OGLAS

Izraz “bojevnik luči” je postala duhovna fraza, ki velikokrat vzbuja napačne predstave, pomisleke, saj je izraz zlorabljen in nerazumljen. Kdo je ‘bojevnik luči’ in zakaj se imenuje ‘bojevnik’?

Bojevnik je tisti, ki se je odločil, da bo svojo “nesvobodo” – ki jo čuti kot ujetost v čas in prostor, kjer se je rodil – spremenil, torej da se bo osvobodil vseh bremen, ki ga stiskajo, pa čeprav se mu ne sanja, kako in če je to sploh mogoče.

Kmalu spozna, da se v resnici podaja v bitko (zgolj) s samim seboj, s svojimi omejitvami, slabostmi, ki ga delajo nefleksibilnega, otopelega. V nekem odločilnem trenutku spozna tudi, da lahko svoje življenje vzame v svoje roke ter spremeni kolo usode v smer, ki mu jo narekujeta njegova volja in namera, vendar le, če bo sledil tudi Resnici, ki je Svetloba.

Bojevnik luči postaneš, ko imaš “poln kufer” vsega in želiš najti izhod iz kletke pritiskov, izhod iz začaranega kroga občutkov, dogodkov, situacij, v katerih se počutiš ujetega. Opremljen si zgolj z začetniškim pogumom in vero, da izhod obstaja. Nič kaj obetavno za začetek, bi si marsikdo mislil.

OGLAS

Ko ovca dvigne glavo

Prva stvar, s katero se soočiš, je odpor okolice. Človek, ki si želi sprememb, je bil vedno grožnja čredi, ki s sklonjeno glavo hodi po poti, ki sploh ni njena, temveč po njej hodi, ker so tam tudi drugi ljudje in ker je tam hrana, pa tudi občutek varnosti, se pravi možno se je na koga nasloniti; v gneči je toplo, pred vetrom se je možno skriti v množici – in nisi sam. S teboj so sotrpini, ki se jim dogajajo podobne stvari kot tebi; tako si lahko drug drugemu pomagamo, se tolažimo ter smo si drug drugemu uteha v nevihtnih časih, dokler le-ti ne minejo. Če smo iznajdljivi, lahko imamo tudi “božji mir” – ustvarimo si svojo skupino znotraj črede, s tem da si najdemo uslužne prijatelje, ki so za nas pripravljene storiti marsikaj, mi pa … Ah, to je življenje.

In znotraj te velike črede ovac, ki vse pridno tiščijo glavo k tlom in mulijo šope slastne zelene trave, se kar naenkrat najde črna ovca, ki začne hoditi z dvignjeno glavo. In vidi, česar prej ni videla, ter poroča ostalim, kar je opazilo njeno oko … Zaželi si pustolovščin, sprememb, želi si pogledati tja, na oddaljeni travnik, daleč čez hrib … Ko to namero obelodani ostali čredi belih, v topel kožuh odetih ovac, ki jo gluho poslušajo s še vedno sklonjeno glavo, zaveje med njimi strah. Razlije se kot drget, mraz po telesu. V zraku se vonjajo – spremembe, kalitev miru. Posledica? Upor črede. Spoznanje? Črna ovca ostane sama. Izločena. To je njena bitka. Sedaj ima dve možnosti: ali ostane in se prilagodi, sklone glavo v bližnji grm, da se zavaruje pred svetlim soncem in še naprej bleje z drugimi isto monotono melodijo, ali pa zbere pogum, zapusti varnost in udobnost ljubega domka, ki ji jo je do sedaj omogočala čreda, ter se poda v neznano. Opremljena “le”s hrabrostjo in željo po spremembah.

In pojavi se učitelj …

Gneča na poti

Tako je pri nas ljudeh. Človek, ki prinaša spremembe, je tisti, ki ruši ustaljeni red, utečene smernice, mir (ki je samo navidezni, v resnici pa gre za stagnacijo, gnitje na mestu). In kot tak predstavlja grožnjo obstoja tistim, ki so se zacementirali na mestu, položaju, ki imajo radi ta lažni mir, utečenost in brnenje tekočega traka, ki nimajo radi vetra, temveč mirno in toplo poletje, mir, mir, mir – pustite me na miru!! Ljudje tako na primer poženejo korenine v eni službi, ki se je oklepajo z vsemi okončinami, pa čeprav se že vse ruši, odnosi ne štimajo, plača je slaba – vendar razmišljajo takole: “Kaj pa bom drugega, služba je služba, jo še vsaj imam. Kako pa bom brez denarja? – Saj bo bolje.” In seveda – ta dan nikoli ne pride. Vsaj ne sam od sebe. Strah, ki zleze pod kožo, strah pred soočenjem z novimi ljudmi, novimi situacijami, strah pred samim seboj, ker ni zaupanja vase, da bi zmogli, saj se počutimo stare, utrujene, nevredne, grešne, nesposobne …

Če ste sedaj vznemirjeni, kot to berete, morda vam gre celo tole branje na živce, potem ste občutili točno te gnile energije, ki se je oklepa cel svet. STRAH pred spremembami!

Res moraš biti malce nor, poseben, drugačen, da si upaš sanjati, da si upaš oborožen samo z vero in pogumom stopiti na pot sprememb ter iskati rešitve, iskati svobodo. Čeprav sploh ne veš, kaj to je. Veš pa, da to, kar čutiš sedaj, ni svoboda. Ni to pot za vsakega, niso vsi ljudje dovolj drzni, nimajo dovolj poguma. Mnogi so vlak že zamudili, ker jim je zmanjkalo energije. Sliši se kruto, toda to je resnica. Vendar je tudi to učenje, duša se uči in nabira izkušnje. In vsak si jih nabira po svoje. Vsak ima svojo pot. Problem nastane, ker tega večina ne ve, zato vsi hodijo po isti poti, se drenjajo ter si s komolci ustvarjajo svoj miniaturni prostor na prenatrpani cesti, ki je že uhojena. A vzporedno je ogromno poti, po katerih nihče ne hodi. Tam ni gneče, je le toplo sonce, veter in nenavadna in nepoznana tišina, neznano …

Bojevnik premika meje

Bojevnik tudi ni brezskrbni in evforično veseli človek, ki poje in vriska od sreče, saj da mu gre vse po maslu. Resnica je taka, da je na začetku precej čemeren, in to zato, ker se spopada s samim seboj, s svojimi strahovi, pa zato, ker je osamljen popotnik, saj se ne more več na nikogar nasloniti, ljudje ga ne razumejo, vsem se zdi čuden, celo nor … Tako je prisiljen naučiti se stati na svojih nogah, se zanesti sam nase, vklopiti vse svoje razpoložljive sposobnosti in celo aktivirati tiste, za katere sploh ni vedel, da jih ima. In tako se spreminja, postaja vse bolj samemu sebi zadosten. Lahko je sam ali pa v družbi. Njegovi čuti so se na tej poti izostrili, spoznal je samega sebe, zato se lahko sedaj laže približa drugim ljudem in najde družbo takih, s katerimi je kompatibilen, istih misli, s katerimi lahko sodeluje in se razvija ter se nenehno uči. Leta in leta. Bojevnik je za to, da lahko preživi, primoran iz svojih globin povleči vse svoje skrite in davno pozabljene rezerve, zaklade, ki bi drugače, če bi življenje prespal, trohneli pod kupom prahu in tisočerimi plastmi pajčevine. Bojevnik luči se je naučil premikati meje … in življenje je zanj postalo izziv, s katerim se spopada, ne da bi bil razočaran, če mu kaj ne uspe.

Bojevnik luči je posameznik, ki je iluzije zamenjal za Resnico in ji je podaril svoje življenje. Zavest bojevnika luči je drugačna od kolektivne zavesti množice, saj se je naučil gledati v daljave, naučil se je hoditi s svojimi nogami, brez vseh opor, naučil se je misliti s svojo glavo in uresničevati svoje cilje – naučil se je živeti. Nič več ga ne moti veter, ki prinaša spremembe – naučil se je živeti z njim, saj ga je ravno on zvabil na pot ter mu šepetal sporočila iz večnosti.

Zavreči tradicije iz spoštovanja do resnice

Ko stopiš na pot kot bojevnik luči, moraš biti pripravljen zavreči vse tisto, kar si se do sedaj naučil. Biti moraš voljan Izstopiti iz tradicij, šeg, običajev svojih prednikov, nenapisanih pravil in navad, ki so obstale v času in zato postale mrtve.

Narava energije je namreč, da se nenehno spreminja, pretaka, kroži – to je življenje. Ko se ustavi, je to smrt.

In človek je prav tako energija; če se premika z njenim tokom, potem živi, če upočasnjuje korak in se na koncu ustavi fizično, čustveno, mentalno in energijsko, potem umira. Tudi bojevnik umira, vendar je njegova smrt drugačna. Njegova smrt je veličastna, kar pa lahko razume le tisti, ki je hodil po poti kot bojevnik luči in je svoje življenje – živel.

Bojevnik luči nenehno potuje. Vendar ne križari po svetu, iz dežele v deželo, temveč potuje po globelih skrivnostnega samega sebe.

Avtor: Marjana Florjan
www.karmaplus.net