Vsak od nas nastopa v različnih življenjskih vlogah. Najprej smo otroci, nato šolarji, prijatelji, športniki, ljubimci, zakonci, starši, delavci, šefi, stari starši in še marsikaj. Lahko se nam zgodi, da v vsej tej množici vlog, od katerih ima vsaka svoje zahteve in pravila, pozabimo, kdo smo v resnici, kaj je naše pravo bistvo in zakaj smo tu, kjer smo. Res da smo vse to, kar okoliščine in drugi od nas želijo in pričakujejo, smo pa še veliko več. Nekaj, kar lahko spoznamo samo mi sami.

Kako priti v stik s samim seboj?

Najbrž večina ljudi najlažje pride v stik s seboj preko zavedanja o lastnem telesu. Naučimo se ga poslušati, občutiti, dojeti, kaj se z njim in v njem dogaja. Lahko samo za nekaj časa obsedimo ali obležimo in se zavedamo občutkov na primer stika s podlago, dotik obleke na koži, tok zraka, napetost v posameznih delih telesa, širjenje in krčenje telesa ob dihanju, bitja srca. Lahko v mislih potujemo po telesu in ga sproščamo del za delom. Pri tem se nam lahko zgodi, da bomo ob sprostitvi telesa dojeli, kaj je bilo tisto, kar je povzročilo napetost.

Posamezni deli telesa so povezani s psihičnimi ali energetskimi centri čakrami. V teh centrih so naša čustva, misli, občutki. S posameznimi jogijskimi vajami lahko delujemo na te dele telesa in na čakre, ki so z njimi povezane, ter odstranjujemo napetosti in blokade. Z razteznimi vajami raztegnemo zakrčene mišice in sprostimo napetosti. Sprošča nas tudi izmenično krčenje in iztezanje. Z bolj dinamičnimi vajami se znebimo t.i. stresnih hormonov in pospešimo krvni obtok in dihanje. Pomagajo nam tudi premagovati inercijo ali preprosto lenobo. Z redno vadbo pa tudi razvijamo disciplino in občutek lastne vrednosti. Najprej moramo namreč verjeti, da smo vredni toliko, da si smemo vsak dan nameniti nekaj časa za vadbo. Dokler mislimo, da moramo najprej ustreči vsem drugim, če nam slučajno ostane kaj časa še zase, pa ga morda smemo nameniti sebi, tega po vsej verjetnosti ne bomo naredili. Zavedati se moramo, da če sami ne bomo znali poskrbeti zase, najbrž tudi kdo drug ne bo. Samo mi smo tisti, ki lahko ocenimo, kaj potrebujemo in kaj je pomembno za nas. Nihče drug ni v naši koži, da bi lahko vedel, kaj se z nami dogaja. Če ne znamo izraziti svojih potreb, jih naša okolica najbrž ne bo mogla prepoznati in nam ustreči. Dokler smo bili majhni otroci, je bilo normalno, da so naši skrbniki poskrbeli za nas, ko odrastemo, pa moramo to storiti sami.

OGLAS

Nekje sem prebrala misel, da smo odrasli takrat, ko znamo biti sami sebi oče in mati. To pa ne pomeni samo, da smo ponotranjili njihovo avtoriteto in zdaj sami sebi predpisujemo, kaj smemo in česa ne, ali celo, da zdaj sami nad samo stojimo z dvignjenim prstom in se obsojamo, za tisto, kar mislimo, da bi nam očitali. To pomeni tudi, da znamo sami poskrbeti za svoje potrebe in da gledamo nase kot dobri starši. Znamo se razumeti in potolažiti in spodbuditi. Znamo si reči: »Tole je bilo dobro, samo tako naprej!« pa tudi: »Tole bi se pa dalo narediti bolje. Potrebujem še malo vaje!« In če nečesa ne zmoremo, moramo biti sposobni poiskati pomoč. Za svojega otroka bi to gotovo naredili. Zakaj mislimo, da si je mi ne zaslužimo?! Če torej potrebujemo vadbo, da se spoznamo in razvijemo svoje zmožnosti, si vzemimo čas zanjo. Po mojih izkušnjah je to najboljša naložba, da bomo dolgoročno dobro delovali in živeli zadovoljno in zdravo.

Tudi dihanje je ena od telesnih dejavnosti, ki jih lahko ozavestimo, in s tem bolje spoznamo same sebe. Hkrati pa lahko z zavestnim uravnavanjem dihanja vplivamo na telo in duševnost. Vprašajmo se, kaj nam o nas pove naše dihanje. Globoko, umirjeno dihanje nas pomiri in sprosti. Zajemimo zrak s polnimi pljuči! Pravico imamo do njega. Ni se nam treba skrivati kot miška in zadrževati dih. Nihče ni tako pomemben, da se ob njem »še dihati ne bi upali«. V napetih okoliščinah je dovolj, da se za nekaj trenutkov osredotočimo na dihanje, pa se bomo takoj počutili bolje. Poleg tega lahko s svojim umirjenim dihanjem pomagamo, da se tudi drugi umirijo in lažje najdemo rešitev iz zagate.

Od fizičnega k bolj subtilnemu

Naslednja stopnja je ozaveščanje svojih čustev in misli, občutkov in namenov, svojih dejanj. Koliko se nas v resnici zaveda, kaj počnemo in kaj se v nas dogaja, koliko pa delujemo avtomatično, po ustaljenih vzorcih, brez pravega razmisleka, kaj pravzaprav počnemo in ali je to v resnici najbolj smotrno, kar v danih okoliščinah lahko naredimo? Dogaja se nam, da nas preplavijo močna čustva in nas »zanesejo«, še preden se sploh zavemo, kaj počnemo. S tem da jih opazujemo in prepoznavamo, jim sčasoma odvzamemo moč in jih lažje obvladujemo. Naučimo se tudi, da so vsa čustva, tako pozitivna kot negativna, minljiva. So oblika energije in ko se ta izčrpa, tudi čustva minejo.

Vsi si želimo, da bi lepa čustva vztrajala čim dlje, in da bi se čim hitreje znebili slabih. Na žalost pa je dostikrat ravno obratno. Vendar pa se z opazovanjem in zavedanjem, da so čustva samo čustva, sčasoma naučimo dvigniti nad nje. Vemo, da so, čutimo jih, vendar nam ne zameglijo pogleda in jasne presoje. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če razni hujskači ne bi več mogli vplivati na nas? Kolikim nesporazumom, nasilju, celo vojnam bi se lahko izognili! Kdor hoče manipulirati z nami, ve, da mora igrati na naša čustva. Dovolj je, da nas prepriča, kako smo ogroženi, in že smo pripravljeni na »samoobrambni« boj proti »sovražniku«. Vas to spominja na »preventivno vojno«? Ali pa nas nekdo, ki nam polaska, kako dobri smo v nečem in kako lahko samo mi nekaj naredimo, ovije okrog prsta, da naredimo, kar želi. Kasneje pa se zavemo, da nas je samo izkoristil za svoje namene. Če pa smo mi gospodarji svojih čustev, ne ona naš, smo lahko svobodni in neodvisni pri odločanju. Sposobni smo prenesti tudi kaj negativnega, ne da bi se odrekli sami sebi.

Po drugi strani pa so se mnogi naučili »zamrzniti« čustva in se jih sploh ne zavedajo. Morda so izkusili toliko hudega, da se bojijo vsakršnih čustev in občutkov in jih zatrejo že v kali. V nekaterih primerih se je morda res bolje začasno odreči čustvom, dokler si jih ne moremo spet »privoščiti«. Žal pa se dogaja, da v strahu pred bolečino vztrajamo zamrznjeni še dolgo po tem, ko za to ni nikakršne potrebe več. In kar je najslabše, skupaj z bolečimi čustvi zamrznemo tudi lepa in prijetna, tako da sploh nismo več sposobni čutiti. Ta čustva potem »uskladiščimo« v določenih delih telesa, kjer nam povzročajo težave. Morda so to »avtomobilske gume« okrog pasu in bokov, bolečine v križu, vratu, išijas, astma, prebavne motnje, glavoboli in še mnogo drugih psihosomatskih težav.

Ko zorimo, sčasoma spoznavamo, kje vse se sami omejujemo in kako sami sebe zatiramo na čustvenem področju. Kako si ne dovolimo, da bi se sprostili, ker se bojimo, da bomo izgubili nadzor nad seboj, pri tem pa pozabljamo, da ne zatiramo le negativna, ampak tudi pozitivna čustva. Kako se ne znamo več nasmehniti, biti prijazni ali pa smo to le na videz, ki pa nikogar zares ne prepriča. Kako se ne znamo več veseliti in deliti z drugimi, kar je lepega in dobrega v življenju, tudi svojo naklonjenost in iskrenost ne. Vendar pa se za to ne smemo obsojati in si očitati, ker bi s tem naredili še več škode. Kot dobri starši sami sebi, moramo najti načine, da se pomirimo in potolažimo, da spet zadihamo in se sprostimo. Samo tako bomo lahko sprostili »zamrznjeno« čustveno energijo. Zdaj smo veliki in smo se sposobni soočiti s svojimi strahovi in bolečinami majhnega otroka. Vemo, da nismo več tisti preplašeni, nemočni otroci. Zdaj smo odrasli in zmoremo sami poskrbeti zase, se zaščititi in potolažiti. Nihče več nima vpliva nad nami, če mu ga mi sami ne damo. Ni se nam več treba bati. In če se nam zgodi kaj neprijetnega, tega ne jemljemo več osebno. To ne pomeni, da smo mi slabi. Življenje je polno preizkušenj in to je le ena na poti dozorevanja. Kako bi vedeli, kaj zmoremo, če bi nam bilo vedno vse prineseno na krožniku?! Ne moremo pričakovati, da nam bo vedno »z rožicami postlano«. Lahko pa se zanesemo nase, da se bomo znašli v vsakih okoliščinah in znali iz njih potegniti najboljše, kar se da. To je zdrava samozavest.

Resnični jaz

Ko smo ozavestili in spoznali svoje telo in duševnost, se začnemo spraševati, kje v tej spreminjajoči se paleti je tisto, čemur pravimo »Jaz«. Jogijska filozofija pravi, da je resnično samo tisti, kar je večno in nespremenljivo. Vse, kar je spremenljivo, to pa so naše telo, misli, čustva, občutki, nazori, družbene vloge, je iluzija – maja. Naš pravi »Jaz« je nad vsem tem in je le opazovalec vsega tega. To je naša zavest, ki se zaveda vseh teh naših funkcij, je pa izven njih, saj jih sicer ne bi mogla opazovati.

Naša zavest ali bit je tista, ki se ne veže na nobeno čustvo ali stanje – telesno ali duševno – ampak jih le spremlja. Občutek zanjo pa razvijamo z meditacijo. Meditacija je naše najbolj naravno stanje in v življenju so trenutki, ko se nam spontano dogaja. To so trenutki miru in tišine, ko se zavemo, da preprosto smo, da nam ni treba narediti ničesar, da bi bili popolni in da se nam v resnici nič ne more zgoditi, ker smo nad tem fizičnim svetom. Smo v telesu, ki se ravna po materialnih zakonih, se rodi, raste, se razvija, čuti, deluje, je lahko poškodovano ali prizadeto in na koncu umre, vendar je to le »obleka« našega resničnega »Jaza«, ki je veliko več kot to. Taki spontani trenutki pa so redki in čeprav nas obogatijo, minejo in potem se spet potopimo v iluzijo, kdo in kaj smo. Z vadbo umirjanja telesa in misli ter vseh duševnih funkcij pa se sčasoma naučimo te trenutke zavestno priklicati in njihov učinek v našem življenju se povečuje.

Ker spoznavamo svojo pravo naravo, nas ni več strah. Umirjeni smo in sproščeni, saj vemo, da s »Nam« ne more nič zgoditi. Vse, kar se nam lahko zgodi, je le na fizičnem nivoju, mi pa smo več kot to. Nobena bolezen ali izguba nas ne more več trajno prizadeti. In ker ni več strahu, se lahko končno izrazi tista prava ljubezen, ki si jo vsi želimo. To ni več vezanost na nekoga ali nekaj. Ni več: »Samo tebe ljubim! Brez tebe ne morem živeti!« To bi bila odvisnost, ki bi nas dolgoročno samo onesrečila. Prava ljubezen ljubi vse in vsakogar, ker je to njeno bistvo. Ljubiti pomeni vsem želeti dobro in ravnati v dobro vseh – ljudi, živali, rastlin, našega planeta, vesolja. Ljubezen ne reče: »Rada imam samo svojega otroka, za vse druge pa mi ni mar.« ali: »Ljudje smo nekaj več in vsa narava je tu zato, da nam služi, in lahko počnemo z njo, kar se nam zahoče.«

Ljubezen v njenem pravem pomenu je univerzalna in ne ločuje med mano in tabo, med mojim in tvojim. Ljubezen ve, da karkoli naredi komurkoli drugemu, v končni fazi naredi sama sebi. Ljubezen namreč združuje. Ni več razlike med menoj in teboj. Tvoj prijatelj je tudi moj prijatelj. Tvoje veselje je moje veselje in tvoja bolečina je moja bolečina. S teboj sem v dobrem in slabem, ker je najino bistvo enako in eno. Za ljubezen ni časa in prostora. Lahko si na drugem koncu vesolja, pa sva še vedno povezana. Ne premaga je niti smrt. Lahko te še vedno ljubim, tudi če si že »na drugi strani«. Še vedno si del mene in jaz sem del tebe.

Zavest o taki ljubezni je tisto, kar nas krepi in nam daje moči v težkih časih. Vemo, da tema obstaja, toda to je le del resnice. Drugi del resnice je svetloba. Naša lastna izbira je, na katero se bomo osredotočili. Vemo pa tudi, da teme, kot je nekdo posrečeno napisal, ne preženemo z metlo, ampak s svetlobo. Ta svetloba ljubezni je v nas in od nas samih je odvisno, koliko ji bomo pustili, da zasije skozi »prevleko« vsega ostalega. Zavedajmo se, da če ji bomo dopustili, da s izrazi, bo najprej zasijala prav za nas. Okrepila nas bo in nas hranila. Čim bolj bomo v stiku z njo, tem mirnejši in zadovoljnejši bomo in več bomo sposobni dajati drugim.

Dokler se samo izgubljamo v vsakdanjih skrbeh, opravkih, razgovorih in raznih nadomestilih za srečo, ki nas samo raztresajo, namesto, da bi nam pomagali, da se zberemo in spoznamo, kdo smo v resnici, živimo kot berači v kraljevski palači, namesto kot kralji, kar v resnici smo. Mislimo, da moramo moledovati za drobtinice, namesto da bi z drugimi velikodušno delili svoj kraljevski zaklad. Ker resnično smo kralji in kraljice, naš kraljevski zaklad pa smo mi sami. To spoznati in živeti v skladu s tem je končni cilj joge. Vsi drugi dobri učinki, kot so dobro zdravje, samozavest, boljša učinkovitost, življenjska radost, boljši odnosi in drugo so samo stopnice na poti. Spoznajmo, kdo smo v resnici, in to spoznanje podelimo z drugimi. Ni treba besed. Naše življenje samo bo razkrilo, koliko smo to spoznali in koliko živimo v skladu s tem. Drugi bodo to začutili, tudi če ne bodo znali opredeliti, za kaj gre. Preprosto se bodo dobro počutili v naši družbi in mi v njihovi. Tako nam bo vsem lepše na tem svetu.

Avtor: Dr. Vojka Bole-Hribovšek, učiteljica Joge v vsakdanjem življenju

foto: pranaworld.net

Oglas