Najprej zavrzi pamet. Resnična pamet je nerazločevalni duh narave, božja modrost. Človeška pamet razločuje, razpršuje, razkraplja. Bolj se razvija, bolj razdrablja – nebodigatreba, ki v prah se povrne. – M. Fukuoka, Živeti Naravo
Praznik velikega šmarna ali Marijinega vnebovzetja je bil čudovita priložnost za podaljšani konec tedna in za odklop. Ne bom omenjala vsebine, ki sicer velja kot verska resnica od leta 1950, pač pa me je prešinila sama beseda práznik -a m (á) – dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj. Etimološki izvor besede praznik vsekakor govori o praznini, biti prazen dela, čeprav so današnji praznični dnevi še kako prepolni. Ne glede na to, da mi izraz ni najbolj ljub, ga sprejmem, kajti pomen morda sporoča, da izpraznimo glavo od linearnih obvez. Prazniki seveda ostajajo, praznovanje pa se je spreminjalo skozi zgodovino in se še vedno spreminja. Včasih so ljudje romali v Marijine cerkve, toda prepričana sem, da je najlepša katedrala narava sama. No, nekateri romajo na morje, v nakupovalne centre … Še pred krščanstvom je bil ta dan praznik žetve, praznik boginje Žive. Marsikje so jo imenovali drugače, vsekakor pa gre za praznovanje (ženske) energije matere Zemlje.
Čas poznega poletja je čas elementa zemlje.
Ste prizemljeni in dovolj zemeljski? Zdaj vas sprašujem neke ‘neumnosti’, včasih pa so ljudje to preprosto živeli, ne da bi vedeli, kako se to imenuje. Bili so v stiku z naravo in njenimi ritmi, situacija pa jih je prisilila, da so se lotili marsičesa, kar je vodilo ali k napredku ali pa propadu …, skratka sprememba je bila. Torej zemeljski element razvijate in krepite tako, da si postavite določen cilj in ga poskusite uresničiti. Uresničenje namena vam bo prineslo prizemljitev in tako boste vedeli, kakšna je vaša resničnost. To, kar je znotraj, je kot to, kar je zunaj, in to, kar je zgoraj, je kot to, kar je spodaj – skratka, vi ste odprti in prosojni … Več na povezavi v članku Pozno poletje
Te dni sem si privoščila odklop in razvajanje. Kaj je za vas odklop? Zame je, da ugasnem telefon in ne uporabljam računalnika, da se posvetim analognim zadevam oziroma, da imam čas za povsem zemeljske zadeve. Razvajanje? Seveda! Domača hrana z vrta, pitje izvirske vode, mobilnost s kolesom in zraven še skrb za fizično telo, bosonoga hoja in kopanje ter hlajenje v čisti reki. Svež zrak napolni telo, ki zavibrira popolnoma drugače, čuti se izostrijo v neki milini, da je opazovanje Stvarnikove abecede tako flore kot favne res globoko doživetje, ki poživi telo in duha. Gozd in naravni kotički z reko, kjer ni signala (the white spot), so še kako dobrodošli, je pa za dosego tega razkošja potreben določen fizični napor.
Prešinilo me je, da ne vem, kaj naj vam tokrat napišem. Pišem le takrat, ko to res začutim in če sem iskrena, mi preseda pametovanje. Ali se tudi vi kdaj čudite, le kako nekaterim uspe napisati toliko besed za nekaj, kar je logično, preprosto!? Nekoč sem že zapisala znano dejstvo, da število neumnosti narašča s številom izgovorjenih (napisanih) besed. Žal smo prišli do stanja, ko res potrebujemo natančna navodila, razne ‘poduhovljene,’ novodobne izraze, kot je gozdni wellness, earthing, ko izvajamo razne rituale… Vendar vam zagotavljam, da je naravi popolnoma vseeno, narava nas vedno sprejme in nam ponuja izzive, da postanemo pozorni, da jo ponovno spoznavamo ali prepoznavamo tako preko rastlin, živalic… pa četudi je ta samo na obroke za nekaj dni ali ur. Spoznala sem, da nam namesto ‘poduhovljenih zapisov manjka vzgib za smeh. Obrniti kotičke ustnic navzgor je dobro, vendar ni dovolj, treba se je smejati, nasmejati iz globine srca, tudi zato, da se ‘zmasirajo’ notranji organi, da se sprosti dovolj serotonina in se morda odplakne kakšen (zastarel) čustveni zastoj.
Anastasija je v svojih sporočilih razkrila starodavno modrost, da je jesti treba tako kot dihati – se pravi, jesti je treba po čutenju, in sicer ‘živo’ hrano, ki pospešuje človeško misel. In ko jem, diham in se gibljem, telo na vseh ravneh postaja pretočno … In ko se gibljem, se lahko gibljem v ritmu s seboj, v ritmu z življenjem in ne v ritmu potrošniške družbe.
Le paziti je treba, da ste primerno opremljeni?! In če ste se tudi vi odločili, da se boste premikali s kolesom, ne pozabite kolesarskega dresa ustrezne blagovne znamke, kolesarskih nogavičk in rokavičk, čelade … (Neumnosti, kajne!) Spominjam se svojega prvega prevoznega sredstva skiro, potem pa že pravo kolo in pri petih letih sem se že vozila brez pomožnih kolesc. Starša sta ga kupila v Trstu in naenkrat sem postala ‘velika’ s svojim kolesom! Kolo mi še vedno ne predstavlja (samo) rekreacije, kolo je zame od nekdaj prevozno sredstvo, da pridem od točke A do B ali pa izveden krožno pot z nekim namenom. Namen je potreben pri vseh stvareh in odločitvah!
Preizkušnje, izzivi?
Vsekakor in redno, toda obstaja čudovit nabor samopomoči velikega mojstra, ki je v vsakem izmed nas, ki teži k pretočnosti. Ena od teh pomoči je tudi tapkanje in prepoznavanje ‘motenj’ v pretoku, ki jih vsi še kako dobro poznamo. Morda je primerna primerjava kot da se ‘zašteka’ prestava, v trenutku pred vzponom na hrib … izgubiš zagon in potrebuješ še enkrat več moči … Včasih pa celo v skrajni sili prestavljaš tako silovito in zagnano, da ‘pade dol veriga’ … vrtiš v prazno, in nikamor ne moreš. Takrat je potreben drugačen ukrep. Verigo je seveda treba naoljiti in tapkanje (EFT tehnika) se mi zdi eno tako nežno oljenje, da teče vse kot mora ne glede na vzpetine. Seveda vsaki vzpetini sledi dolina in veter v laseh. To še ni vse, sledi še vonj cvetoče ajde, vonj gozdov in pokošene otave … in glej grmovje zrelih robidnic je na dosegu, dišeči vršički kopriv … in malica je tu! Še iz kolesa opazim jurčke, povonjam ciklamo in se pripeljem do potočka. Najlepša glasba ptic in šumenja dreves ter vode … praznik? Da, praznik je lahko vsak dan, ko to potrebujem.
Ste že prebožali svoje spomine iz otroštva, ki so vam morda pustili pečat? Če vam kolo lepo teče in ni zastojev, potem le nadaljujte po svojih poteh. Vsekakor pa se je varno ustaviti in narediti ‘servis’, morda boste dosegli tudi to, da se boste iskreno objeli in se iz srca nasmejali morebitnim tragikomičnim dogodkom, ki so vas pripeljali do tu, kjer ste.
Pojdite na kolo na zdravo telo na vseh ravneh, naj vam lepo teče morda v ritmu haha, hohoho … in seveda veliko prazničnih trenutkov vam želim!
Helena Cesar, Žarek
