Iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija
V Kandaharju so me toplo sprejeli. Posebno zanimanje zame je pokazal Hariz. Bil je visok, urejen in izobražen moški, ki si je s trgovskimi posli pridobil bogastvo in ugled. Pogosto je potoval v tujino, poslovno ali na počitnice.
Razkazal mi je Kandahar, potem pa me je povabil v svoj prostorni dom. Ko sva nekega tihega večera sedela na strešni terasi in filozofsko razglabljala, je mirno rekel: "Gospod Richard, oprostite mi za trenutek, nekaj moram opraviti." Kar naenkrat je skočil s stola, obrnil glavo proti luni in začel zavijati kot volk: "Aaauuu, aaauuu, aaauuu."
Kaj se dogaja? Se je temu uglednemu gospodu zmešalo? Pograbil je dolgo vrv z zanko na koncu, zdivjal do roba strehe in jo vrgel na cesto. Kaj zaboga počne? Zelo zbrano je vlekel vrv. Na moje veliko presenečenje je gor potegnil zvijajočo se žival, zelo podobno dihurju. Začudeno sem gledal. Bil je mungo, ki se je čez dan potepal po mestu, vsak večer pa se je odzval na Harizovo zavijanje. Zlezel je v zanko, Hariz pa ga je povlekel na streho, kjer je prebil noč. Ko sva s prijateljem nadaljevala pogovor, sem začutil, kako mungo z ostrimi kremplji pleza po mojem hrbtu. Splazil se je pod moje dolge lase, dokler ni prišel do glave. Ugnezdil se mi je v gostih kodrih in zaspal. Ko sem na glavi čutil njegovo toplo telo in globoko dihanje, sem doživel še en kulturni šok.
Obrnil sem se po pomoč h gostitelju in ga vprašal, kaj naj storim. On pa se je zasmejal. "Gospod Richard, dobro se je ugnezdil v vaših laseh." Občutek sem imel, da se mi bo tilnik zlomil pod težo. "Prosim, vzemite ga stran." Hariz se je zresnil. Pod sojem zvezd je naredil požirek čaja, zožil oči in me opozoril: "Starodavna modrost pravi, da munga nikoli ne smemo zbuditi." Čajno skodelico je odložil na mizo in povedal, da je bila to za stare Egipčane sveta žival. "Če se mungo razjezi, postane krvoločen. V boju ubije kobro, najbolj strupeno kačo in simbol smrti." Hariz je spet srknil čaj in se naslonil nazaj. "Če ga boste nepričakovano zbudili, vam lahko glavo raztrga na koščke. Gospod Richard, niti zganite se ne, dokler sam ne odide." Ure so minevale, jaz pa sem negibno sedel v strahu za življenje. Mungo se je od časa do časa premaknil in mi zarinil kremplje v lobanjo. Hariz ni več mogel bedeti, zato se mi je večkrat opravičil in šel spat. Ostal sem sam. Temna noč v Kandaharju se ni in ni hotela končati. Vrat se mi je tresel od bolečine, vendar me je bilo preveč strah, da bi se premaknil. Mungo na moji glavi je bil kot tempirana bomba, ki jo lahko vsak hip raznese.
Navezanost na dolge lase me je hitro minila. Če bi uradniki na angleški meji uresničili svojo grožnjo in mi obrili glavo, bi bilo moje življenje nocoj precej varnejše. Skušal sem se potolažiti. Vsaj nekomu so všeč moji lasje! Ampak mungo ni prišel sam. Sestradan mrčes me je začel pikati po lasišču in mi pregnal vzvišene misli. Zakaj se mi to dogaja? Bil sem ranljiv, vendar sem se trudil obvladovati čustva.
Potem pa sem premišljeval in poskušal najti smisel v vsem tem. Spoznal sem, da lahko s svobodno voljo prekletstvo spremenimo v blagoslov ali blagoslov v prekletstvo. Ja, naj bo še tako smešno, toda mogoče me je mungo prišel naučit svete vrline, potrpežljivosti. Neprecenljiv blagoslov je, če si zmožen prenašati težave in se obrniti k Bogu. Prava modrost je stisko spremeniti v priložnost. Preostanek noči sem preživel v nenavadni hvaležnosti.
Takrat se nisem zavedal, da mi bo težavna izkušnja z mungom vlivala moč v težkih časih, ki so bili pred mano. Do takrat, ko je sonce končno vzšlo, je moj nepovabljeni gost užival dobrih šest ur trdnega spanca. Prebudil se je, se spustil po mojem hrbtu in skočil na tla. Potem je storil nekaj, kar mi je ganilo srce. Zazrl se je vame z nedolžno toplino, kot bi se mi hotel zahvaliti za gostoljubje. Nato se je obrnil stran in zlezel v zanko.
Hariz, ki se je ravno takrat prebudil, ga je spustil na ulico, kjer ga je čakal nov dan. Hariz se mi je nasmehnil in rekel: "Gospod Richard, oprostite mi za prestane nevšečnosti. V mojem domu se kaj takega še ni zgodilo. Toda naj vam bo v tolažbo, da gostoljubje do nepovabljenega gosta v naši kulturi velja za dobro delo. Enemu od naših mungov ste brez prisiljene vljudnosti izkazali veliko gostoljubje. To jutro je bil videti zelo zadovoljen in spočit." Z bolečim vratom, otrplim od bremena in neprespanosti, sem premišljeval o njegovih besedah. Je res rekel mungi, v množini? Sklenil sem, da nočem biti tukaj, ko se bo spet obrnil proti nebu in zavijal kot volk. Popraskal sem se po popikani glavi in z željo po odhodu dahnil: "Najlepša hvala, Hariz. Veliko ste že storili zame. Zdaj pa moram oditi."
Radhanath Svami
Iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija
www.radhanathsvami.si
foto:biolib.cz
