Številni mladi pričakujejo, da bodo nekoč srečali človeka, ki bo njihova prava ljubezen. Da bodo srečali svojo pravo ljubezen, nemalokrat upajo tudi tisti malo starejši. Med njimi je nemalo takih, ki so nad svojim življenjem razočarani prav zato, ker jim v vseh teh letih to ni uspelo. Če je že tako zelo pomembna, si oglejmo, kaj je pravzaprav prava ljubezen. Na osnovi pogovorov z ljudmi se izkaže, da pojmu prave ljubezni pripisujejo nekatere pomene. Eden od teh je, da gre za njihovo “drugo polovico”, njihovo “dušo dvojčico”. Prepričanje o obstoju takšne druge polovice izhaja iz antičnega mita o androginih, moško-ženskih popolnih bitjih, ki so se pripravljala, da z “udarom” zamenjajo bogove na Olimpu.
Ta navidez čudna bitja z dvema glavama ter s štirimi rokami in štirimi nogami so bogovom pripravljala hrano, zato so jih ti po odkritju zarote prepolovili, da bi s tem oslabili njihovo moč. Ko so jih presekali na pol, so nastali ženske in moški kot ločena bitja. Toda takrat se je zgodilo nekaj nenavadnega: namesto da bi te polovice še naprej delale v službi bogov, so se utapljale v spominih na prvotno stanje popolnosti, združenosti, zato so začele kot ponorele iskati svojo drugo polovico, od katere so jih ločili. Bogovi so bili nad tem pojavom nadvse presenečeni, zato so se ga odločili poimenovati. Podelili so mu ime ljubezen.
Toda če menite, da gre za davno pozabljen antični mit, ki nima prav nobenega vpliva na sodobno življenje, ste v zmoti. Izraz spol prihaja iz glagola razpoloviti, podobno je tudi z mednarodnim izrazom seks, izvirajočim iz latinskega glagola secare, ki pomeni sekati, razpolavljati. Mit o tem, da se dva človeka prek ljubezni združita v eno idealno celoto, se kot arhetip pojavlja v romanih in filmih. Iz zornega kota psihoanalize gre njegove korenine iskati v združenosti majhnega otroka z materjo, v tem, čemur pravimo psihološka simbioza.
Toda po tem mitu ima vsak človek samo eno dušo dvojčico, zato mnogi menijo, da je iskanje duše dvojčice kot iskanje igle v seneni kopici – iskanje ene same osebe med šestimi milijardami ljudi. Prava ljubezen se v tem kontekstu pojavlja kot precej neverjeten pojav.
Drugi menijo, da bodo pravo ljubezen spoznali po tem, da bodo ob takšni osebi vseskozi srečni, zadovoljni in zaljubljeni, da bodo uživali v seksu, da se sploh ne bodo jezili in prepirali, da niti za hip ne bodo občutili ravnodušnosti, dolgčasa ali odbojnosti do partnerja. Ko pa se izkaže, da odnos ni takšen in se v njih razvijejo tudi čustva, ki se “ne bi smela”, pretrgajo odnos in iščejo naprej – ali pa razočarani ostanejo v odnosu, ki ni ne tako slab, da bi iz njega izstopili, ne tako dober, da bi jih zadovoljeval.
Dandanes imajo ljudje različne predstave o pravi ljubezni. Težava nastane, če pozabijo na razliko med predstavo o ljubezni in dejansko ljubeznijo. Posledica tega je, da ne iščejo prave ljubezni, pač pa zasledujejo zgolj svojo predstavo o njej. Iščejo človeka, ki se bo z njo ujemal. Ali se bo to zgodilo ali ne, je odvisno od tega, kako komplementarna z njihovo je partnerjeva predstava o pravi ljubezni. V psihoterapevtski ordinaciji se srečujem z ljudmi, ki imajo takšno predstavo o ljubezni, vendar ne morejo najti nikogar, ki bi se z njo ujemal. Takšna oseba poskuša zaživeti z različnimi partnerji, vendar ji nikakor ne uspe. In kaj naposled sklene? Da nima dobre predstave o ljubezni? Ne. Prepričana je, da je “prekleta”, in da pravega človeka ne najde zato, ker ima smolo, ali – še huje – ker ljubezen sploh ne obstaja. V obeh primerih predstava o ljubezni ostaja nespremenjena, prav njena sprememba pa bi omogočila izhod iz ljubezenske nesreče.
V primeru takšne idealizirane predstave, po kateri v dobrem odnosu ni sporov in vse poteka gladko, tedaj, ko naposled pride do spora, partnerjeve jeze, zamere zaradi tega ali onega … človek nujno sklepa, da ga partner ne ljubi. Zato tovrstne situacije doživlja kot najhujšo izdajo osebe, ki mu je najbližja, ki mu je dotlej prisegala, da ga ljubi, nato pa mu povsem nepričakovano “zarila nož v hrbet”. V takšnih primerih je edina prava terapija spreminjanje predstave o ljubezni. Človek mora dojeti, da je spor spopad dveh želja in da zavračanje njegove želje ni enako zavračanju njega kot osebe; da spor ni zanikanje ljubezni, pač pa nekaj povsem normalnega; da spor med željami ni enak sporu med človekoma. Šele ko to razume, lahko doume tudi to, da partner, ki kritizira, ne napada njega, marveč njegovo trenutno obnašanje ali ravnanje.
Zato je zelo pomembno razlikovati med ljubeznijo in svojo predstavo o ljubezni. Šele ko človek spozna svojo predstavo o ljubezni, se lahko od nje odmakne, jo kritično pretrese in v njej najde vsebine, ki so nestvarne ali popačene. Šele takrat jo je zmožna spremeniti. Kakršno predstavo o ljubezni imate, takšno je vaše ljubezensko življenje.
Avtor: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog
Vir: www.viva.si
