V eseju ‘Prepir z minljivostjo’ sem pisal, da pride do »prenehanja nagnjenj (anusaya) do poželenja, nagnjenj do odpora, nagnjenj do pogledov, nagnjenj do dvomov, nagnjenj do samoljubja, nagnjenj do želja po eksistenci, in nagnjenj do nevednosti« (MN 18), ko uvidimo nestabilnost bitnosti vsega, kar doživljamo. Tudi v eseju ‘Prepir z minljivostjo’ smo spoznali, da je problem odpora ali jeze, čutnih užitkov in nevednosti v sami nagnjenosti. In tudi v ‘Theravādski motivaciji’ sem citiralChannovādo sutto, ki govori, da ko je v nas mir, tam ni nagnjenosti, in to je prenehanje vseh neprijetnosti in muk.
Anusaya ali nagnjenost je seveda zelo subtilna v našem doživljanju sveta, toda je glavna in najmočnejša sila, ki je odgovorna za naš kakršenkoli pogled na svet, ter kako občutimo trpljenje, srečo in samega sebe. Poleg tega smo do zdaj tudi spoznali, da je praksa do prenehanja vseh nagnjenj in želja postopna, ter da se vsa praksa začne z očiščevanjem naših etičnih vedenj. Telesno in verbalno vedenje je seveda bolj očitna oblika nagnjenj in s prakso zadrževanja se lahko napetost nagnjenj tudi sprošča. Kolikor bolj smo zmožni sprostiti bolj okorna fizična nagnjenja, toliko bolj smo pripravljeni za mentalno prakso. In za to prakso je Buda podal nasvet:
Menihi, ko je koncentracija pri pozornosti na dihanje razvita in negovana, vodi k izkoreninjenju nagnjenj. (SN 54:18)
Pozornost na dihanje je ena izmed najbolj koristnih tehnik, ki ne le sprosti napetost, ampak tudi vodi k temeljnem razumevanju uma, kot je Buda večkrat poudaril: »Ko je pozornost na dihanje razvita in negovana, obrodi velike sadove in je v veliko korist«. V tem kratkem eseju se bom posebno osredotočil na bolj obsežno in osrednjo sutto Ānāpānasati iz Majjhima-nikaye 118. Toda preden se osredotočimo na študij te sutte je pomembno, da si najprej preberimo to sutto, da se tako direktno spoznamo z Budovim učenjem.
***
V Ānāpānasati Sutti Buda nas vodi, da moramo najprej spoznati bolj jasne in grobe pojavnosti, preden lahko spoznamo bolj prefinjene stvari. Zatorej, pri pozornosti na dihanje najprej spoznavamo to, kar je najbolj očitno – globok vdih in globok izdih. Če smo pri tej praksi novi, se bomo zelo verjetno zamotili z drugimi mislimi. Ker smo še začetniki, razumemo le horizontalne ali linearne stvari – stvari, ki so povezave v času in prostoru. To je, ko najprej opazujem en objekt in se potem obrnem na drug objekt, pri tem prvi objekt postane zgodovina ali je v drugem prostoru. Take pogledi so normalni v normalnem svetu in kot taki se imenujejo materialistični pogledi, ker se ukvarjajo z materijo in ne s samim doživljanjem materije. Tako netreniran um ne spozna, da je um hierarhično strukturiran, tj. vertikalen. Zaradi takega pogleda in zaradi take mentalne navade, se bomo med meditacijo na dihanje čez čas zamotili in pozabili na določen objekt. Pozornost se bo potem osredotočila raje na drug objekt – verjetno na tistega, ki je bolj zanimiv, prijeten in stabilen. Ta nrava je popolnoma običajna, toda, če si želimo razviti vertikalni pogled in tako spoznati um, se bomo morali truditi, da spremenimo svoje orientacijo. Pri taki praksi moramo konstantno vedno hitreje opaziti, da je pozornost ušla na drugi objekt in se ponovno odločimo za obnovo pozornost na ta dogovorjeni objekt, tj. na dihanje.
Pri tem je pomembno omeniti, da ne smemo preveč siliti um, ker sila pri ničemur ne koristi in tudi ne umiri uma. Namesto uporabe sile, raje uporabljamo prepoznanje, da je pozornost ušla in motrimo to naravo zavesti. In nato se ponovno osredotočimo na objekt dihanja. Kar lahko koristi pri zadrževanju pozornosti, je osnovanje zanimanja. Kot vsaka stvar v našem življenju, če je nam stvar zanimiva, se nanjo lažje osredotočimo. Enako je tudi pri dihanju. Pri tej praksi nas zelo zanima narava dihanja in kako ta fenomen doživljamo. Pri tem ne iščemo odgovora, ampak sprašujemo, da vzbudimo zanimanje o tem objektu. Drugi koristni nasvet zna biti, da si ustvarimo občutek, da skrbimo za dihanje, kot da bi skrbeli za dojenčka ali mladiča. Skrbno opazujemo dihanje in smo do njega nežni in prijazni. Zanimanje in skrb bo zadržala pozornost dlje, kot pa sila ali celo jeza. Ko smo pravilno osredotočeni, se bo dihanje umirilo in takrat začnemo opazovati kratek vdih in kratek izdih.
Od tu naprej zdaj začenjamo trenirati um. Ko je um pripravljen delno avtomatsko in delno z odločitvijo pri vdihu in izdihu, začnemo doživljati celotno telo. To pomeni, da smo stopili za eno hierarhično stopnjo višje. Namesto, da smo osredotočeni horizontalno na vdih in nato na izdih in nato na vdih in nato na izdih spoznamo, kaj imata vdihi in izdihi skupnega – in to je telo. Takrat bomo sami zase uvideli, da ko dihamo, doživljamo telo. Kljub temu, da je zdaj celotno telo v naši pozornosti, vdihi in izdihi vseeno ne izginejo, saj smo opazovali pravilno, tj. vertikalno.. Četrta točka pri tej sutti sledi: »ko vdihnem, umirjam telesno tvorbo« in »ko izdihnem, umirjam telesno tvorbo.« V drugih suttah je zapisano, da je telesna tvorba (saṅkhāra) dih-in-izdih. To pomeni, da pri tem uvidu začnemo razumeti telesno odvisnost od dihanja, tj. ko opazujem dihanje, opazujem telo in ni mogoče, da bi lahko doživljal dihanje brez doživljanja telesa. Tudi spoznamo, da ne bi bilo mogoče doživljati telesa brez dihanja. Saṅkhāra ali tvorba pomeni, da je neka stvar odvisna od druge in morata biti obe prisotni, da ju lahko sploh spoznamo.
Ko je um miren in pravilno osredotočen, potem mora slediti mentalna radost. Ko je um zadovoljen in se noče zamotiti, potem je neverjetno miren in zato nenavadno redosten. Tudi telo se totalno umiri in začenjamo doživljati prijetnost. Tu smo ponovno stopili na višji vertikalni nivo – dihanje ni izginilo, tudi ne telo, a čutenje občutkov je prisotno. V tem stanju se um težko zamoti in v taki meditaciji smo lahko zelo dolgo časa. Ko opazujemo to občutenje uvidimo, da občutki in zaznave pogojujejo um – in takrat spoznamo mentalno tvorbo. Ko ta nrava postane za nas pregroba ugotovimo, da če je pogojena, jo lahko tudi spremenimo. Takrat se odločimo, da umirjamo mentalno tvorbo (tj. občutke) z namenom, da lahko spoznamo nekaj, kaj je na višjem nivoju, kot so občutki.
Naj spomnim, da sta vdih in izdih še vedno objekt naše pozornosti, toda to postaja bolj oddaljeno. Dihanje je tam, toda bolj v smislu, da je »v oklepaju«. Ko so pogoji ugodni in pozornost bolj stabilna, se spoznamo z umom. Sutta potem citira, da um zadovoljimo, da ga skoncentriramo in sprostimo.
Takrat dosežemo najboljši pogoj za razumevanje Dhamme, ki lahko totalno obrne naše razumevanje doživljanja bitnosti vsakega fenomena. Opazujemo in motrimo, kako so fenomeni minljivi. Čez te stopnje razvijanja vertikalnega videnja spoznamo, da je to čisto samo doživljanje tvorjeno in da zato nima neke svojo bitnost ali edinstvenost. Spoznamo, da če je doživljanje minljivo, potem je tudi vse, kar izkusimo, minljivo. Nato opazujemo, da fenomeni izginevajo in tudi prenehajo. Ko tako pogosto treniramo um in ko so pogoji ugodni, takrat doživimo opustitev vsega. Vsi faktorji, ki so potrebi za razsvetljenje, so pri tej praksi prisotni – to so pozornost, raziskava fenomenov, volja, navdušenost, mirnost, koncentracija in ravnodušnost.Takrat lahko izpopolnimo pravo znanje in osvoboditev.
S tako meditacijo lahko zase uvidimo, kaj je bistvo Budovega učenja in zakaj je to učenje edinstveno, nekaj kar ni poznano v drugih učenjih. In bolj ko smo trenirani v tem razvoju, manj nas zanimajo posvetni posli, skrbi, in pogledi na svet, saj smo spoznali nekaj, kaj transcendentira čas in prostor, svet in sebstvo.
***
Meditacija na dihanje je tehnika, ki je ugodna za vse meditatorje, toda je še vedno le eden izmed drugih možnih objektov pozornosti. Buda je tudi učil, da tisti, ki so nagnjeni jezi lahko najprej meditirajo na prijaznost. Pri tem pridemo do spoznanja, da je jaza tvorjena in odvisna od mnogih faktorjev in da je njen ‘protistrup’ prijaznost. Z vztrajnostjo zamenjamo jezo za prijaznost in tako doživljamo radost in prijetnost, ki odprejo vrata k stanju mirnega uma in od tam lahko motrimo učenje o minljivosti. Enako velja tudi za ljudi, ki so polni čutnih poželenj. Za take posameznike je koristna meditacija o gnusu. Lahko tudi preizkušamo z drugimi objekti, ki niso čutni in ki lahko umirijo um, npr. kozarec na mizi ali prazna stena. Ko smo bolj spoznani z umom, lahko izberemo katerikoli mentalni objekt vse dokler se nam kažejo pravilni simptomi, tj. sedem faktorjev razsvetljenja.
Nekateri poskušajo uporabljati pri meditaciji štetje izdihov do deset in nazaj ali pa uporabo manter. Štetje izdihov, če smo uspešni pri tem, seveda zmanjša razmišljanje. Toda, kot vemo iz Ānāpānasati sutte, sta glavna simptoma pravilne meditacije umiritev telesa in da čutimo radost in prijetnost. Toda po mojih izkušnjah, sem pri več kot dvajset minutni uspešni »štetni« meditaciji dosegel manj razmišljanja, toda tudi glavobol in utrujenost. Poleg tega ta tehnika ignorira resnico zavesti, da se lahko razprostira horizontalno in tudi vertikalno, ter tako onemogoča možnost posploševanje doživljanja, saj se trdno drži enega trdnega objekta. Enako verjetno velja za mantre. Kot velja za vsako orodje, ko enkrat služijo določeni uporabi, jih moremo odložiti. V praksi to pomeni, ko so take in drugačne tehnike umiritve služile namenu, moramo potem te pripomočke odložiti na stran in se prepustiti, da pozornost raste v višje nivoje in s tem opuščamo posvetne posle.
Kaj je resnično koristno za našo meditacijo, bo vsak zase sam spoznal. Vse dokler tehnika razvije jasno videnje uma in vseh sedem faktorjev razsvetljenja, potem ta praksa vodi v pravilno smer.
