Morem priznati, da me tole socialno distanciranje dela že malce nervoznega. Sem namreč človek, ki rabi veliko objemov. In sklepam da nisem edini, ki tako čuti.
Zato sem se odločil, da grem zvečer ven. Pogledat grem, če je kje kakšna družba, da malce poklepetam in se nato morda s kakšnim objemom poslovim, na primer. Tak je bil moj briljanten načrt.
Pa ni trajalo dolgo, ko sem se spomnil, da s tem načrtom valjda ne bo nič. Vse je bilo že zaprto, ljudje pa so hiteli domov, da bi se izognili deveti uri, ko udarijo najprej virusi, takoj za njimi pa še policaji.
Ker pa je bilo do devete še nekaj malega časa, sem se odločil, da grem pa vsaj na en kratek sprehod skozi mesto.
Mimoidoči, katere sem srečal, so imeli bolj kot ne vsi maske na obrazu. Kot taki so v mraku izgledali kar strašno. Spominjali so me na Lorda Valdemorta.
Saj ne, da ima Lord Valdemorta masko, le nosu nima… in to ga naredi precej strašnega.
Kar pa ima, če malo bolje pomisliš, dejansko smisel!
Nos sredi obraza namreč odraža sredino našega bitja/telesa – naše srce. Medtem, ko oči begajo sem ter tja in ko se usta rade izmišljujemo prazne besede, pa nos samo obstaja. Njegov obstoj je brezčasen, kot je brezčasna ljubezen v našem srcu. In v kolikor imamo v srcu toplino, bo tudi naš nos topel, če pa svoje srce zapremo, nas bo pa v nos zeblo.
Če hočeš torej prikazati nekoga brez srca, ga prikažeš brez nosu.
Ker je ljubezen v našem srcu naš pravi jaz, je zato marsikomu seveda nelagodno nositi masko, saj mu to daje občutek, da s tem zanika samega sebe. In ravno zato je ta tematika precej bolj delikatna, kot se zdi na prvi pogled.
V centru mesta sem se z zanimanjem ustavil pred vrati stavbe, ki pa je bila še odprta. Ozrl sem se skozi vrata in ugotovil, da je bil to antikvariat. Pomislil sem, da bi med knjigami pobrskal za odgovori, kako so se včasih spopadli z epidemijami, in vstopil.
Ja, tukaj se epidemija res ne pozna, saj moraš imeti masko gor že zaradi vsega prahu.
Knjig o podobnih preteklih dogodkih na žalost nisem našel, mi je pa na vrhu zaprašene police pozornost pritegnila ena druga: “Čudežna zdravilna moč ljubezni” je bil naslov.
Avtor: Salvador Pathogenis. Je kdo že kdaj slišal zanj?
Odprl sem jo in ugotovil, da je bila knjiga nekoč celo darilo. Na prvi strani je namreč pisalo, da je bila knjiga podarjena neki “Jani za 18. rojstni dan.” Oh, kako ganljivo! Na žalost pa je na koncu pristala v bukvarni. Da se ti kar srce stre.
Kaj je v tej naši družbi sploh fora s tem obdarovanjem? Vsi bi nekaj radi imeli, noben pa ne ve točno kaj, in zato tudi potem nikoli ne veš, kaj kupit. Cel dan porabiš, da najdeš nekaj, za kar misliš, da je najboljše darilo na svetu, v resnici pa takole zgrešiš po celi črti. Itak da se puncam za 18. kupi raje kako dizajnersko šminko in kupon za kozmetični salon al pa kej podobnega.
Sem pobrisal prah s knjige, gospodu po blagajni namenil nekaj evrov in jo odnesel domov, da bi jo v miru preštudiral.
No pa saj ne, da okoli teh stvari še čisto nič ne vem. Saj se spomnite, da sem že marsikaj napisal. Poleg tega pa tudi zaradi lastnih izkušenj že nekaj časa verjamem, da si bolezen pač vsak sam zakuha. Zato mi je cela ta situacija že od samega začetka kar precej mimo.
Dokončno so me pa izgubili takrat, ko so WHO soočili z dejstvom, da je 80 procentov primerov dejansko zdravih. In namesto, da bi se WHO poglobil v smiselnost testov, so raje našli nek izgovor o asimptomatskem poteku bolezni. In to je bil zame kar alarm. Jaz namreč pravim, al si bolan, al pa nisi bolan.
Vsi verjetno poznate situacijo, ko nekdo ne zna (upa) priznati zmote, kajne? Takšna oseba ima namreč občutek, da bo nekaj v njej umrlo (ego/laž). Moraš biti že kar močna osebnost, da ti to ni težko. Še zlasti pa v primerih, ko je zaradi tvoje zmote prizadetih že ogromno oseb, ki bi se ti hotele na vsak način “oddolžiti”.
Zato tudi nisem edini, ki je zaradi tega že pomislil, da ja, imamo epidemijo. Ampak epidemijo kvazi arbitrarnih testov. In posledično epidemijo strahu, kateri je v končni fazi dejansko odgovoren za izrazitejša bolezenska stanja.
In iz tega vidika je potem vse skupaj bolj podobno nekemu blazno resničnemu filmu v kinu s posebnimi učinki, kjer ti lahko vsak hip nekaj špricne v obraz.
Le da nisi moker, ker imaš pač masko gor.
Doma mi je knjiga potem tudi potrdila omenjena dognanja. Ko pa sem jo bral še naprej pa se mi je bolj in bolj začelo dozdevati da:
MI DELAMO VSE NA GLAVO!!!!!!!!!!!!
Ker je zgolj ljubezen sposobna ozdravit strah, bi jo morali z našimi ukrepi le spodbuditi!!!!!
Hitro, ukrepe moramo torej popraviti, da bodo izgledali nekako takole:
Uzakoniti bi bilo treba socialno zbliževanje, na primer da mora vsak na poti v šolo ali pa službo objeti vse, ki jih sreča.
Ker ljudje potrebujejo dotik, bi v trgovinah uzakonili obvezno rokovanje po vsaki uspešno opravljeni transakciji. Kot v starih časih. To bi bilo še najbolj pogodu starejšim, ki so, zaradi pomanjkanja dotika, rizična skupina.
Uzakoniti bi morali, da vnučki vsaj enkrat tedensko obiščejo stare starše v domovih in jih objamejo. Obenem bi stanovalce združili v sobe po dva, njihovo knjižnico pa na primer napokali z ljubezenskimi romani.
Vsi starejši od 15 bi morali ob devetih zvečer ven v lajf.
Vsi bi si morali sneti maske, saj bi se le tako lahko kdo zaljubil, kar bi ga pogrelo pri srcu.
Gostilne in bari bi bili odprti do jutra, država pa bi ljudem ponudila krizni dodatek, s katerim bi si lahko naročili kako pijačo več.
Prepovedano bi bilo ovinkarjenje, ker bi s tem le zapravljali čas. Če bi ti bil nekdo všeč, bi ga moral kar takoj povabit domov.
Razglašene bi bile tudi izredne razmere, kar bi pomenilo, da bi bilo prepovedano hoditi naokrog z rokami, prekrižanimi pred srcem.
Kdor pa si do polnoči še ne bi našel družbe, pa bi mu potem aplikacija #ostanizdravwinkwink izbrala primernega partnerja, s katerim bi se potem od blizu “srečal”.
Delo od doma bi bilo še vedno aktualno, zato da bi se ljudje lahko zjutraj naspali in se vsaj tam nekje do 9h v pižami spravili odgovarjat na maile.
Tudi na otroke ne bi pozabili.
Medtem ko tisti do dvanajstega leta kao niso problem, pa bi tiste od 12 do 15 pri pouku biologije združili v pare. In igrali bi se lahko zdravnike.
Take brez mask.
Upam si stavit, da bi takšni ukrepi bolje zalegli.
Morda jih ne bi bilo niti potrebno implementirati, saj bi že, ko bi jih vladni govorec predstavil po TV, ljudem zavrela kri.
In virus bi se kratko malo skuhal.
Ok, dovolj za danes. Hvala za branje in lep dan še naprej!
Uroš
