Je nekaj, pa ni nekaj. Kaj le je? Je brezpogojni tok življenja, ki teče skozi nas. Je reka, ki teče in jo lahko čutimo v sebi, kot neki neviden tok, ki teče od zgoraj navzdol, je nekaj kar nas poživlja. In če je ni, no potem nas vse moti, zapletemo se v materialnost in stvari so dokaj pogojene.
Če toka, ki ga morda zaznavamo, morda ne, ni, potem imamo eno orodje manj, s katerim lahko gledamo, vrednotimo svojo resničnost. Resničnost ni vedno to, kar je. Včasih se nam zdi bolj brezpogojna, da jo bolj sprejemamo, drugič spet ne. Ko pa smo popolnoma zapeti v materialne vidike življenja, pa nas dobesedno tepe.
A tega ne počne toliko zunaj, čeprav tudi, temveč notri, znotraj nas in nas nenehno opozarja na to, kar bi lahko bilo boljše ali drugače. Gre se pravzaprav za tok reke, ki je zelo počasen in kot počasna reka, se zaletava v čeri, vijuga počasi. Ko pa je tok hitrejši, ruši vse pred sabo, odnaša tudi vse samo postavljene meje, ki smo si jih napletli v naši glavi.
Življenje je vedno takšno kot je in če se preveč ukvarjamo s tem kakšno je, se prebudi znotraj nas nek občutek, ki prebuja druge občutke, vsi ti pa govorijo prvemu občutku, da naj vrednosti, naj ocenjuje, kar seveda ni nič narobe, saj smo prišli zato, da se odločamo sem, na Zemljo. A če se odločamo glede primarnih, materialni stvari, nagonov, potem se vsi ti občutki začnejo kristalizirati in dobivati gostejšo podobo. Vsaj znotraj, v občutkih, čustvih in mislih.
In življenje? Njemu je vseeno, saj teče vedno brezpogojno, ta tok, ki teče skozi nas je vedno brezpogojen. Da, in tudi to, kako zremo na življenje je popolnoma brezpogojno. Brezpogojno namreč v tem, da se lahko brezpogojno sami odločamo.
Naša odločitev vedno temelji na tem, ali se nam nekaj zdi pomembno ali ne. In če polagamo poudarek na bolj gosto resničnost, na materialne stvari, ki se nam zdijo pomembne, se tudi občutki oblikujejo v takšni obliki. A ne samo to, kot gosti se nam tudi prikažejo in kot vemo, tisto kar je težje, ima večji privlak.
Začnemo privlačiti zelo podobne, goste stvari, ki nam potem prebujajo še bolj goste stvari. In kaj vse to naredi? To so četi v naši reki. Da, naša reka je vedno bolj kontaminirana, a ne samo s čermi, temveč tudi vedno bolj gosta je. In gosta reka vemo kako teče, vedno počasneje.
S tem, ko se tok naše reke zaustavlja, pa tudi vedno bolj izgubimo povezavo z višjo inteligenco, z vsesplošno zavestjo ali Bogom znotraj nas. In šibkejša je ta povezava, manj čutimo sebe.
A nismo sem prišli čutit sebe? Vsekakor, a ko zamenjamo čutenja sebe z občutki, ki nam jih čara gosta resničnost, kaj hitro zabredemo. Naša povezava je vedno tanjša in tanjša, naše čakre, ki so odgovorne za povezavo in dotok božanske energije pa se začnejo vedno bolj zapirati.
Človek, ki je zaprt, vedno manj čuti brezpogojne ljubezni. Njegova narava se obnaša kot narava ranjenega konja, ki šepa ali še huje. Brezpogojnost je v takšnih razmerah nemogoča, saj se človek vedno bolj obrača v probleme, ki jih doživlja sam in drugi, njegova kritičnost, ki je izzvana z zmanjšanim pretokom, pa začne vodno bolj naraščati.
Če torej hočemo živeti in biti brezpogojna ljubezen, je dobro obrniti svoj notranji fokus na Boga in samo na Boga znotraj. In to so prepoznali že mnogi modreci, o tem pa tudi govori moderna psihologija, ki pravi, da s tem, ko pomagaš drugim, da se tudi sam dvigneš v svojem dojemanju sebe.
Človeška narava je prišla sem cvetet in to lahko stori samo tako, da služi, da služi drugemu človeku in skupnosti po svojih najboljših močeh. In med tem, ko bo posameznik brusi na takšen in drugačen način svojo notranjo naravo, preprosto raste, tako zunanje kot notranje. In to je tudi namen duhovne evolucije. DA človek postaja boljši in boljši in boljši. Dobrohotnost, ljubeznivost, prijaznost.
