Aškerčev Buda

O prvem slovenskem leposlovcu budističnih učenj

Čeprav je bilo nekaj kontakta med prakticiranjem budizma in Evropo že v času antike, je budizem vedno imel zelo šibek direkten vpliv na ljudi. Za budizem so se začeli zanimati zahodnjaški intelektualci šele v drugi polovici 19. stoletja, ko je zaradi britanske kolonizacije v Indiji tok informacij začel teči hitreje. Prvo uspešno budistično delo, ki je nastalo v tem času je bila pripovedna poezija The Light of Asia (Luč Azije), ki jo je leta 1879 napisal Britanski pesnik Edwin Arnold. Knjiga opisuje življenje Gautame Siddharthe, ki je po razsvetljenju postal Buda, Prebujeni, in o njegovem nauku. Kaj je posebno o tej knjigi je to, da je to bilo prvo znano budistično besedilo v Britaniji. In ko danes Britanci zapisujejo zgodovino budizma na svojem otoku, se vedno začne s to zgodbo – The Light of Asia.

Pred kratkim mi je nekdo pokazal Aškerčevo delo Buddhova čudesa, pesem, ki je bila zapisana le 15 let po Arnoldovi poeziji, torej leta 1894! Presenetilo me je predvsem to, kako je lahko nekdo v tistem času prišel do budističnih materialov in sem se vprašal, kako so takrat sprejemali ‘heretična’ besedila. Pesem Buddhova čudesa je bila namreč objavljena za javnost v leposlovnem in znanstvenem časopisu Ljubljanski zvon – in poleg tega, Aškerc je bil katoliški duhovnik! To je pritegnilo mojo pozornost. In ko sem začel proučevati Aškerčeva dela, sem opazil, da je napisal več pesmi z budistično tematiko, kot je na primer tudi leto starejši Grešnik. S tem zanimanjem sem se začel poglabljati v te edinstvene pesmi in tudi na druga njegova dela. Aškerc se je s svojim delovanjem uveljavil kot bojevnik za slovenstvo in ga kot takega poznamo med Slovenci: kot zagovornika slovenske nacionalnosti, kulture in politične osvoboditve. Takega sem ga tudi sam spoznal v šolah. Nekatera njegova dela imajo zdaj neki zgodovinski pomen za budizem v Sloveniji in zato temu ni zaman posvetiti našo pozornost.

OGLAS

Anton Aškerc je bil rojen 9. januarja 1856, na Globokem pri Rimskih Toplicah. Po maturi leta 1877 je stopil v mariborsko bogoslovje, čeprav do duhovnega poklica ni imel veselja, za revno družino pa je bila to edina pot k izobrazbi. Razen tega je tudi menil, da se bo s študijem teologije osvobodil verskih dvomov, saj bo tam imel več časa in miru za raziskovanje najglobljih vprašanj življenja. Posvečenje za mašnika je bilo po tretjem letu študija, in potem je služboval kot kaplan in kot župni upravitelj v številnih slovenskih krajih.

V času študija je prebral delo svojega nekdanjega učitelja, dr. K. Glaserja, Indske pravljice in pripovedke (Kres, 1882 do 1883) in to so bili Aškerčevi začetki v študiju budistične verske filozofije. Začel je proučeval Hermannovo Oldenbergovo knjigo Buddhas Leben und Lehre, ki jo je prebral kar trikrat, in nato tudi Neumanovev prevode sutt, Paulovo Dahlkejevo delo Aufsätze zum Verständnis des Buddhismus (1903) in druga besedila o življenju Bude in o njegovem delu. Poleg tega je razširil študij še na brahmanizem, zensko filozofijo in kitajskega filozofa Konfucija in se tako bližal vedno bolj nekemu svobodnemu razmišljanju o bogu in njegovem odnosu do sveta. Kot bomo videli v izbranih pesmih, je Aškerc postajal tudi precej kritičen do praznovernosti, do institucionalizirane cerkve in hvalil dušo, ki se odpira in razširja in tako postaja bližje bogu, kot je to nakazal v pismu škofu Antonu Jegliču (4. 7. 1899):

»Bog je največji veleum, po mojih skromnih nazorih najvišja inteligenca. In ker je najvišja inteligenca, je tudi najbolj svobodomiseln. Zato sem prepričan, da človek, ki ljubi v svojem delovanju iz svojega notranjega nagiba svobodo in luč, človek, ki stremi po napredku, pisatelj, umetnik, ki ustvarja svobodomiselna dela iz ljubezni do stvari same, do svojega bližnjega, da se tak človek, tak umetnik Bogu bliža, ne pa, da bi se oddaljeval od Boga!«

Bil je tudi ljubitelj potovanja in je imel možnost obiskati vzhodno Evropo vse do Kavkaza in Peterburga, in južno vse do Egipta. Posebno je občudoval islamsko kulturo in obiskoval mošeje. S izpostavljenostjo tej kulturi, je njegovo srce postalo vse bolj odprto drugačnosti. (»Po svoje jaz – vi pa po svoje / kot bratje častimo Boga; / molitev je dobra i vaša, / če dobrega vzdih je srca.« – V Husev-Begovi džamiji).

Tako je Aškerc začel pisati svobodomiselne pesmi in jih objavljal v Zvonu. Verjetno prva pesem z budistično tematiko je Grešnik, ki jo je Aškerc v tem časopisu objavil leta 1893, pozneje pa jo sprejel tudi v knjigo Lirske in epske poezije. Ta zgodba je podobna Ambaññha Sutti (DN 3) v budističnemu palijskem kanonu. Ambaññha je bil brahman, ki je imel bogato znanje mističnih verzov iz staroindijskih ved in mnogo drugih znanj tedanje filozofije. Ambaññha se je s svojim znanjem bahal pred Budo, dokler mu ni Buda pojasnil, da je njegovo znanje še vedno odvisno od govoric drugih in ne iz direktnega spoznanja stvari, take kot so. Misel v tej pesmi je, da nam je dana ‘glava’ (intelekt in um), ‘noge’ da lahko sami hodimo naprej in ‘roke’ s katerimi si lahko gradimo razumevanja narave sveta sam zase in da nam tako ni treba slepo verjeti nobenim naukom. Tu avtor postavlja boga na isti nivo kot mislečega človeka.

Čim bolj ti sam misliš svobodno,
tem bolj si podoben — bogu,
tem bolj približuješ se Brahmi …
Le misli zato brez strahu!

Le misli, Ambattha preljubi!
Le dalje ves svet premišljuj!
Da misliti greh bi bil morda
Brahmanom tega ne veruj.

Tema o svobodomiselnosti je bila naperjena proti takratnemu katoliškemu dogmatizmu in konservatizmu v slovenski cerkvi. Baje se je takrat tudi začelo močno preganjanje proti Aškercu, ki je bil še duhovnik in se stopnjevalo celo tako daleč, da so Aškerca klicali na zagovor v mariborsko škofijo, ljubljanske nune pa so molile v cerkvi za tega »krivoverca«.

Toda, molitve niso bile uslišane, saj kmalu zatem, leta 1894, objavi v Zvonupesem Buddhova čudesa in kasneje jo objavi tudi v svoji drugi pesniški zbirkiLirske in epske poezije. Aškerc je za svoj motiv izbral pogovor med dvema zgodovinskima osebama: Budo in Magadhskim kraljem Ajātasattu. Kralj Ajātasattu je (glede na palijski kanon) prišel do kraljevskega prestola z umorom svojega očeta. Bil je tudi pripadnik džainizma. Glede na kanon se je pogovor med dvema osebama zgodil le enkrat in je zapisan v Samaññaphala Sutti (DN 2), vendar je bil precej drugačen od tistega, ki nam ga je ponudil pesnik v branje. V tej sutti je kralj prišel pred Budo z vprašanjem, ki ga je postavil že šestim drugim filozofom tistega časa: »Ali je sadež odreke viden tu in zdaj?« Kralja je skrbelo o usodi svojih slabih dejanj.

Sporočilo te pesmi je podobno ‘Grešniku’: naj ne varujemo v mistične in prazne ideje, ampak odpremo oči do narave, kaj se v njej dogaja, kako fenomeni rastejo in umirajo, kako um deluje in ima možnost kontakta s to naravo. Tako nas pesnik vabi, da se sprašujemo o tej naravi in umu in jo tudi sami zase spoznamo. Resnica ni v mističnemu bogu, ampak v razumevanju.

Dovolj? … Ne vidiš še jih čúdes, kralj?
Zdaj čúdesa pokazal sem ti svoja!
Če gledaš, razumeti jih želiš —
in ne strmi pred njimi duša tvoja?

Nekateri so ga zato označili za brezverca, nihilista in da so njegove poezije lahko nevarna za ohranjaje vrednote v družbi. Poleg tega se je Aškerc leta 1898 tudi sprl z mariborskim škofom, Mihaelom Napotnikom in se tako odločil za predčasno upokojitev. Ivan Cankar je pohvalil Aškerčeva zgodnja dela in njegovo svobodomiselnost primerjal z ljubeznijo Jezusa Kristusa in cenil Aškerčevo socialno tematiko in prikazovanje realnega življenja, ki ga ne olepšuje in da njegov ideal ni poveličevanje krščanskega življenja. Vendar je Cankar tudi opazil upad vrednosti njegovih poezij ob koncu zadnjega desetletja 19. stoletja in da le nekatere pesmi iz novejšega časa spominjajo na nekdanjo Aškerčevo moč.

Aškerc je še naprej nadaljeval z uporabo budističnih tem. Izbral sem še štiri primere, ki so najbolj izraziti v tej filozofiji in v katerih glavno vlogo igra tudi Buda sam. Te pesmi so:

•   Buddha v brahmanski knjižnici (1898)

•   Buddha in Ananda (1900)

•   Buddha in Sariputta (1904)

•   Ašoka (1904)

Kljub temu, da se zgodbe iz pesmi ne pojavljajo v palijskem kanonu, še vedno vsebujejo glavna budistična moralna sporočila.

Buddha v brahmanski knjižnici je bila objavljena v Novih poezijah leta 1900. Sporočilo je, da intelektualni študij oropa srce: ni dovolj imeti neko učeno znanje in hkrati ignorirat moč človeškega srca – to je spodbuda k direktnemu spoznavanju narave uma ali srca.

»Žal, vidim!« — odvrne jim Buddha —
»Ljubezen je v knjigah tu zdaj;
iz src preselila človeških
na ta-le je pusti se kraj.«

Buddha in Anandaje tudi bila objavljena v Novih poezijah. Primerjava z reko Ganges je pogosta v suttah, prav tako učenje o minljivosti: tok reke je življenje, ki ga hrepenenje vodi in poganja naprej v trpljenju in radosti. V peti kitici uporablja klasično formulo o opisovanju trpljenja, ki se v kanonu glasi kot: »Rojstvo je trpljenje, staranje je trpljenje, smrt je trpljenje. Žalost, jok, telesna bolečina, duševna bolečina in obup so trpljenje. Če je nekdo v stiku z ljudmi ali stvarmi, ki jih ne mara, je trpljenje. Če je nekdo ločen od ljudi ali stvari, ki jih ima rad, je tudi trpljenje. Če si nekdo želi nekaj, česar ne more dobiti, je trpljenje. Skratka – vsaka navezanost na pet skupin bivanja je trpljenje.« (DN 22) In Aškerc:

Porodil si se v trpljenju.
Ljubi! Ako pa si ločen
od človeka, ki ga ljubiš,
trpel bodeš neizmerno.
Trpel bodeš, če živeti
ti s človekom je, Ananda,
ki ljubiti ga ne moreš,
ker ni on ne ljubi tebe.

V tej pesmi je Aškerctudi prvič podal bolj glavno in osrednjo Budovo učenje, to je učenje o štirih Plemenitih resnicah: o trpljenju, o njenem začetku, o njenem koncu in o poti, ki vodi h koncu trpljenja. Ta pesem dokazuje, kako dobro je on razumel to učenje.

Buddha in Sariputta je izšel v Četrtem zborniku poezij leta 1904. V tej pesmi gre za opazovanje ljudi, ki so v toku bivanja (saṁsāre), toku ljubezni, hrepenenje po sreči, trpljenje, itd. A Buda je tisti, ki je izstopil iz tega toka in stoji neodvisen od hrepenenja (nirvāna ali nibbāna).

Midva v senci tu pagode
zdaj poznava smoter skupni,
cilj skrivnostni sejmu temu,
a poznava tudi smoter,
za katerim hrepení naj
modrijan — to je nirvana!
A samí vsi ti-le pešci
in jahači, mar vedó kaj,
kam jih tira stroga karma?

Zadnjo pesem, ki jo tu obravnavam, je Ašoka. Ta je bila tudi objavljena v Četrtem zborniku poezij. Tudi Ašoka je zgodovinska oseba. Aškerc je zapisal letnici »259 – 222 pred Kr.«, kar naj bi pomenilo čas vladanja kralja Ašoke, toda datum je napačen. Vladal naj bi od 268 – 232 pr. n. št. Ašoka je bil vladar Mavrijskega cesarstva. V času njegove vladavine se je cesarstvo raztezalo po vsej indijski podcelini in obsegalo države današnje Indije, Pakistana, Afganistana in Bangladeša. Ašoka je bil vnuk prvega vladarja Mavrijskega cesarstva, Čandragupte. Ašoke je bil tudi veliki patron budizma na indijski podcelini in je pošiljal misijonarje preko svojih mejah. V tem času je budizem prišel tudi na Sri Lanko. Ta pesem je hvalnica Budi in hkrati tudi izraz tolerance in spoštovanja do vseh religij in ideologij. To spoštovanje je v skladu z budističnem učenjem: Buda ni hvalil tistih, ki poveličujejo samega sebe in zaničujejo druge; take mislece je namreč označil za bedake.

Čast mu in slava večna! Buddho
Gotamo obožavam in slavim …
A jaz, kralj Ašoka, brahmanov naših
zato ne zaničujem, ne črtím.

Čeprav se ponekod zdi, da je Aškerc v orientalski obleki bičal evropske in slovenske razmere, je Aškerc resnično pokazal tudi precej zanimanja za orientalske kulture in ideologije, predvsem pa filozofije budizma. V članku Indijski motivi in vplivi indijske filozofske misli v pesmih Antona Aškercaje Franc Šripf zapisal je Aškerc pokazal zanimanje za budizem »nedvomno daleč največ, kar je katerikoli slovenski pesnik vedel o tem pred njim, in kar je še posebej važno, to vedenje tudi inventivno prelil v pesem.« Toda tu ne govorim, da je Aškerc bi praktikant Budovega nauka ali celo, da je imel namen razglašati to učenje med Slovenci. V nekaterih pesmi je čutiti, da je Aškerc videl nibbāno kot neko združenje z bogom, kar je bolj v harmoniji z hinduistično ideologijo (»In ko buddhist v nirvani svoji, / izginjam v tebi, morje, zdaj… / S teboj se spajam in zedinjam – / oba sva jedno vekomaj…« O bella Napoli – addio!). Poleg tega v teh pesmi Aškerc ne pokaže vse svoje pesniške potence, tako da je manj relevantno govoriti o umetniški vrednosti. Bistvo tega eseja je moralno sporočilo o toleranci in spoštovanju človeške potence v duhovnem razvoju s pomočjo Budovega nauka.

Te pesmi vsebujejo pomembna sporočila. Aškerc v Grešniku privzdiguje človeški potencial za razumevanje globlje narave našega bivanja ali eksistence. Gre za neko vzpodbudo za prebuditev iz preprostega varovanja in slepega sprejetja idej v razumevanje ali videnje v strukturo samega obstoja ali doživljanja. Aškerc sprašuje, čemu nam je potem bog dal um in intelekt? Zato, da bi lahko grešili, ali zato, da bi lahko mislili? Aškerc pravi, da drugo, da je človeku dovoljeno, da sprašuje vprašanja o sebi in svetu, da mu je dovoljeno, da dvomi. Naj zavrne knjige teorij, ki so oropale in zasužnjile človeško moč uma (Buddha v brahmanski knjižnici). Naj človek razvije svoje srce z odkrivanjem tesne muke, ki vedno kleči nekje za zidom navidezne predstave. Naj vidi, kaj je že tam ves čas prisotno; naj čuti stisko, ko si odpre oči realnosti, da barva zidu ne očisti grdo stran, ki je skrita za tem. Da, dvomi o tem zidu. Naj se ne predaja lenemu sprejetju idej, ki jih je družba načrtno pripravila za individualiste. Naj prevzame odgovornost. V Budovem učenju ne gre za spekulacijo nekih teorij in idej, da nas zmede v ugibanju, kaj je resnica in kaj ne, ampak gre za globlja spraševanja vsega v kar mislimo da je stabilno, neminljivo, vsemogočno in univerzalno. Kot je dovoljeno dvomiti o Vsemogočnosti, tako naj se dvomi tudi o stanju »jaza«. Naj dvomi, a dvomi do konca, do korenin Vsega. To je lepo ponazorjeno v kipu Antona Aškerca, ki stoji v Celju. Z levo roko zamahne stran nekaj, kar je v nasprotju s tem, kar s prstom leve roke kaže na navzdol: kaže na tisto, kar je pred nami, in zavrača, kar so prazne teorije in slepa verovanja.

V dno duše vselej smili se mi človek,
ki mu oči zastira večni mrak.
Kako naj slepec vodi druge slepce!
Saj sam ne vidi poti, siromak! (Ašoka, 5. kitica)

V Buddhovem čudesa potem pravi, naj človek razume naravo rasti, volje, vse kar podpira življenje, vso raznoličnost, rojstvo in umiranje (12. kitica), in naj razume delovanje misli in idej (16. kitica). Človek mora razumeti resnico sam zase, resnico, ki je pred njim. To je prebujenje ali – kot imenuje Aškerc v tej pesmi –čudes. Buda le pokaže pot in mi lahko sami gremo naprej to tej poti (18. kitica).

V pesmi Buda v pogovoru z Anando in Sariputto opisuje problem obstoja ali eksistence. Buda opazuje, kako ljudje neprestano tavajo po svetu in si iščejo neko potešitev, ki pa se je nikoli ne da zadovoljiti (saṁsāra). Tavajo s hrepenenjem (taṇhā), ki ne reši globljega problema, ampak nas ves čas pelje naprej v tejsaṁsāri in s tem sledijo muka, žeja, lakota in trpljenje. V pesmi Ananda odpira temo, da čeprav imamo čutne potešitve in neko srečo, se znotraj tega še vedno tvori trpljenje. Ta pesem ne pove več kot to, da nam odpre problem, a priSariputti Buda pove, da je možno izstopiti iz tega toka z razumevanjem vira trpljenje – in to je taṇhā ali hrepenenje.

Bistvo v Budovem učenju ni o veri, ni o ritualih, niti ni o čistosti »budistične veroizpovedi« karkoli že to pomeni. Bistvo je razumevanje strukture obstoja, kaj je razlog ali vir vsega tega, kar ves čas gojimo in branimo. Buda je edini, ki vodi iskalca resnice po taki poti, medtem ko druge ideologije prisegajo le na dogmo. Toda, prepiri med ljudmi ali ocenjevanja mnogovrstnih ver zgrešijo to glavno bistvo Budovega učenja. Torej, ali prepiri in vojne rešijo problem? Aškerc pravi vAšoki (9. kitica):

Ne! Mrak umiče jutranji se zarji,
in solncu se umiče črna noč …
Resnice luči se umiče zmota,
in laž umakne se s svetá nekoč …

Le z razumevanjem univerzalne resnice lahko človek preneha z obrambo svojih negovanih in ljubljenih idej ter mišljenj, zato ker za njega ni ničesar v svetu proti čem se bi moral braniti in izogibati. Le s tem razumevanjem lahko nekdo stopi nad vero in postane popolnoma svoboden, neodvisen. Takrat se luči umakne tema.

Aškerc je bil razočaran nad duhovniškim poklicem in razočaran tudi glede cerkve zaradi njene dogmatičnosti in netolerance. Ta manjko je zapolnil s pesništvom. S svojimi pesmi je izpovedoval doživetija, ko je neka institucija delala krivico in obtoževala raznim mislece, ter se samo zanimala za lastne privilegije. Zato je Aškerc vnašal v svoja dela bolj ljubezenske, orientalske motive, s katerimi je spraševal krščansko vero ter takratno vodstvo. Aškerc si je želel neko prebuditev med Slovenci, da odprejo svoje duše in razvijajo notranje razumevanje o trpljenju, ki je del človeške eksistence in s tem razvije sočutje in toleranco do različnosti in željo po medsebojnem sodelovanju.

Aškerc je začel bolehati za razdražljivostjo in oslabelostjo živcev, ki so znaki poapnenja žil. Dne 7. junija 1912 ga je zadela kap. Pokopan je na ljubljanskem Navju. Več o Aškercu iz drugih vidikov si lahko preberete tudi na Slovenska biografija.

O fotografijah: (1) Na marmornem podstavku upodobljena bronasta poprsna plastika epskega pesnika, prevajalca in urednika Antona Aškerca. Spomenik je izdelal mozirski podobar Ciril Cesar, na zelenico pred mestno obzidje je bil postavljen leta 1963. (2) Anton Aškerc kot duhovnik iz okoli leta 1870. (3) Portret Antona Aškerca.