“Veliko več smo, kot le telesa in osebnosti.
Ne glede na spreminjajoči se zunanji videz, je notranji duh vedno lep in ljubeč.” Louise Hay
Preseči trpljenje
Bolečina smrti
Čudovito je biti pozitiven. Čudovito je tudi prepoznati, kar čutiš. Narava nam je dala občutke, ki naj bi nas popeljali skozi različne izkušnje, in če jih zanikamo, se bolečina veča.
Zapomnite si, smrt ni neuspeh. Vsi bomo umrli, to je del življenjskega procesa. Ko umre človek, ki ga ljubite, traja proces žalovanja najmanj eno leto. Torej si ga dopustite. Težko je podoživljati vse praznike in letne čase – rojstne dneve, obletnice, božič in podobno, torej bodite zelo prijazni do sebe in si dopustite žalovati. Pravila ne obstajajo, torej si jih tudi sami ne postavljajte.
Povsem v redu je, tudi če vas ob smrti popade jeza ali histerija. Ne morete se pretvarjati, da ne boli. Občutkom želite dati duška. Jočite. Poglejte v ogledalo in vpijte: »Ni pošteno,« ali karkoli že čutite v sebi. Naj ponovim: Dovolite svojim občutkom, da se izrazijo, sicer boste izzvali telesne težave.
Poskrbeti morate zase, kolikor dobro morete, in vem, da ni lahko. Tisti, ki smo pomagali bolnikom z aidsom, smo spoznali, da je proces žalovanja dolgotrajen. Podobno je tudi v času vojne. Čustveno-živčni sistem je prevečkrat napaden, da bi mogel zdržati. Ko imam vsega preveč, velikokrat poiščem pomoč pri posebno dragih prijateljih ali se prepustim histeriji.
Veliko lažje je bilo, ko mi je umrla mati. Čutila sem naravno dopolnjenje njenega enaindevetdesetletnega cikla. Čeprav sem žalovala, nisem čutila nikakršne jeze, besa, nepravičnosti ali prezgodnosti. Zaradi navidezne nepravičnosti sprožajo vojne in epidemije velikanske frustracije.
Čeravno žalovanje zahteva svoj čas, se včasih počutite, kakor da bi bili v jami brez dna. Če po nekaj letih še vedno žalujete, pomeni, da se valjate v njej. Na vsak način morate umrlemu človeku, pa tudi sebi, odpustiti in mu dovoliti, da odide. Zapomnite si, nikogar ne izgubimo, ko umre, saj ga predvsem nismo nikoli imeli.
Če se s težavo osvobajate, vam je na razpolago kar nekaj stvari, za katere se lahko odločite. Predvsem vam predlagam, da najprej meditirate skupaj s človekom, ki ga ni več. Ne glede na to, kaj je mislil ali počel, ko je bil živ, se mu ob odhodu s planeta dvigne tančica in zelo jasno vidi življenje. Torej nima več nikakršnih strahov in prepričanj, ki jih je imel, ko je bil še tu.
Če zelo žalujete, vam bo verjetno rekel, da ne skrbite, da je vse v redu. V meditaciji ga prosite, naj vam pomaga preživeti to obdobje, in mu recite, da ga imate radi. Ne obsojajte se, ker niste bili dovolj ob njem ali niste dovolj storili zanj, dokler je bil živ. Tako le dodajate krivdo svojemu trpljenju. Nekaterim je obdobje žalovanja izgovor, da ne naredijo nič v svojem življenju. Nekateri si tudi sami želijo oditi s planeta. Nekaterim pa se ob smrti ljubljenega človeka sproži lastni strah pred smrtjo. Uporabite ta čas tako, da si prizadevate za svoj razvoj in sprostite nekaj lastnih potlačenih zadev.
Ob smrti ljubljenega človeka priplava na površje veliko žalosti. Doseči morate točko, kjer se počutite dovolj varni, in stari bolečini dopustite na površje. Če si dovolite dva ali tri dni jokanja, bo veliko žalosti in krivde izginilo. Če se vam zdi potrebno, poiščite terapevta ali skupino, da vam bosta zbudila občutek varnosti, ki vam bo pomagal sprostiti čustva.
Predlagam vam tudi izrekanje afirmacij, kakršne so »Ljubim te in te osvobajam. Svoboden si in tudi jaz sem svoboden.«
