Včasih se mi zdi, da ne spadam na ta svet…
Da nisem od tega sveta. Da ne razumem. Včasih z besedami ne znam ostalim opisati svojih čustev, doživljanja, misli. Včasih mi kakšen človek ali žival tako polepša dan – bodisi meni bodisi ostalim, meni pa kot opazovalki posredno.
Vem, nekateri ljudje ne vedo, kako zelo nam polepšajo dni in kako zelo lepi so…Saj jim niti ne moremo povedati, kako zelo so nam všeč in kako močno jih imamo radi z besedami… Besede so premalo. Ne čuti se jih vedno!
Da ne bo ta blog namenjen žalovanju ali slabi volji (čeprav, sem mnenja, da je tudi to življenje in nekaj normalnega) pa bi rada zaključila z eno lepo pesmijo, zapeto od CELTIC WOMAN:
https://www.youtube.com/watch?v=QGOhveZW8us
Dan zaključujem s hvaležnostjo v srcu: hvala za moje življenje in vse kar sem in kar imam. Čeprav se tega ne zavedam vedno, mi ne manjka nič in imam lepo življenje. Hvala ti BOG, duhovni svet, vile, samorogi, angeli, duhovni vodniki in vsi pokojni, ki nas spremljate od zgoraj. <3 <3 <3
