Pestro leto…
Ne želim se ga sicer spominjati po najslabših stvareh, ampak ko se občasno spomnim, da sem izgubila Fifija, so me takrat velikokrat ob bridkih solzah obdale misli: “Leto 2022 mi je toliko slabega dalo in še Fifija mi je vzelo – naj ga bo kmalu konec.” No, potem se pomirim in si rečem, saj bo še vse dobro. Pa vendar, mrtvih se ne da obuditi. Pa vendar, odšlo je samo telo. Njegova esenca je ostala. Fifi je bil moj prijatelj. Dal mi je čudovitih 12,5 let. Kar je za hišnega kunca lepa starost. Tudi našo Isabello je spoznal, kar mi izjemno veliko pomeni. Bil je prekrasen kunec. Takšnega bi si vsi želeli. Z mano je preživel cca. 10 selitev od vsepovsod – od Celja do Ljubljane do našega domovanja. Ja, ni malo. Pa nikdar nikoli niti malo škode ni naredil. Niti en kabel ni pregriznil. Ne pretiravam, če rečem, da je bil čudovit. In sedaj je z nami v višjih sferah. Čisto vsak dan se spomnimo nanj. <3 Fifi, radi te imamo še vedno in vsak dan bolj. Upam, da se še kdaj vidimo. Da te bomo še kdaj lahko pobožali po tvoji beli gladki mehki glavici.
Bilo je tudi to leto, ko sem se zavedla, da sem padla v poporodno depresijo… Da sem v luknji. Da sem obstala… Da me perfekcionizem, OKM ne bosta daleč pripeljala. Osamila sem se od ljudi. Pretrgala veliko vezi. Ljudje sploh niso vedeli, kaj se dogaja. Nikogar skoraj nisem pustila blizu. Bilo mi je grozno… :(. Toliko solz, krivde, obtoževanja, samospraševanja, … Vsega se niti ne spomnem…
Bilo je to leto, ko mi je samozavest padla. Ko se skoraj vso zaupanje v višjo silo izgubila.
Bilo je to leto, ko sem čedalje bolj začela prepoznavati svojo moč. Svojo intuicijo. Moč, ki jo ima vsak v sebi do narave. V pozitivnem smislu. In v smislu zahvaljevanja.
Bilo je to leto, ko sem sledila sebi, intuiciji in sem zato v ponovnih in stalnih stikih s svojim očetom in to po 30-ih letih! Neverjetno. In tudi s staro, otroško prijateljico. 🙂
Bilo je to leto, ko sem se spustila v neznano in sem dala odpoved v službi kljub temu, da nisem imela nič kot reče Denzel Washington “something to fall back on”… Samo čutila in verjela sem, da je tako prav zame in za moje…
In bilo je to leto, ko sem začela svoje vzorce nenormalno čistiti. Ob tem se tudi učim, kako biti dober roditelj. Tak, ki povzroča čimmanj ran svojemu rojencu. In tak, ki ob tem čisti in zdravi tudi samega sebe. Še bolj pa se učim od nje. Mislim, da me bo ona več naučila kot jaz njo. Ob tem pa upam, da jo bom dobro vodila… Da bo srečna in ostala čimbolj pristna. Skoraj takšna, kot je prišla sem.
Zanimivo leto, res…
Hvala vsem, ki so bili ob meni… Z njimi sem šla lažje skozi svojo dramo, muko in težke čase.
Joana, Janja, Vlasta, Jasmina, Matej, Isabella, Romana, Manca… brez vas… bi bila verjetno še vedno na dnu. Pomagali so mi tudi posnetki patra Karla Gržana, Brigite Langerholc in branje knjig Martina Kojca. Hvala vsem in vsem želim lepo leto, v katerega smo vstopili.
