Kako trdo je omejen človeški um se še bolj izkaže v situacijah, ko nastopi nasilje in smrt. Večina ljudi išče vzroke v materialnih, fizičnih in čustvenih nivojih. Le peščica pa se ozre v mentalni in dušni nivo vpletenih, družbe in sistema.
Vse kar vidijo naše fizične oči ima osnovo v nevidnem. Vsi prepiri okoli denarja, okoli fizične varnosti, preobremenjenosti in strahu se zanetijo še preden jih lahko slišimo in vidimo. Najlažje je morilca označiti za morilca, najlažje je okriviti zavarovalnico in še in še…
Ko pogledam prizor, ki se je zgodil ta teden v Izolski bolnišnici, si rečem, kakšno srečo imamo, da ni še več takšnih. V današnjem času se človek, ki pride k zdravniku zaradi strahov, tesnobe in tako imenovane depresije, ki je splošen izraz za nepoznana stanja človekovih duhovnih stanj, v večini primerov zdravi z antidepresivi in pomirjevali.
Iz mnogih meni poznanih primerov vidim, da se ta krog tablet nezadržno širi in da nekateri uživajo po več različnih na dan. Tako pridejo do nekega “vzdrževanega stanja” apatičnosti na eni strani, na drugi pa v vodljivost energij, ki uničujejo življenje.
Strah botruje ne samo med bolnimi, strah botruje tudi med tistimi, ki morajo predpisati toliko zdravil, saj nimajo drugih učinkovitih sredstev ali metod, hkrati pa izpolnjujejo zahteve farmacije. Tudi rakavim bolnikom se v stiski ponuja antidepresive.
Antidepresivi bi morali biti samo začasna prva pomoč, ne pa pravilo, ki daleč presega vse meje. Z večjo količino antidepresivov in pomirjeval človek izgubi stik s samim seboj in postane orožje ponorelega uma.
Nuja tega časa je v sodelovanju klasične in duhovne medicine. Na žalost pa to dejstvo gneva polni “zemeljsko izobraženi” še kar zanikajo.
Mogoče so se tri duše žrtvovale, da pokažejo sliko velikega problema, na eni strani v zdravstvu, na drugi v policiji, ki ima z absurdnimi zakoni zvezane roke pri težkih primerih.
Mogoče je pa vse res…
Z Ljubeznijo, Andreja.
