Angažiranost, pot do sreče

Če pozorno pogledamo v svoje srce, okoli sebe in pomislimo na kolege in kolegice v službi, na prijatelje in prijateljice, starše ter otroke, kaj praviloma lahko vidimo? Resnično srečo in izpolnjenost? Na splošno ne.

Spominjam se, kako so nas v osnovni šoli učili, da se je treba truditi za širšo skupnost, za državo. Saj smo vendar vsi bratje in sestre, enakopravni in vsi si zaslužimo najboljše…

Lepe misli.

Svet v katerem živimo, je pač tak, kakršen je. Ni treba iti daleč, že krajši sprehod po naših mestih nam razodene, da stvari ne funkcionirajo, kot bi lahko. Dajmo potem nekaj narediti za to našo ljubo Slovenijo! Storimo nekaj za naš Planet! Pomagajmo lačnim v Afriki, Kitajski in Indiji!

Napaka, po mojem mnenju. To ne pelje daleč (vsaj zame to velja, no). Prosim, da se razumemo, tudi meni je res hudo ob misli na pomanjkanje hrane po svetu in menim, da je sočutje ob misli na žrtve tsunamijev lepa vrlina. Kljub vsemu pa na trenutne razmere v Aziji recimo, sam nimam direktnega vpliva. Je prav zares dolgoročno smiselno trošiti energijo glede problemov zunaj nas samih? In vlagati svojo energijo v druge ljudi, namesto vase?

No, to je prva stvar, s katero sami sebe onemogočamo pri napredku: ukvarjanje s problemi in stvarmi, nad katerimi prav zares nimamo direktnega vpliva.

Namesto, da bi pogledali svoji resnici v oči in se soočili s svojimi lastnimi problemi v odnosih s starši in otroci, v spolnosti, na finančnem področju denimo, se raje obremenjujemo z vprašanjem globalizacije ali pa s težavami znancev in seveda partnerjev/k.

Namesto, da bi se spoprijeli s problemi, katere dejansko lahko rešimo (v družini in službi, recimo), nas meče s tira predsednik države in njegov nizek IQ, pa spletke naših parlamentarcev, da o konkurenci in plačilni nedisciplini v današnjem poslovnem svetu niti ne govorim, a ne.

Kako naj pričakujemo, da se bodo razmere na svetu, v Sloveniji ali pa vsaj v naši družini izboljšale, če imamo sami s seboj velike težave? Družba je vendar sestavljena iz posameznikov, vas, mene in drugih.

Je res pametno verjeti, da bo nek zunanji faktor (boljša izobrazba, recimo) nekako čudežno izboljšal ta svet in življenje na njem? Je res potrebno čakati na ugodne astrološke vplive, da končno naredimo korak naprej iz neizpolnjujočega odnosa ali pa da zamenjamo slabo plačano službo? Hmm.

Iz mojega vidika je ukvarjanje s stvarmi zunaj sebe in z drugimi jasen beg pred svojo lastno svobodo. Pred svobodo, ki jo človek zaznava, ko razreši svoje probleme. Sam, s svojim lastnim trudom in predanostjo, iskrenostjo ter ljubeznijo do sebe/drugih. Ni je nagrade na tem svetu, ki bi odtehtala lastne zmage nad nižjimi vidiki nas samih, po mojem mnenju. Iz Sebe za sebe.

In ne, ne govorim o egoizmu, ampak o vrstnem redu postopnega reševanja našega sveta:

posameznik > družina > soseska > mesto/kraj/vas > narod > kontinent > svet.

Moje mnenje je, da je edini pravi vrstni red izboljševanja razmer na našem svetu od znotraj navzven. Začnimo danes pri sebi in jutri bo v naši družini lepše živeti.

Dotaknil bi se le še enega aspekta naše notranjosti s katerem se ljudje lahko, kar uspešno omejujemo: notranja plahost.

Pri svojem dolgoletnemu terapevtskemu delu z ljudmi se s plahim pristopom k življenju srečujem skoraj vsak dan. Prav neverjetno je, kako nam ljudem uspe same sebe prepričati, da vendar nismo dovolj dobri za boljšo službo in da si recimo kaj več kot povprečnost pri seksu (brez pravega orgazma, seveda) vendar ne zaslužimo.

In potem je seveda tukaj še visoko spoštovano skupinsko duhovno delo in podpora skupin. Zdaj je vendar nova Vodnarjeva doba in naša naloga je, da se združujemo, a ne. Samo po sebi se postavlja vprašanje, kako naj bo moja duhovna skupina res napredna, če posamezniki v njej nismo sami s sabo prav zares zadovoljni?

Menim, da je sicer res lažje napredovati ob skupinski pomoči, vseeno pa odgovornost za nas same počiva na naših ramenih. Na žalost lahko skupinsko delo v prenekaterem primeru postane le lepa priložnost za beg pred našo lastno notranjo plahostjo.

Seveda je potem tukaj še splošno znana in zelo dobro uporabljena pot služenja denarja oz. hoje proti duhovnim ciljem. Notranja plahost nas tudi na tem področju seveda nikakor ne more pustiti na cedilu. Ni namreč mogoče popolnoma zanikati oz. potlačiti svojih lastnih intimnih težav, pa naj bo naš duhovni cilj še tako veličasten in vzvišen.

Prav smešno se mi zdi, kako sem tudi sam verjel, da mi bo recimo samo Reiki, Kriya Yoga, mantranje ali pa tantrične tehnike pomagale postati bolj izpolnjen in srečen. Neverjetno no.

Ne glede na to, katero metodo samoizpolnitve uporabljamo, smo po mojem mnenju mi Sami tisti glavni dejavnik, ki odloča o napredku in o odsotnosti le-tega. Še Bog nam ne bo pomagal, če si sami ne, očitno.

Ne glede na orodja, s katerimi si pomagamo v naših življenjih, je odločilnega pomena le en faktor: mi sami z našo angažiranostjo, naša dejanska pripravljenost vlaganja pristnega truda in iskrenega napora v karkoli že trenutno počnemo in soočanje z negativnostmi v nas samih in seveda pripravljenost na spremembe in napredek. Diametralno nasprotje prepuščanju usodi, astro vplivom, svojim problemom, ukvarjanju z drugimi in okolico, torej.

Veliki modrec in Vzhoda pravi: “Vsi modreci, svetniki in vsi Glasniki Boga, ki jih je svet videl, so dosegli vse kar so, s trdim delom in naporom. S svojim trdim delom so spremenili Naravo samo. Zato vedite in nikoli ne pozabite, da lahko s trdim delom naredite vi tudi to, kar še Bog ne more. S trudom in trdim delom lahko spremenite tudi smer, ki jo je začrtal sam Bog!”

Kaj vi menite o tem?