Ne dovolite, da o vašem življenju odločajo drugi: Naučite se reči NE

Ali se tudi vi prepogosto prilagajate potrebam in željam drugih? To pomeni, da nimate trdnih osebnih mej. Ljudje s trdnimi osebnimi mejami namreč povedo, kaj si v resnici mislijo. Eden najbolj izrazitih kazalnikov, da nimamo zdravih osebnih mej, pa je nezmožnost reči ne. To besedo uporabljamo za sprejemanje odločitev. Če je nismo zmožni uporabljati, o našem življenju odločajo drugi, mi pa postanemo žrtev. Ko nimamo mej, rečemo da, kadar hočemo reči ne, in zato redko dobimo priložnost reči da stvarem, ki jih v resnici hočemo početi. Ko se naučimo reči ne, vzamemo moč znova v svoje roke. Ko začnete govoriti ne, spet začnete sami odločati o svojem življenju.

Kazalo

Ali natakarju po resnici poveste, kako ste bili zadovoljni s hrano?

Michelle Elman, avtorica knjige Radost sebičnosti, se spominja, kako se kot najstnica ni znala postaviti zase. Njena sestra, ki je dvanajst let starejša od nje, jo je peljala na kosilo in natakar ji je prinesel mrzlo hrano. Natakarju tega ni hotela povedati in je ostala tiho, celo ko je prišel do njune mize in vprašal, ali je vse v redu. Njena sestra je odvrnila: »Ne, sestrica ni zadovoljna,« nato pa čakala, da Michelle sama pove, zakaj ne.
Ta se natakarju ni hotela pritožiti iz več razlogov. Kot najstnica je bila sramežljiva in ga ni hotela vznemiriti. Ni hotela biti tečna. Ni hotela biti zahtevna. Ni hotela, da bi mu bilo nelagodno. Tak pogovor z neznancem o hrani se morda zdi malenkosten, vendar je takrat imela enake občutke, kot če bi veliko pomembnejšo mejo postavila nekomu, ki ga ima rada.

OGLAS

Začrtanje mej se začne v vsakdanjih pogovorih

Kolikokrat ste frizerki rekli, da ste zadovoljni z novo pričesko, čeprav niste bili?
Kolikokrat ste na vprašanje, ali ste v redu, odgovorili, da ste, čeprav ste hoteli reči, da niste?
Zmožnost reči NE je prvi in KLJUČNI KORAK pri postavljanju mej.

Kako se vedete v nepomembnih situacijah, pogosto napoveduje, kako se boste vedli v pomembnih. Čeprav se to morda zdi trapasto, vam lahko zmožnost, da natakarju izrazite nezadovoljstvo s hrano, da samozavest in moč, da rečete ne, ko je na kocki kaj veliko pomembnejšega.

Razmislite, česa nočete

Človeku, ki se ne pozna dobro, je težko vedeti, kaj hoče. Še posebej v začetnih fazah določanja mej se mu to lahko zdi nemogoče. Michelle je odkrila, da tudi če ne veste, kaj hočete, pa večina ljudi ve, česa noče. Ta nasvet pogosto da mladim, ki končujejo srednjo šolo ali študij in si izbirajo poklic. Morda ne vedo, kaj hočejo početi, če pa jih vpraša, česa zagotovo nočejo početi, imajo pripravljen odgovor. Začnite tako.

Seznam stvari, ki jih nočete, je vir dragocenih informacij, pri katerih stvareh morate določiti mejo. Ko Michelle razlaga o besedi ne, jo ljudje najpogosteje vprašajo: »Ampak kako naj to storim?« Ko jo to vprašajo, je ne sprašujejo, kako naj rečejo ne, ampak kako naj to povedo, ne da bi se počutili nelagodno. Rešitve ni. Osebna rast je neprijetna, in če se niste pripravljeni soočiti z nelagodjem, boste še naprej živeli tako, kot ste doslej. Toda če mej niste zmožni postaviti, se nimate pravice pritoževati, da jih nihče ne spoštuje.

Besedo ne rečete tako, da jo preprosto izrečete, se soočite z nelagodjem in spoznate, da ni tako neprijetno, kot ste si predstavljali. Nato to ponavljate znova in znova, dokler ne postane normalno, da rečete ne vsakič, ko se tako počutite, pritrdite pa samo takrat, ko to resnično hočete.

Poslušajte svoje telo

Če dolgo niste poslušali svojih potreb in želja, svojega notranjega glasu sprva morda ne boste slišali. Preden se odločite, poslušajte svoje telo.

Da morate reči ne, boste vedeli, ko se ob misli, da boste rekli da, ne boste počutili dobro. Ob misli, da boste privolili v nekaj, česar nočete storiti, boste začutili zamero, jezo ali celo grozo. Če se boste vprašali, zakaj ste rekli nasprotno od tega, kar ste mislili, se bo odgovor vedno nanašal na drugo osebo.

»Ker je potreboval/ a pomoč.«
»Ker me bo sovražil/ a, če tega ne bom storil/ a.«
»Ker se razjezi, kadar rečem ne.«

Dajte si nekaj časa, preden samodejno privolite

Morda vam bo koristilo, če si na začetku daste nekaj časa, preden samodejno privolite. To lahko storite s temi stavki:

»V kratkem ti bom sporočil/ a.«

»Daj mi minuto, da premislim.«

»Nisem prepričan/ a; sporočil/ a ti bom do petka.« (Če le lahko, omenite, kdaj boste osebi sporočili odgovor, in poskrbite, da boste to zares storili. Teh stavkov ne uporabljajte kot izgovor, da zaključita pogovor o tej temi. Če drugemu ne odgovorite, čeprav ste to obljubili, vajin odnos postaja neiskren.)

Ni vam treba odgovoriti takoj

Vzemite si nekaj časa za premislek, kaj v resnici hočete. Pravico imate, da si vzamete čas in ne odgovorite v istem trenutku. Če o tem razmislite in se odločite, da tega nočete storiti, lahko to sporočite tako:

»Živjo! Razmislil/ a sem in se odločil/ a, da ne pridem.«

»Glede tistega, o čemer sva se pogovarjala prejšnji teden – na žalost mi ne bo uspelo priti.«

Svoje odločitve vam ni treba upravičevati

Beseda ne nam lahko da moč, vendar pa to svojo moč zmanjšate, če odločitev upravičujete. S tem daste drugemu vedeti, da vam je ob tem nelagodno, in se še vedno preveč osredotočate nanj in na svojo potrebo po njegovem odobravanju.

Michelle pravi, da razlog za svojo odločitev tako redko pove zato, ker sicer s tem osebi da priložnost, da mu oporeka. Če rečete, da nočete priti na zabavo, ker imate preveč dela, lahko drugi temu oporeka in reče: »No, kaj pa če delo opraviš prej? Če se ga lotiš že zdaj, boš končal/ a pred zabavo.«

Če pa razloga ne navedete ali pa če oseba še naprej dreza v vas, lahko rečete, da »ste se tako pač odločili« ali da »vam pač ni do tega«. Tako vam ne more več oporekati. Seveda je v nekaterih situacijah prav, da poveste razlog, toda v večini primerov vam ga ni treba.

Svoje odločitve vam ni treba upravičevati, in kar je najpomembnejše, ljudem se ni treba strinjati z njo, tako kot jim ni treba razumeti vaših mej. Pomembno je le, da jih spoštujejo.