Odlomek iz I. knjige Zveneče cedre Rusije, Anastasija, Vladimir Megre

Kazalo

NJEJ LJUBI VRTIČKARJI

Anastasija mi je obširno in zavzeto pripovedovala, kakšne možnosti se lahko odprejo ljudem, ki komunicirajo z rastlinami. Na splošno o dveh temah govori s posebnim vznemirjenjem, navdušenjem in nekakšno zaljubljenostjo – o vzgoji otrok in vrtičkarjih.

Če bi povedal vse, kar pravi o vrtičkarjih, kak pomen jim pripisuje, bi morali vsi prednje dobesedno pasti na kolena. Čisto zares. Prepričana je, da so vse nas rešili lakote, da v duše sejejo dobro in da vzgajajo družbo prihodnosti … Vsega se niti ne da našteti, treba bi bilo napisati posebno knjigo. Ona pa se celo trudi, da bi vse to dokazala in utemeljila.

»Veš, družba, v kateri živiš, lahko marsikaj dojame preko stika z rastlinami, posajenimi na dači* (op.: Dača je večinoma vrtna parcela mestnih prebivalcev, z običajno površino približno 600 m2; definicija v SSKJ je: v ruskem okolju počitniška hiša). Še posebej na dači, kjer poznaš vsako sadiko svoje parcelice, ne pa na razosebljenih ogromnih poljih, po katerih lezejo pošastni in nesmiselni stroji. Ljudje se bolje počutijo, če lahko delajo na vrtu, mnogim je to podaljšalo življenje. Tako postajajo boljši. Prav vrtičkarji lahko pripomorejo k ozaveščenju družbe o tem, kako pogubno je iti po tehnokratski poti.«

»Anastasija, ali je to res ali ne, zdaj ni pomembno. Kaj pa imaš ti s tem? Kako pri tem pomagaš?«

Prijela me je za roko in potegnila na travo. Ležala sva na hrbtu in obrnila roke z dlanmi navzgor.

»Zapri oči, sprosti se in si poskusi predstavljati, kar ti bom govorila. Zdaj bom s svojim žarkom poiskala in na daljavo zagledala nekoga od ljudi, ki jih vi imenujete vrtičkarji.«

Nekaj časa je molčala, potem pa je tiho spregovorila: »Starejša ženska razpira gazo, v kateri so namočena semena kumar. Semena so že kar nabrekla, videti je majhne poganjke. Eno seme je vzela v roko. Zdaj sem ji namignila, da semen ni dobro tako namakati, ker se poganjki pri sajenju deformirajo, sama voda namreč ni povsem primerno hranilo zanje in bo seme zbolelo. Njej se zdi, da se je tega sama domislila. Delno je to res, jaz sem ji pri tem samo malce pomagala. Zdaj bo svoje misli podelila z drugimi in majhno delo je opravljeno.«

Anastasija mi je pripovedovala, da v svoji zavesti modelira raznorazne okoliščine v zvezi z delom, počitkom in sodelovanjem ljudi – tako med ljudmi kot tudi med ljudmi in rastlinami. Ko se tako zmodelirane okoliščine najbolj približajo resničnosti, se vzpostavi stik, preko katerega lahko Anastasija vidi človeka ter zazna, katere bolezni ima in kaj čuti. Takrat je tako, kakor da bi vstopila vanj in z njim podelila svoje znanje. Povedala mi je še, da rastline reagirajo na človeka – lahko ga ljubijo ali sovražijo, ter pozitivno ali negativno vplivajo na njegovo zdravje.

»Tu imam zelo veliko dela. Ukvarjam se z zemljo vrtičkarjev, ki se kakor k otrokom vozijo na svoje vrtove, vendar je njihov odnos žal le intuitiven. Niso se še jasno zavedeli dejanskega namena te povezave.

Prav vse na Zemlji, vsaka travica in vsaka žuželka, je ustvarjena zaradi človeka, z nalogo in namenom, da mu služi. To potrjuje množica zdravilnih rastlin, vendar človek vašega sveta ve premalo, da bi lahko v polni meri uporabljal možnosti, ki so mu na voljo v njegovo dobro.«

Anastasijo sem prosil, naj mi s kakim konkretnim primerom pokaže korist ozaveščenega komuniciranja z rastlinami, da bi to lahko praktično preverili, videli in znanstveno raziskali.

Malo se je zamislila, potem pa je vsa zasijala in vzkliknila: »Vrtičkarji, moji ljubi vrtičkarji! Vse bodo dokazali in pokazali in celo vaša znanost bo osupnila. Le kako, da se nisem že prej spomnila, da tega nisem zmogla dojeti?«

Ideja, ki se je je domislila, je v njej izzvala burno veselje.

Pravzaprav Anastasije nikoli nisem videl žalostne. Včasih je resna, zamišljena ali na kaj osredotočena, najpogosteje pa se nečesa veseli. Tokrat se je burno veselila. Poskočila je in zaploskala in zazdelo se mi je, da je gozd postal svetlejši, zganil se je in se začel odzivati s šumenjem drevesnih krošenj ter ptičjim petjem.

Kot v plesu se je zavrtela, potem pa vsa sijoča sedla k meni in rekla: »Zdaj bodo verjeli! In oni, moji ljubi vrtičkarji, oni vam bodo vse razložili in dokazali.«

Poskusil sem jo čim prej vrniti k prekinjenemu pogovoru in pripomnil: »Sploh ni nujno. Ti trdiš, da je vsaka žuželka ustvarjena v dobro človeka, toda kako naj v to verjamejo ljudje, ki z gnusom gledajo ščurke, kako lezejo po kuhinjski mizi? Ali so tudi ščurki ustvarjeni v dobro?«

»Ščurki,« je odvrnila Anastasija, »prilezejo le na umazano mizo, da bi pobrali prostemu očesu včasih nevidne ostanke hrane, jih predelali in potem kot neškodljive odpadke odložili v skrit kotiček. Če jih je veliko, prinesi v hišo žabo. Odvečni bodo šli takoj stran.«

Kar je po tem svetovala vrtičkarjem, je verjetno v nasprotju z znanostjo o gojenju rastlin in brez dvoma tudi s splošno prakso o tem, kako na vrtovih saditi in vzgajati razne kulture. Toda njene trditve so tako veličastne, da se mi zdi vredno, da bi jih preizkusili vsi, ki imajo možnost. Morda ne na vsej površini vrta, ampak vsaj na majhnem koščku, še toliko bolj, ker od tega ne more biti drugega kot koristi. Poleg tega pa je mnoge njene trditve s poskusi potrdil magister biologije N. M. Prohorov.

IZ ANASTASIJINIH NASVETOV

Pozdravljeno, jutro!

Anastasija je jutranja opravila prilagodila pogojem vrta na dači:

»Zjutraj, najbolje ob sončnem vzhodu, je treba bos oditi na vrt in se približati tistim rastlinam, h katerim se nam zahoče. Lahko se jih dotaknemo. Tega ni treba delati po nekem protokolu ali strogo določenem vsakodnevnem postopku, temveč tako, kot si zaželimo, kakor se v nas rodi želja, vendar obvezno še pred umivanjem. Tedaj bodo rastline občutile vonj snovi, ki se v spanju skozi pore izločajo iz organizma. Če je toplo in je v bližini vsaj majhna zaplata trave – in zaželjeno je, da bi bila – je treba leči nanjo in se tri do štiri minute pretegovati. Če pri tem na telo zleze kaka žuželka, jo je bolje ne odgnati. Mnoge žuželke odmašijo pore na telesu in jih očistijo. Praviloma se zamašijo tiste pore, skozi katere telo izloča toksine, ki na površino kože izločajo razne izločke notranjih ran, in tako človeku omogočajo, da jih izpere. Če je na posestvu jezerce ali izvir, se je treba v njem okopati, če ne, pa se lahko polijemo z vodo. Pri tem je treba stati bos blizu gredic z rastlinami. Še bolje je stati med gredicami ali, na primer, eno jutro pri malinah, drugo pri ribezu in tako naprej. Po polivanju se ni treba takoj obrisati, kapljice je treba z dlanmi potresti naokrog, da padejo na bližnje rastline. Kapljice z drugih delov telesa je treba prav tako z dlanmi stresti naokrog. Potem se lahko umijemo na običajen način in pri tem uporabljamo pripomočke, ki smo jih vajeni.«

Večerna opravila

»Zvečer pred spanjem si je treba noge umiti v vodi z dodatkom majhne količine (nekaj kapljic) soka lobode ali kopriv. Lahko tudi oboje, ne uporabljamo pa mila ali šampona. Vodo, v kateri smo si umili noge, zlijemo na gredice. Če je potrebno, jih lahko potem umijemo tudi z milom. Ta večerni postopek je potreben iz dveh razlogov. S potenjem nog se izločajo toksini in iz organizma odnašajo bolezni, zato je treba noge umiti, da se pore očistijo. K temu bo dobro pripomogel sok iz lobode ali kopriv. S tem, ko vodo zlijemo na gredice, damo mikroorganizmom in rastlinam dodatne podatke o svojem trenutnem stanju. To je prav tako zelo pomembno. Ko vidni in nevidni svet okrog nas dobi te podatke, lahko iz vesolja in zemlje dobi vse potrebno za izdelavo tistega, kar je potrebno za normalno delovanje našega organizma.«