Brezposelnost ni povezana le s finančimi težavami, je mnogo več – preizkušnja in hkrati priložnost za rast.
V mnogih težkih življenjskih situacijah, tudi med brezposelnostjo, številne posameznike preplavijo strah, obup in nemoč. Nemalo je ljudi, ki se čutijo nepotrebne, nepomembne, odrinjene iz družbe. Mnogi brezposelni takšnih občutkov nikoli ne podelijo z drugimi, niti najbližjimi. Počutijo se nerazumljene, morda celo osramočene, zato molčijo in težka čustva pestujejo le pri sebi ali pa si jih tudi sami zanikajo.
Brezposelnost v človeku prebudi marsikaj – nejevoljo, jezo, žalost, prestrašenost, močno trpita tudi samozavest in samospoštovanje.
Med brezposelnostjo se, pa naj bodo vzroki takšni ali drugačni, morda je oseba izgubila zaposlitev po dolgih letih, ali pa še ni dobila priložnosti za prvo službo, marsikdo sprašuje po svoji vrednosti. Mnogi se trpinčijo z vprašanji kot so: Kaj je narobe z mano? Sem res tako nezmožen, nesposoben? Bom še kdaj delal? Sem res povsem nekoristen? Kako bom preživel, plačal stroške? Kaj o meni mislijo drugi? Kaj če mi ne bo nikdar uspelo? Kaj če je prepozno?
Takšna razmišljanja so povsem razumljiva, a vrednotenje sebe zgolj na podlagi brezposelnosti je pravzaprav pomanjkljivo, kruto, izčrpajoče in nesočutno do samega sebe.
Ljudje smo še toliko več kot zgolj osebe, ki delajo ali ne delajo. Smo ljudje s svojimi osebnostmi, čustvi, smo žene in možje, hčerke in sinovi, očetje in mame, prijatelji, vnuki in vnukinje idr. Smo ljudje s hobiji, svojimi veselji in predvsem zdravjem, ki je eno samo, a smo do njega žal mnogokrat mačehovsko naravnani. Nemalokrat pozabljamo na prijateljstvo in rahločutnost do sebe.
Drugim znamo stati ob strani, biti sočutni, tudi v pogovoru z brezposelnim prijateljem se hitro prelevimo v sočutnega poslušalca, a do sebe smo nemalokrat izjemno strogi, nepopustljivi. Tudi v času brezposelnosti se mnogo ljudi krivi, obsoja in pritiska nase.
Nekateri iščejo krivce zgolj zunaj sebe – v družbi, politiki, okolju, ne vprašajo pa se, kaj bi za boljše počutje in večjo možnost zaposlitve lahko storili sami.
Drugi počnejo nasprotno – krivijo zgolj sebe in se – mnogokrat nevede – ponižujejo, češ kako so neumni, neiznajdljivi ipd.
Ljudje velikokrat sprašujejo, kdaj bo njihov sin/hči, prijatelj, itd. vendarle našel službo, nekateri želijo pomagati in svetujejo brezposelnemu, ta pa se nemalokrat čuti še bolj stisnjenega v kot, še bolj pod pritiskom, da je z njim, ker nima dela, nekaj izjemno narobe.
Padec samozavesti in samospoštovanja je v takšnih preizkušnjah pogost. Ko ni dela, pogosto ni finančne varnosti, upadeta zaupanje in upanje, oseba se počuti ranjeno, izigrano, izolirano. Pri nesamozavestnih brezposelnih se pogosto pojavi apatija, občutek nesmiselnosti, nekateri pa so obsedeni z brezposelnostjo in na druga veselja in interese v življenju popolnoma pozabijo. To je škoda, saj vodi v začaran krog – zagrenjenost razjeda voljo in posledično usiha motivacija za iskanje zaposlitvenih priložnosti in negovanje drugih plati življenja.
Žal številnim začne pešati tudi zdravje. Nekateri se soočajo z depresijo ali anksioznostjo, nemalo ljudi pesti nespečnost, izjemno pogosti so občutki krivde in sramu. V svoji globini se človek počuti poškodovanega, nepopolnega, kot da mu nekaj manjka. Ljudje smo različni in na življenjske prelomnice reagiramo različno, a pri brezposelnosti, še posebej dolgotrajni, le redkokdo ostane trden v sebi in samozavesten, brez da bi vsaj v nekaterih trenutkih podvomil vase.
Kaj lahko storimo, kako iz začaranega kroga obtoževanj in občutkov ponižanj ter ranjenosti?
Zavedati se moramo, kot smo že omenili, da smo mnogo več kot le brezposelna ali zaposlena oseba. Imamo raznolike lastnosti, zaradi katerih smo posebni, darove, talente, ki niso vezani na delovno storilnost, ter jih pogosto ne znamo sploh opaziti in ceniti pri sebi, saj gre tudi za majhne, vsakodnevne stvari, povezane s tem, kdo smo. Poleg tega smo čuteča in odnosna bitja. Čutimo, smo ranjeni, ljubimo, trpimo.
Mnogokrat življenje ni lahko, vendar pa bomo, če prisluhnemo svojim občutkom, se tudi v brezposelnosti z nekom pogovorimo, poiščemo uteho v dobrih in izpopolnjujočih odnosih, se družimo in ne zapiramo vase, iščemo lepe trenutke v dnevu in predvsem zaupamo, živeli bolj polno.
Morda bomo uteho našli v kakšnih pogovornih skupinah ali pa se bomo odločili za sočutnega psihoterapevta, ki nas lahko privede bližje k razumevanju samega sebe. Brezposelnost ni smrtna obsodba in ne izpodbija naše vrednosti in posebnosti. Zapomnimo si, da smo vredni in da je življenje še mnogo več kot le iskanje službe.
Četudi trenutno nimamo dela, lahko cenimo mnogo svojih darov in vadimo hvaležnost – za svoje zdravje, ker imamo družino, imamo topel dom, streho nad glavo itd. Svet bomo sčasoma videli v tistih barvah, katerim bomo namenjali največ pozornosti. Zakaj se ne bi odločili, da bomo svoj vsakdan – s čimer ne zanikamo, da je poln preizkušenj in včasih tudi bolečine – obarvali s čudovitimi odtenki?
