S Silvijo sva se na uvodnem razgovoru srečali v začetku leta 2017, ko je zaradi dve leti trajajočih se občutkov anksioznosti in občasnih paničnih napadov, poiskala psihoterapevtsko pomoč. Potožila je tudi zaradi motenj spanja. Njen terapevtski cilj, ob dvomu, da je spremembe sposobna, je bil predvsem želja po večji sproščenosti in zmožnost drugim reči “ne”.
Posilstvo je Silvija doživela pri 7. letih in o njem ni spregovorila 27 let. Prvič je o njem pisala po treh mesecih najinega skupnega dela. Ob njeni privolitvi sem jo po koncu ure, ko je s seboj prinesla pismo, objela. Takrat je zapisala: “Zelo pogosto imam občutek, da to potrebujem. Ali pa samo mislim, da to potrebujem?! Spomnim se, da sem si v gimnaziji zelo pogosto želela nekakšnih tolažilnih objemov. Pojavile so se slabše ocene kot sem jih bila vajena iz osnovne šole. Želela sem si, da bi me mami stisnila k sebi in mi rekla, da to ni nič hudega, da bom oceno že popravila. Pa je bilo namesto tega le polno obtoževanj, slabe volje, krivde … Moje razočaranje nad seboj in oceno se je na poti domov vedno sprevrglo v strah pred tem, kako povedati mami … Na takšen način, kot si me v ponedeljek objela ti, me verjetno v življenju ni objel še nihče, ali pa se tega ne morem spomniti.”
Silviji sem od samega začetka najinega skupnega dela poskušala dajati občutek, da jo vidim in sprejemam, poskušala sem biti z njo v resonanci, jo pomirila ali dala podporo, ko je bilo to potrebno ter krepila njeno samozavest, kjer sem zaznala vire moči. A navkljub mojim iskrenim prizadevanjem, da bi se Silvija pri delu z menoj počutila dovoj varno in zaščiteno, da bi lahko napredovala, so se po pričakovanjih njeni notranji konflikti odražali znotraj psihoterapevtskega prostora med nama.
Če se je v enem delu počutila žalostno, ji je drugi govoril, da je šibka, če je žalostna in da bo prizadeta, če bo žalost pokazala. Če si je en del nje želel biti viden, je v drugem delu zaslišala glas: “Ti si preveč. Če boš drugim dovolila, da to vidijo, te bodo zapustili.” Njeni želji, da bi nekdo poskrbel zanjo, se je v istem trenutku zoperstavil stavek: “Nobeden ne bo poskrbel zate. Sama si.”.
Ob zavedanju, da podoživljanje travmatičnih občutkov lahko privede do retravmatizacije, kar prav gotovo ne bi bil ugoden izzid, sva s Silvijo v prvih dveh letih terapevtskega procesa največ časa posvetili vzpostavljanju varnega psihoterapevtskega odnosa, nagovarjali njene odnosne vzorce in vedenjsko čustvene odzive na določene življenjske situacije ter iskali in krepili njene notranje vire moči. Travmatično zgodbo v celoti je Silvija razkrila po okvirno dveh letih in pol terapije.
Delo s kompleksno travmo zahteva nenehno kreativno iskanje pravih poti za zdravljenje. Načinov in besed, ki bodo ustvarjali prostor za emocionalno in kognitivno odpiranje in raziskovanje v travmi zaklenjenih emocij ter hkrati ustvarjali občutek varnosti in virov moči za soočanje in zdravljenje. S travmo namreč ni možno delati direktno (Van der Kolk, 2001; Levine, 2008; Van der Hart, 2019 idr.). S travmo lahko delamo počasi in postopno, najprej preko vzpostavljanja varne navezanosti med klientom in psihoterapevtom, kar omogoči vzpostavitev varnosti znotraj klienta samega ter kasneje dostop do travmatičnih spominov (Badouk, 2019; Brown, 2019; Van der Hart, 2019; Fisher, 2017 idr.).
To je odlomek iz obsežnega članka Metke Furlani z naslovom “Zdravljenje posledic travme – posilstvo deklice in reviktimizacija z dolgoletno spolno zlorabo”, ki bo predstavljen 8. 2. 2020 na konferenci “Dinamika travme in poti njene integracije” v City Hotelu Ljubljana. Metka Furlani je tudi izvajalka delavnice “Notranji otrok in travma“
