Bitja iz kristalne reke

OGLAS

Nekoč so v vasi na dnu velike kristalne reke živela nekakšna bitja.
Rečni tok je tiho oblival vse – mlade in stare, bogate in revne, dobre in zle. Šel je svojo pot in vedel le za svoj kristalni jaz.

Vsako bitje se je po svojih najboljših zmožnostih držalo za veje in skale na rečnem dnu. Držanje je bilo namreč njihov način življenja, upiranje toku pa nekaj, kar se je vsak učil od rojstva.

Toda neko bitje je naposled dejalo: “Dovolj mi je že držanja. Čeprav ne morem videti z lastnimi očmi, verjamem, da tok ve, kam gre. Spustil se bom, in naj me odnese, kamor hoče. Če se bom še naprej držal, bom umrl od dolgočasja.”

OGLAS

Drugi so se mu smejali: “Norec. Spusti se in tok, po katerem hrepeniš, te bo zgrabil in raztreščil ob skalah in umrl boš prej kot od dolgočasja.”

Toda bitje se ni oziralo nanje. Zajelo je sapo in se spustilo in tok ga je takoj zgrabil in treščil ob skale.

Ker pa se bitje ni hotelo znova prijeti, ga je tok čez čas osvobodil z dna in nič več ga ni moglo raniti.

Bitja, ki so prebivala nižje v reki in ga niso poznala, so vpila: “Poglejte, čudež! Bitje kot mi in vendar leti! Poglejte, prišel je naš odrešitelj!”

Bitje, ki ga je nosil tok, pa je odvrnilo: “Nič bolj nisem odrešitelj kot vi. Reka nas želi osvoboditi, če si le upamo spustiti. Naša prava naloga je prav to potovanje, ta dogodivščina.”

Toda še glasneje so vpili: “Rešitelj!” in se držali za skale. Ko so znova pogledali, ga že ni bilo več … In ostali so sami s svojimi legendami o Rešitelju.

Richard Bach