za prepoznavanje pretokov energije, ki nosijo po prostoru energijo s specifičnimi lastnostmi (čustva in senzacije iz okolja in od drugih živih organizmov), večja verjetnost je, da se prilepijo na nas. In enkrat, ko se, se igre začnejo.
Čustva
Naša lastna čustva
Ko čutimo samo naša lastna čustva smo popolnoma v ravnovesju. Čutimo jih, se jih zavedamo, smo popolnoma pomirjeni sami s sabo in s tem kar se nam dogaja. Ko čutimo naša lastna čustva so le-ta čista in v nobeni meri ne temeljijo na obsojanju, neljubečnosti, neprijaznosti. So ljubeča, sočutna, prijazna, dobrohotna.
Tudi ko nekoga zavrnemo to storimo iz čiste ljubezni do njega in ne zaradi česarkoli drugega.
Čustva, ki potujejo po prostoru
Vsi ljudje smo oddajniki energije, kar so tudi čustva in vse ostalo kar kroži po prostoru, saj smo v tem primeru ljudje vir energije, ki ustvarja novo energijo, ki potem v obliki sevanja potuje od nas. In enkrat, ko začne sevati od nas, se poda v širno prostranstvo.
Ljudje ustvarjamo čustva na podlagi tega, kar zaznava naš um in ker naš um zaznava samo tisto, kar mu je znano oz. poznano zaznavamo le čustva, ki smo jim bili priča v življenju oz. tista, ki smo se jih »priučili«. Ta pa dostikrat niso najbolj ljubeča, dobrohotna in prijazna. In ker kot taki prepoznamo le čustva, ki smo jih navajeni takšna tudi ponavadi lepimo nase iz prostora.
Preprosto se prilepimo na tok energije s takšnimi lastnostmi, ki so nam poznana in potem so ta čustva prilepljena na nas. In enkrat, ko so, se igre že spet začnejo in naše življenje postane dramska predstava, ki ne služi ne nam, ne tistim, ki se nahajajo v naši okolici.
Hiperaktivnost
Ljudje zaznavamo svoje lastne toke energije oz. čustev ali pa tudi ne in ravno ti pretoki energij nam sugerirajo kaj in kako naj počnemo oz. reagiramo v življenju. V življenju je zelo pomembno biti to kar smo, pa vendar nas niso naučili kako primerno ustvarjati ravnovesje znotraj nas oz. kako ravnati s pretoki energije oz. čustev, misli, občutij. In ker tega vedenja nimamo nas po življenju nosi na različne kraje in prostore in z različnim tempov.
Včasih čutimo znotraj sebe globoko željo, da nekaj storimo na svoj način in z lastnim tempom, a pogosto temu ni tako. Dostikrat le čutimo v sebi željo po naglici, da bi bilo nekaj čim hitreje in čim bolje narejeno, da bi se čim močneje aktivirali pri nečem, sodelovali, izstopali ipd. in ne preverimo, ker seveda tega vedenja nimamo, ali je to naše kar čutimo ali pa čutimo nekaj kar se je na nas prilepilo od zunaj (seveda smo to želeli sami, da se prilepi).
In takrat, takrat je reakcija, hiperaktivna, preveč aktivna. Sami v sebi ustvarjamo nemir, sami sebe poškodujemo, ranimo svoj intimni svet, svojo notranjost, hkrati pa spravljamo v podoben položaj tudi vse ostale, ki nas obkrožajo na takšen ali drugačen način.
