Življenjski sopotnik naj bi bil nekdo, ki nas podpira, spoštuje in ljubi, pa vendar se nemalokrat znajdemo v situacijah, v katerih imamo občutek, da se prepiramo s sovražnikom.

V partnerskem odnosu ali zakonu se mnogokrat znajdemo v položaju, v katerem se počutimo zavrženo. Med prepiri, nesporazumi ali molkom se lahko zazdi, da nasproti ne sedi več naša ljubezen, temveč tujec, ki nas ne razume in katerega edini namen je, da nas prizadene. V vsakem odnosu občasno pride do sporov, kaj bomo čutili in kako se bomo odzivali pa je povezano z različnimi dejavniki.

Poleg trenutnega počutja, karakterja, življenjskega obdobja ali situacij v katerih se nahajamo, na naš vzorec prepirov močno vplivajo tudi izkušnje iz primarne družine. V otroštvu smo kot goba srkali vzdušje med staršema in četudi v najzgodnejših letih vsega še nismo razumeli, pa smo začutili, kdaj sta bila oče in mama slabe ali dobre volje. Kot otroci smo lahko čutili jezo, žalost, strah, napetost, neprijetne ter neizgovorjene občutke. Vse te, v prvi vrsti čustvene dinamike, posledično pa komunikacijske vzorce, smo kot otroci ne le opazovali, temveč smo jih na nek način vzeli za svoje, posvojili.

To, kako sta starša ravnala drug z drugim in kakšen odnos sta imela, naklonjen ali grajajoč, ljubeč ali zlorabljajoč, se je vkodiralo v našo psihično strukturo. Na to, kakšna oseba smo postali in kako funkcioniramo, še zdaleč niso vplivale zgolj poznejše življenjske izkušnje, temperament in druge lastnosti, temveč predvsem naša popotnica iz otroštva.

Od staršev smo povzeli tudi vzorce komuniciranja, pa četudi so bili te nespoštljivi, neuspešni ali utrujajoči. Zakaj?

Starši so bili naši prvi in glavni življenjski učitelji, ne le prek podajanja nasvetov, svaril, spodbud ipd., temveč smo se od njih učili predvsem z opazovanjem njihovih dejanj. Večina staršev je delala po svojih najboljših močeh, vendar so imeli še tako dobri starši trenutke, ko so bil razburjeni in jezni. V kolikor so se starši vedno glasno prepirali, je velika verjetnost, da v jezi tudi sami povzdignemo glas, če naš partner izhaja iz družine, v kateri so bolečino zakrivali z molkom, pa ob prepirih najverjetneje zgolj obmolkne. Tako mi kot naš partner smo se tega priučili, to nam je postalo domače, takšen odziv pa je postal del naše biti.

Partnerski boj, čeprav se lahko stopnjuje tudi v takšno obliko nasilja, ne pomeni nujno fizičnega obračunavanja, klofut, porivanj ipd., temveč ga zaznamuje predvsem napadalna, besedna usmerjenost.

Oseba, ki je razpoložena za boj, povzdiguje glas, je agresivna, neobčutljiva do drugega, polna očitkov in zanikanja lastne odgovornosti. Nemalokrat tisti partner, ki je bolj bojevite narave in vzkipljivejšega temperamenta, s prstom kaže na drugega, ga zmerja, sili vanj, zahteva odgovore, jasno kaže svoje nestrinjanje in poudarja prepričanost v svoj prav.

Oseba, ki se zateka v tišino, pa lahko dobesedno, fizično zapusti prostor, ali pa zgolj obmolkne, otrpne in se ne odziva. Posamezniki, ki raje utihnejo kot pa se burno prepirajo, na partnerskih terapijah pogosto poročajo o tem, da se čutijo pod pritiskom, zatrto, napadeno, celo ogroženo s strani partnerja. Oseba, ki se potegne vase, se takrat preseli v svoj miselni svet, kar pa tistega, ki je bolj bojevite narave, samo še bolj razdraži in užali.

Med prepirom se lahko vedemo na različne načine.

Vsekakor ni nujno, da smo vedno le srboriti ali pa zgolj odmaknjeni, včasih lahko ravnamo tako, drugič drugače, navadno pa ena oblika odziva – bojevita ali pa umikajoča – prevladuje. Z napadalnostjo ali pa z molkom se lahko branita tako ženska kot moški. Nemalo je tudi parov kjer obmolkneta tako ona kot on ali pa sta v nekem trenutku oba napadalno razpoložena.

Kaj se lahko naučimo iz komunikacije, kakršne se poslužujemo med prepirom?

Poleg že omenjenega, da takšnega načina nismo izbrali prostovoljno, temveč smo ga ‘podedovali’ na osnovi izkušenj iz primarne družine, je pomembno tudi, da se naučimo razumeti sebe in svojega partnerja.

Napadalnost, obtožbe in jeza so prav tako izraz – četudi v drugačni obliki – prizadetosti, žalosti, nerazumljenosti, ogroženosti, tudi strahu, občutkov neljubljenosti in zmedenosti, kot pa zapiranje vase, umikanje in molk.

Trpita oba: oseba, ki zahteva razrešitev tukaj in zdaj, kot tudi tista, katere obrambni mehanizem je bežanje v lastne misli in sanjarjenje o čem prijetnejšem.

Izsiljevanje ali zanikanje težav – oba načina sta nefunkcionalna, vendar sta domača posameznikoma, ki se zatekata k takšnemu pristopu.

Kako presekati začaran krog?

Poleg razumevanja sebe in samospraševanj, kot so:

• Kje sem se naučil takšne komunikacije?
• Kaj čutim, ko se odzivam tako?
• Kaj želim doseči?
• Kaj mi v trenutku besa ali nemoči sporočajo čustva in telo?

je nujno negovanje dobrega poslušanja in sočutja do partnerja. Nikoli ne moremo sklepati, kaj čuti drugi, temveč je to nujno preveriti in vprašati. Vsak prepir, četudi pozneje, ko se strasti že umirijo, pa bi bilo zdravilno zaključiti z izrazom ljubezni, objemom in besedami podpore.

Po prepiru namreč potrebujemo čas, da se ponovno povežemo s sabo in partnerjem ter obnovimo pozitivno energijo.

Med nesporazumi vsakdo čuti in se odziva po svoje – s pritiski na partnerja, nemirnostjo in zahtevami, ali pa z apatijo, utrujenostjo in umikanjem v osamo. Ne smemo pozabiti na to, da smo, tako mi kot partner, med prepirom ranljivi, občutljivi, čutimo se osamljeno in neupoštevano.

Potrebno je prisluhniti drug drugemu, s potrpežljivostjo, s pozitivno namero, da bomo razrešili prepir in nikdar, tudi v najtemnejših trenutkih, pozabiti, da je to oseba, s katero smo zgradili odnos. Na nas je, da si ga naredimo lepega, spoštljivega in polnega.