Dvorjenje: Vloga moškega in ženske v partnerskem odnosu

OGLAS

Mogoče bom dregnila v osje gnezdo. Razmišljam o tem, da bom danes razglabljala in vi brali malce več o naših socialnih vlogah, ki jih nosimo. Osredotočila se bom na vlogo moškega in ženske v partnerskem odnosu.

Seveda vsak od nas istočasno nosi tudi druge vloge ali recimo jim maske, kot so vloga mame ali očeta, sina ali hčerke, prijatelja, soseda, zaposlenega, sodelavca in tako naprej.

Sama imam morebiti malce staromodno videnje na to, kakšna je vloga moškega, ko dvori ženski. Namreč, opažam, da mnogi zlasti mlajši moški sploh več ne poznajo koncepta »dvorjenja«. To ni ravno tisto, ko ženski odpreš vrata in jih držiš, da gre prva pred njim v prostor, četudi je to lepo in kavalirsko.

OGLAS

Dvorjenje je za mene tisto prefinjeno osvajanje dame, ko se on trudi, da bi ji pokazal na njemu lasten način, kot zrel moški, da mu je všeč in da bi imel kaj več z njo. Ona, ženska, dama bo s svojim odzivanjem dala vedeti njemu, da uživa v njegovi družbi, da je polaskana in se bo tudi ona »topila« pod njegovimi pogledi in manirami. In to lahko traja tedne, dokler si ne padeta v objem.

Vem, v današnjem ponorelem tempu, kdo pa ima čas še za dvorjenje, si sedaj mislite. Večinoma gredo zveze v smer, da se hitro dva domenita ali sta za in to je to. No, kot sem že poprej poudarila, dajmo danes pritisniti na ročno zavoro in se potopiti v svet, kjer nekje globoko v vsakem od nas še vedno udarja počasni ritem simbolnega vedenja, kaj je to res tista prava moška vloga, in kaj ženska. Ker, ko se moški trudi in dvori svoji izbranki in je njegov trud poplačan, bo znal ceniti osvojeno »nagrado« in sicer srce in pripadnost ženske, ki ji je njen moški dal veljavo in občudovanje. Pa saj veste, da imajo mnoge živali, tudi marsikateri ptiči paritveni obred dvorjenja, pa ne vem, kje smo ljudje to na poti emancipacije izgubili.

Moški so simbolno še vedno lovci, ki se želijo naprezati, ko »lovijo« svojo srnico, to je žensko, ki jo ljubijo. So stabilni, zreli in odgovorni ter dajo vedeti svoji izbranki, da bodo skrbno in odločno skrbeli za njo in otroke, ko bosta oblikovala družinico. Ženske smo simbolno tiste, ki želimo skrbeti za otročke in svojega moškega, ki nam vrača našo nego in skrb tako, da nam poklanja pozornost, ženske pa moškega občudujemo.

Če bi se te malce tradicionalne vloge bolj zavedali mi vsi in v vsakodnevnih odnosih vseeno kdaj vsaj malce pomislili na to, da si vsi želimo le nekaj: biti slišani, ljubljeni, pocartani, varni in zaščiteni, bi bilo mnogo manj egoističnih nasilnih izpadov in razpadov zvez. Se mi zdi, da je tako malo potrebno, a v resnici je skorajda nedosegljivo v današnjem načinu sprejemanja moško-ženskih vlog.

Popolna enakopravnost med spoloma je na nekaterih področjih naredila kar nekaj škode.

Seveda je fajn, da smo po nekaj tisočletjih nadvlade moških nad ženskami vsaj formalno enakopravne, a žal to pogosto pomeni tudi to, da ne smemo ali ne moremo ženske več biti zgolj dame, ki bi kdaj zgolj vzdihnile in milo rekle, da tega in tega pač ne znamo narediti (četudi v resnici znamo, saj smo ja enakopravne in enakovredne) ter bi prepustile svojemu kavalirju, da neko delo opravi po moško. Tako bi se me počutile malce pocartane, moški pa bi dobili veljavo in samozavest. Sama pravim, da malce ščepca tradicionalnega v odnosih ne more škoditi.

Poskusite tudi vi doma, če imate vsaj približno zdrav partnerski odnos. Da se »igrata«, da sta se vrnila v čase izpred sto let. Zagotovo bo veliko smeha, zadrege in iskanja takratnih pravil lepega vedenja in dvorjenja.

Za revitalizacijo vajinega odnosa malce smeha in inovacij zagotovo ne more škoditi. Kaj menite?