Axis mundi – os sveta

Človek je najbolje zaščiten takrat, kadar je v osi – stebru energije, ki poteka iz središča zemlje in se nadaljuje v neskončnost vesolja.

Za ljudstva, katerih preživetje je odvisno od tesnega sožitja z naravo, je axis mundi simbol moči narave, je prostor, kjer se prepleteta sveto in svet in kjer je trdnost družine pogoj preživetja posameznika in naroda. Axis mundi ponekod imenujejo kozmična os ali svetovna os, tudi steber sveta ali središče sveta. Mitologija na slovenskem ozemlju recimo, je za axis mundi postavila Triglav, ki kot troglavo božanstvo simbolizira nebo, zemljo in podzemlje. Ezoterična komponenta tega pojma vključuje kozmološki mit o večnem vračanju iz kaosa v harmonijo, o stični točki zemlje, nebes in podzemlja, o prostoru absolutne resnice.

Os sveta je torej ravnovesje energij; je tisto zadovoljstvo in gotovost bodisi varnost, ki jo lahko občutimo le, kadar se čutimo tesno povezane z družino, v kateri živimo, z državo, v kateri bivamo, in nenazadnje s kozmosom, ki je hkrati prostor vesolja in človekov duhovni svet. Mite o potovanju k središču Zemlje, o iskanju svetega runa, o drevesu življenja, o beganju po blodnjakih lahko razumemo kot iskanje poti k samemu sebi, kot poskuse doseči zavedanje o središču svoje biti. Sloviti romunski antropolog in znanstvenik Mircea Eliade o tem iskanju pravi: »Pot je naporna, polna nevarnosti, saj je v resnici obredni prehod iz profanega v sveto, iz efemernega in iluzornega v resničnost in večnost, iz smrti v življenje, iz človeškega v božansko. Doseči središče pomeni blagoslovitev, iniciacijo; včerajšnjo profano in iluzorno eksistenco zamenja novo življenje, resnično, trajno in uspešno.«

OGLAS

Več v knjigi Sodobna bioterapija

Torej nas v tem trenutku zanima »os«, ki jo zavestno vzpostavimo skozi svoje telo. Praktično to lahko storimo takole:

• zavestno svojo pozornost usmerimo v noge, predvsem v podplate, ki se dotikajo tal – zato je najbolje, da stojimo;
• pri tem poskušamo čutiti pretok energije od središča Zemlje;
• nato svojo pozornost usmerimo v nebo – poskušamo zaznavati kozmično energijo.

Stik teh dveh energij pa v našem telesu povzroči občutek »osrediščenosti«, tesne povezanosti z Zemljo in odprtost proti nebu. Občutek te božanske energije – tako se pogosto počutijo verniki med molitvijo na svetih prostorih – nam pomaga, da se lažje spoprijemamo z vsakdanjimi težavami; da izhajamo iz sebe, in tako drugi ne morejo absolutno pogojevati našega zadovoljstva in razvoja sposobnosti, ki jih kot danost že nosimo v sebi.

Postavitev lastne osi sveta povzroči povečanje energije v našem telesu, s tem pa onemogoča vpliv »škodljivih sil«; izostri se nam orientacija – ne le kot geografski pojem, pač pa kot socialni in psihološki.

Marjan Ogorevc, iz knjige Sodobna bioterapija