Odnos očeta in odrasle hčerke

OGLAS

Hči je stara dvainštirideset let, samska, živi v spodnjem nadstropju hiše, v kateri bivata še oba ostarela starša. Je edinka, ima redne prihodke, mačko in nekaj prijateljic. Moškega že nekaj let ni imela. Ima strah pred čustveno bližino, četudi si res zelo močno želi, da bi lahko srečala moškega, ki bi jo sprejel takšno kot je. Je načitana in inteligentna, vedno pove kar misli in sklepa, da se je moški nekako kar ustrašijo.

Doma se počuti istočasno odveč in da starša ne moreta brez nje. Oče je bil celo življenje osoren in dominanten nad mamo, nikoli ni ničesar naredila prav, tako da je gospa bolj kot ne tiha v svojem staranju, skrbi za moža in gospodinjstvo. On kar naprej godrnja in je nikoli ne pohvali, ji ne da priznanja za ves trud, ki ga vlaga v to, da ima mož znosno življenje doma, ona je požrtvovalna žena, ki ji nič drugega ne preostane. Zagotovo vsakdo od vas pozna kakšen podoben par.

Podobno osoren in gospodovalen način ima do hčerke in sicer jo je še do pred kratkim obravnaval kot majhno butasto punčko, ki nikoli nič ne naredi prav. Karkoli jima je skuhala ali pomagala pospravit po njunem stanovanju, jo je vedno nadrl in ji povedal, da nima pojma in da normalno, da je noben moški noče. Očetovi očitki so seveda v njej ustvarili »program«, da iz nje kot ženske nikoli nič ne bo in da je seveda nihče ne bo maral, ker je nespretna in nesposobna ženska. Njena samozavest je bila pod nulo in zato se je tudi oglasila pri meni, da poišče pomoč ter se okrepi v zavedanju, kaj lahko še naredi, da bi spremenila svojo matrico, ki jo je vanjo »naselil« oče s svojimi mnenji in komentarji, pa v resnici ni njena, četudi je v njej.

OGLAS

Vedno poudarjam, da je do naših staršev potrebno biti spoštljiv, četudi so nam mogoče z vzgojo in slabim zgledom marsikaj slabega in škodljivega povzročili, a kot vemo, bodo vsi starši dejali, da so nas vzgajali kot so vedeli in znali ter v najboljši veri, da je to za nas v redu. S takšnimi izgovori se sicer sama ne morem strinjati, a razumem starejšo generacijo staršev, ko še ni bilo pravega znanja o zdravi vzgoji, da so tako delovali, dandanes pa na takšen nemogoč izgovor dobim pike, ker je povsod veliko poudarka na primerni in kvalitetni vzgoji sodobnih otrok.

Skratka, naša opisana dama je po nekaj mesečnem delu na sebi in ozaveščanju koliko škode je v njeni ženski samozavesti naredil oče s svojimi neprimernimi komentarji, zmogla pogum, da mu je spoštljivo povedala, da ne želi več poslušati njegovih kritik, da želi, da jo kdaj tudi pohvali. Oče jo je pogledal brez besed in se nekaj dni ni hotel z njo pogovarjati. Ko je nato stopila k njima v kuhinjo, da mami pomaga skuhati nedeljsko kosilo, jo je oče nežno pogledal in se z njo začel pogovarjati o novostih, ki so jih trosili s tv ekrana. Njegov pogled in glas sta bila drugačna, je poročala, ni bilo sarkazma in kritičnosti v njih. Energija med njima se je spremenila. Sicer se ji oče ni nikoli opravičil, a v sebi je vedela, da se je otresla spon njegovega programa.

Sedaj verjetno predvidevate, da je kot princeska iz pravljice našla tudi svojega princa. Pravzaprav ga je res, a je iz tujine in nima srca pustiti starše same, brez njene pomoči. Vidite, kako pomemben je odnos do sebe in lastnih strahov, vzorcev, programov in matric, ki jih v nas vsadijo naši starši? In še bolj pomembno se je tega pravočasno zavedati in to preseči z odgovornim delom na sebi. Ni enostavno in ni bližnjic, a nagrada je velika.