Budistična zgodba Mir

Nekoč sta bila dva meniha, ki sta že štirideset let živela skupaj in se nista še nikoli sprla. Niti enkrat samkrat ni bilo najmanjšega prepira.

Nekega dne je rekel en menih drugemu: “Ali ne meniš tudi ti, da je zadnji čas, da se vsaj enkrat spreva?”

Drugi je odvrnil: “Meni je prav, torej dajva! Zaradi česa naj bi se prepirala?”

OGLAS

“Kaj misliš o kruhu tu?”

“Nič nimam proti, torej se prepirajva zaradi tega kruha. In kako?”

“Ta kruh je moj, pripada meni,” je kategorično ugotavljal en menih.

Nakar je drugi rekel: “Če je tako, ga obdrži.”

Mir se ne uniči nujno s prepirom. To, kar uniči mir, je lastni jaz. To ali to pripada meni in tega ne bom z nikomer delil. Ko si osvojite ta odnos držanja zase in egoizma, obtiči vaše srce na poti in otrdi. To je velik sovražnik miru: srce, ki oklepa, ki otrdi in je egoistično.

Anthony de Mello, Hoditi po vodi