Camino de Santiago – priložnost za popolno odpiranje srca

OGLAS

Na Camino sem se odpravila po tem, ko sem imela klepetanja, prilagajanja človeški vrsti in šuma, ki ga zna poustvariti človek več kot dovolj.

Letanje med Koprom, kjer je oče zbolel in Ljubljano, kjer sem delala, med bolnišnicami v Izoli in Ljubljano me je črpala. Ob tem je v meni posebno grenkobo pustila še ena od mnogih izkušenj s slovenskim zdravstvom, ko oče še ni povsem umiral, da bi ga zadržali v bolnišnici, a tudi na kemo ni več sodil. Diareja, ki ga je vsaki dan bolj črpala, se je zdela veleumom iz gastrokonkologije iz Ljubljane skoraj nerešljiva (?), a v resnici je bila težava opij, ki pač očitno stane. Neverjetno kako zelo nemotivirani so lahko ljudje, ki so posvetili svojo pot pomoči ljudem v stiski. Pa naj si gre le za fizično ali pa splet psihofizične stiske.

Pragmatizem, ki mi je bil v tem primeru dan kot lekcija me je zmrazil do zadnjega diha, a nisem si dovolila stopiti v pregloboko sodbo. Trenirala sem sočutje do zdravnikov, ki ne čutijo sočloveka in se v strahu pred transferjem energije umirajočega umikajo za fasado “profesionalnega pristopa” in ki so tudi sami ujeti v zadovoljevanje zahtev denarja in njihove duše. Jim ne zavidam. Je bilo pa na trenutke res težko ohraniti trezno glavo, a kundalini joga, ki sem jo neizprosno vadila vsaki dan, je bistrila moj um tudi, ko so čustva na polno divjala.

OGLAS

No z overdozom teh vibracij in precej neprijetne energije strahu pred umiranjem, ki se je kot gosta megla kotalila po bolnišnicah, sem se odpravila na pot, kjer sem si želela le prane-kozmične energije in nežnega pogovora z dušo. Tega je bilo obilo, a kljub vsemu mi je duša nenehno nežno pela, da se vrnem lahko v tok le, če v svoje srce ponovno povsem brezpogojno sprejmem sočloveka. Čisto vsakega. Vedela sem, da je to pot, ki vodi domov v celovitost mojega bitja, a jeza, ki sem jo čutila ob izgubi pomešana z nemočjo, ki sem jo doživljala, ko sem sama letala po uradih in bolnišnicah in čutila ves nesmisel vsega, je morala ven. In kje bolje kot z dnevnim naporom, “pomočjo” neugodnih vremenskih razmer, ko sem bila izpostavljena vetru, soncu, dežju in zemlji.

V moje življenje so začeli kapljati ljudje, ki sem jih sprva puščala na daljavi in jih opazovala. “Kaj mi sporočajo?” Zakaj so tukaj? Ranljiva in v bolečini se mi je zdelo resnično lažje ostati sama. Toleranca na bull shit, ki ga zna človek dnevno zmanipulirat je bil pač 0 in temu primerno sem bežala v osamo.

A vse to do trenutka, ko so me gore in narava čistile in ko se niso kot v tszunamiu podrle vse prepreke do mojega srca. Počasi in potiho so nežne vibracije ljudi, ki jih danes globoko ljubim pihale na moje srce. Tako sem spoznala kopico iskalcev srčne človečnosti, ki so v meni prižigali vsak trenutek sproti znova zaupanje v človeka. Njihova želja po tem, da z njimi delim vse kar vem mi je dala zagon za to, da vse le ni tako neverjetno brezupno kot se zdi. Ob tem naj poudarim, da je energija žalosti ena tistih, ki te z lahkoto pripne na kolektivno energijo žalosti. Takrat tvoja žalost ni le tvoja, ampak nase posrkaš še vso razočaranje, žalost tega vesolja. Zato je bila joga tako zelo pomembna, saj me je vračala v zavedanje, da moje razočaranje nad smrtjo ljubljenih nima prave veze s tem, da so v Sloveniji politiki nesposobni. Razmejitev svoje osebne drame s kolektivno je izjemno pomembna, saj ko je človek srečen, ga tudi kolektivne nebuloze ne zadanejo.

A ko si pripravljen se ti zgodi ravno nasprotno. Kolektivno ti ponudi lahko tudi ljubezen. In te je bilo na Caminu obilje. Naj si bo to v obliko nežnega objema nekoga, ki ne objema vseh povprek in ti v roko stisne svoj naslov na drugem koncu celine in prišepne, da si nekaj posebnega pustila v njihovi družini ali krik “I love you Tjaši” sredi povsem polne ulice Santiaga. Težko opišem moč ljubezni, ko z neznancem sediš na vrhu gore ti meditiraš on moli, a se oba odprtega srca predajata svojo bit ONEMU. Popolna harmonija duš, ki zavibrira brez omejitve časa in prostora, brez oblike le popolnost božanskega, ki ga lahko tako izjemno prevede pretočen človek. Ob tem pa čutiš kako zelo močna je energija, ko si ljudje podamo srca.

V izjemnem spominu mi bo ostalo tudi doživetje na plaži v Fisterri, ko sva se z Jess držali za srce in v skoraj neresničnem scenariju naravnih elementov meditirali. Kozmična energija naju  je polnila z zlato energijo, ki se ji je pridružila svetlomodra spirala in vedenje, da v tistem trenutku najini srci povezujeta žensko energijo Europe in Južne Afrike v neomejen potencial miline, moči in avtentičnosti.

Ali pa prijazna čebljanja z izjemno zabavno Kiwi girl, ki mi je prirasla k srcu že na začetku poti. S svojo srčno toplino me je klicala kar Solvenija, saj se ji je zdelo moje ime daleč prezahtevno ime države, o kateri še ni slišala, pa ravno dovolj blizu, da sem se obrnila vsakič znova, ko me je poklicala. Ob njej se je moj notranji otrok takoj aktiviral in po glavi so mi začele hoditi same luparije. Ko sta se najini poti v Leonu razšli, sem jo imela nenehno v srcu in ko sem se podila po vršacih in delala po 40 km na dan nosila njeno energijo v zavesti. Želela sem si jo še enkrat objeti, pa čeprav je bila veliko hitrejša od mene. Ljubezen do nje me je motivirala, da sem se zjutraj zbujala še bolj zgodaj in iz sebe dala vse kar imam. Hvala Kiwi girl, ker si v meni zbudila spečo igrivo Tjaši, ki na svet zre z odprtimi očmi in srcem in ki je po svoje humorno kar precej utrgana:-).

Ali pa nežna in mila Claudia, ki je vame zrcalila podobo svobodnega duha. Preudarno je klicala življenju “JA”in mi s svojo filozofijo podala roko. Duša mi je skozi to prelepo angelsko energijo komunicirala naj rečem življenju JA. Četudi boli, četudi me je strah, četudi sem človek. Naj ŽIVIM!

Ko se ozrem tako nazaj bi lahko napisala cel roman o prelepih dušah, ki sem jih redno srečevala na poti. Poseben pečat sta pustila v meni tudi Justin in Patrik, Justin na vozičku in Patrik, ki ga potiskal čez cel Camino. Dokler nisem z njima prehodila dne si nisem znala predstavljati kakšna ljubezen je potrebna za tak napor. In njima je to uspelo. Največ kar lahko človeku sploh uspe. Da je ne glede na zunanje okoliščine poosebljena ljubezen, sočutje, moč, milina.