Življenje je sestavljeno iz pretakanja. Mi pa smo tisti, ki ga opazuje. In če se navežemo na pretakanje namesto na sebe, kot opazovalca pretakanja, se kaj zlahka okužimo s tem, kar prinaša kak tok, ki ni naš lastni.

Ni ti potrebno biti posebno pameten, da kaj hitro ugotoviš, da ti življenje prenaša v tebe to, kar si želi samo.

To bi lahko okarakterizirali tudi kot prenos čustev, misli, občutkov, idej drugih ljudi, ki vplivajo nate. In za kaj takšnega ni potrebno neko posebno terapevsko okolje, kot o tem govorijo psihiatri oz. psihologi.

To je nekaj čisto vsakdanjega, kar se dogaja na veliko.

Dogaja se med materjo in sinom, med očetom in hčerko, med sorodniki, sodelavci, narodi. Da, celo med narodi so raziskovalci identificirali t.i. proces nalezenja, kjer en narod postaja drug narod.

Zakaj torej skrivati 2.500 let stare modrosti, ki so se Buddhi prikazale kot resnica?

Enostavno skozi buden vpogled v sebe, v svoje bitje je prepoznal, da nanj nekaj vpliva in da ima izbira ali se bo na to odzval ali ne. Prepoznal je, da življenje v tebe ustreli dve puščici, eno na katero nimamo vpliva, saj je telesna, čustvena, ipd. bolečina neizbežna, na drugo pa imamo vpliv.

Od nas, v prvi osebi, kot od tistega, ki se odziva na čustvo, ki pride od zunaj je odvisno, ali se bomo nanjo odzvali ali ne. In če se bomo lahko sprožimo skladovnico čustvenih domin v drugih ljudeh, da se tudi odzivajo s tem, da se rušijo.

V tem primeru pride, kot bi znanost temu rekla, za učinek črede. Pa tudi že vse to vemo, pa nas kljub temu trenirajo, da smo naj domine, ne ti, ki trdno stojijo ob svoji domini.

Domina ob kateri stojimo, je naše čustvo. Domine ob katerih stojimo so tudi naše misli, občutki, ideje. Mi smo tisti, ki jih doživljamo, a mi nismo ne čustva, ne občutki, ne spomini, ne ideje.

To, kar stoji ob nas, ne moremo biti mi.

Lahko pa smo tisti, ki se odzove, ko je to, kar stoji ob nas poškodovano, oskrunjeno, zanihamo. In to tudi počnemo.

Naučili so nas, da se je potrebno odzivati na domine.

Ko smo bili majhni, se jim je zdelo lepo, da smo se odzivali na veter čustev, ki so ga poslali v nas, ko so nas hoteli nasmejati. Še več s svojo mimiko so nam dajali vzgled.

In tako smo se navadili.

A to so le domine, drevesa, zaradi katerih ne vidimo svojega bitja, saj smo tako zelo orientirani na pogled na naša drevesa, ki so včasih čudovita, drugič spet žalostna, tretjič skrušena ipd.

Ta drevesa so naša čustva, naše misli, naši občutki. In sprejeli smo igro, da smo to mi, saj nas celo življenje trenirajo, da naj smo pozorni na to, kar čutimo, ne na to, kar smo.

In kaj smo?

Vsekakor ne drevesa oz. domine. Smo tisti, kjer drevesa in domine stojijo.

Vsak od nas ima možnost, da izkuša sebe kot sebe, brez vseh nepotrebnih čustev, misli, občutkov. Je že res, da čustva morda oblikujejo naš svet, saj so nekaj, kar podobno kot drugi izstrelimo v zunanji svet. In ta se odziva, kot to počnemo mi

Krog odzivanja pa ni zaključen samo s tem, kar izstrelimo mi v svet in s tem, ko se drugi na to odzovejo. Igra je dosti globlja.

Odkrili so namreč, da če nas držijo v pogledu na drevesa, da postanemo predvidljivi. Na določena čustva se odzivamo na podoben način, na določene misli tudi, pa tudi na spomine.

Kot se gredo na posamezna drevesa samo podobni škodljivci.

Zelo malokrat opazimo, da so čustva neusklajena z našo globljo naravo, s tem, kar pa čustva opazuje. Prepričani smo, da je igra čustev, misli, občutkov, idej tista, ki je takooo zelo pomembna.

In je. A le za tistega, ki želi živeti v drevesnici, ne v gozdu.

Tu ne pravimo, da so čustva slaba, nepotrebna. Pravimo pa, da je njihova narava dosti bolj nepredvidljiva kot tisto, kar je res.

In kaj je res? Vsekakor ne to, na kar se moramo odzivati.

Na svetu smo navajeni, da se odzivamo na to, kar je za nas res, saj so nas trenirali, da se moramo odzivati na to, kar nam je prineslo dobro oceno, dober odziv v službi, pri partnerju, na cesti ipd. Vendar pa se tukaj gre le za odziv na nekaj, kar ti prinese v tvoje telo, čustva, misli, občutke, spomine dober občutek.

Resnica ni samo dober občutek. Je kar je, in nobene potrebe ni da bi jo delali romantično, igrivo, veselo. Razen, če želimo podoben odziv in temu potem pravimo resnico.

Resnica je tista, ki nas uskladi z nami, ne z našimi čustvi, občutki, idejami, koncepti ipd. Je nekaj, kar je zelo neodvisno od tega, kar mi zaznavamo kot resnico v čustvih, občutkih, idejah.

To, kar zaznavamo, včasih je resnica in drugič ni. Kako torej vedeti kaj je in kaj ni?

Zato, da bi izvedeli kaj je resnica, je potrebno iti globlje. Onstran vseh prenosov, ki izvirajo iz naših čustev na nas ali pa iz okolja.

Naša čustva, občutki, ideje, koncepti so izven nas. Vidimo jih lahko. Čutimo jih lahko. To pa zato, ker smo od njih oddaljeni, pa četudi sebe včasih čutimo kot čustvo, misel, idejo.

Buddha je rekel, kaj pride, bo tudi odšlo. In tudi pri tem, kar včasih nekaj časa čutimo kot ljubezen, veselje, žalost, je tako.

Tudi to je prišlo, in tudi to bo odšlo.

Nestabilna narava torej ne more biti resnica. Je pa resnica lahko nekaj, kar je znotraj nas stalnega. In to je naš občutek za nas. Mi vedno obstajamo.

Zelo dobro je razlikovati med tem kar je stalno, vedno prisotno in med tem, kar se spreminja, mineva, kajti to, kar se spreminja, mineva, to ne more biti resnica. Lahko je res v nekem trenutku, ne more pa biti resnica, ki je večno prisotna.