Odločitev za Camino je bila povsem intuitivna in prisluhnila sem glasu v sebi, ki se je odločno podal v smer te poti. Čeprav o Caminu nisem vedela pravzaprav ničesar. Kar je bilo posebej zanimivo, je bil namig duše, da si želi na pot sama, brez spremstva. Ego se je seveda začel resno spraševati, ali sem za kaj takšnega pripravljena, glede na to, da nisem v življenju še prehodila koraka sama. Obkoljena s svojo družino, s katero smo imeli zelo tesne odnose, z nekaterimi že zelo odvisne, nisem znala dihati povsem na svoja pljuča. Tako se to zgodi, ko bolečinsko jedro diktira vibracije v družini, namesto srca. Ko nas strah sili v krčenje namesto ljubezni, ki nam omogoči ekspanzijo. A tudi nezdravi odnosi so lahko dober poligon za zorenje in ni mi žal, da sem si izbrala družino, ki me je naučila tako zelo veliko.
Zakaj sama? Odločitev je bila pravzaprav naravno nadaljevanje zorenja v polno sebe in priložnost za to, da tudi fizično doživim svojo individualnost, ki je prej vpeta v družinske odnose nisem čutila. A zadnja leta se vse spremeni. Iz organizatorke popolnih družinskih odnosov in perfekcionistke, se z vsako smrtjo, ki mi jo na pot prinese usoda, bolj predajam. Spuščam kontrolo in namišljeno iluzijo resničnosti kot naj bi bila in jo avtomatično nadomestim z uživanjem trenutka, korak za korakom.
Odhodi, ki trenirajo trenutek
Lani za njegov rojstni dan, me po bratovem in maminem odhodu, preseneti še očetova smrt. Po tem, ko smo ostali z očetom sami, se naši odnosi še poglobijo. Zato je bil njegov odhod še toliko bolj boleč. Zavedanje, da po njem ostane grozna praznina, v meni sproži proces iskanja popolne prisotnosti, tudi v tako težkih izzivih. Mantra o prisotnosti se zdi danes čista bomba in jupijeee, a za to, da si povsem prisoten v trenutku, ko se pred tvojimi očmi sesuva čisto vse kar si poznal in kar ti je predstavljalo vir zadovoljevanja človeških potreb po varnosti, ljubezni in ustvarjalnosti, potrebuješ res veliko moči in poguma. Po maminem odhodu na polno začutim v vsaki celici predajo in temu kar opisujejo danes s svetlobo in popolno prisotnostjo. Ko se vse ustavi, ko čas in prostor izgineta, ko te objame milina in sočutje, modrost in mir. Prav to prebujenje v svoje potenciale, mi ponudi neprecenljiv poligon moči, ki ga nato ob očetovem odhodu zmorem realizirati. Da bo mera polna je v istem času moral mož na delo v tujino, zapustila sem službo po 12-ih letih zorenja in operirala svoj tumor na trebuhu. Hm. Bili so trenutki, ko sem imela vsega dovolj in spraševala dušo, karmo, boga ali so normalni. Ali je res mogoče, da nekomu naložiš najprej tako veliko občutljivosti in sposobnosti navezanosti ter empatije in mu v drugi sapi tako na hitro vse vzameš. Ja. Jasen pragmatičen ja, ki mi je sočasno odločno pojasnil, da je prav ta neverjetna polarnost tisto kar mi je omogočilo, da sem se znašla v točki nula, v centru, v čisti vesti. Kot bi se peklenska gugalnica polarnosti na eni točki raztrgala in namesto, da bi poletela v zrak, sem pristala z obema nogama trdno na tleh. Me, myself and I in pogumno srce.
Camino, brezkompromisni trener
Camino se mi tako postavi na pot kot poligon za aplikacijo vsega, kar sem se v teh letih naučila in je predstavljal zgoščeno obliko življenja v malem. Vsakemu od romarjev je ponudil idealno pot za to, da zazori vase. Prav briljantno je bilo vse zastavljeno in ko sem prisotno opazovala kako nežno, a sočasno brutalno, ko je bilo to potrebno, nas je treniral, se vera v to, da obstajajo sile onkraj našemu omejenemu razumu, še poglobi.
Prva lekcija se začne že ko moraš pakirati. Sama se odločim za majhen 30+5 literski nahrbtnik in premišljeno vanj zložim stvari, ki jih prej tudi stehtam. Zamisel o tem, da bom mesec in pol hodila po svetu s tako malo prtljage, me sili ves čas v smeh. Končno. Ena od potreb, ki vzniknejo ob meni v vseh teh spremembah je tudi ta, da skozi življenje hodim lahka in brez odvečne navlake. Tako podarjam vse česar res ne potrebujem. Svoje dnevnike sem skurila, saj v popolni prisotnosti trenutka fragmenti preteklika niso več potrebni in povsem spustim vse kar je v fizični obliki obtičalo v času, ki to ni. Občutek svobode je naraščal z vsako škatlo, ki je našla svoje mesto pri tistih, ki so to še potrebovali. Čudovita šola tudi tega, da si vzameš čas in stvari oddaš v prave roke. Odločitev, da potujem lahka in nenavezana je tako na Caminu dobila praktično podobo. Kako čudovita izkušnja. Majhen košček mila za lase, telo in obraz, soda bikarbona za oblačila, krema Bepanten plus za obraz in morebitna vnetja, mini brisača, ščipalke, da sem na nahrbtniku sušila oblačila za nov dan….res, kako malo potrebujemo, ko sprejmemo, da stvari ne morejo zadovoljiti praznine v srcu.
Pomen fizične bolečine
Prvi vzpon na poti mi ponudi možnost treniranja svojih fizičnih sposobnosti, a kot nekdanja športnica nekako zvozim vse skupaj in ob tem celo uživam. Veter, ki nas je premetaval na vse strani, v meni vzbuja radost in predam mu prvi del bolečine. Pod prvi križ položim fotografijo svoje družine in se od nje z globoko hvaležnostjo poslovim. Poteza, ki se mi obrestuje, saj že na začetku odložim velik del čustvenega bremena.
Večji izziv se zgodi na poti skozi Zubiri, ko ponoči ne morem spati. Pravzaprav se v nemiru premetava cela soba. Sama se usedem na rob postelje in začnem meditirati. Glas v meni mi prišepne naj se spravim na pot. Meni nič jasno. Noč je, halo? Nemir v meni narašča in spravim se na pot. Puncam v sobi se ni svitalo kam se namerim in ko se znova srečamo čez nekaj dni me zvedavo sprašujejo kam za boga sem šla sredi noči. »V gozd po pogum« jim odgovorim.
Ko sem si zavezovala svoje pohodniške čevlje, pride v hostel mladenič, ki se je ravno vračal z žurke. Čudno me je pogledal in se mi smejal, da je vendar dve zjutraj in kam jo maham.«V gozd vendar«. V tistem trenutku sem seveda mislila, da je vsaj peta ura zjutraj, kar je bila na Caminu normalna ura za hojo.
Na začetku uživam v tišini noči, v opazovanju zvezd in globini resničnosti, ki se rojeva, ko je človeštvo tiho. A duša me v gozd ne napoti zgolj za užitek in kmalu se začne rokenrol. Utrujena od prvega dela se usedem v zapuščeni vasici na klopco in si privoščim košček čokolade. Za sabo slišim skrajno nenavaden zvok in ko se obrnem me preseneti četica mačk, ki začnejo spuščati najbolj nenavadne glasove. Ker ljubim ta bitja, sem nekako sprejela njihovo prisotnost, a glasovi v kombinaciji s temo v meni vzbudijo željo po tem, da jo ucvrem nazaj v gozd. In zbežim. Jp nič kaj pogumno. A tam v gozdu se začne šele pravi test. Potka postaja vedno bolj temna, zastrta z drevesi in grmovjem in na desni začne bučati velika reka, ki mi onemogoči vsak občutek za varnost. Od strahu bi sicer verjetno kar otrpnila, a si ne dovolim, saj si ne želim ostati v tej sitauciji niti trenutek več kot je potrebno. Poskušam gledati naokoli, a grozljiva tema v kombinaciji z glasno reko me prisili v to, da gledam z naglavno lučko le pred svoj korak. Ko slišim v grmovju nenavaden zvok se obrnem, da bi seveda kontrolirala dogajanje na svoji desni, v tem pa se zapletem v vezalke čevljev in treščim z obrazom ob tla. Na polno. Rame ne čutim več in od povsod krvavim. Kako težek je lahko nahrbtnik, ko mu dodamo še fiziko, spoznam tam, na sredi španskih gozdov. Časa in poguma za kakšne hude premisleke ni bilo, zato intuitivno pograbim kamen iz potočka, ki je prečkal mojo pot in si ga prilimam na brado. Urno nadaljujem skozi temo in ob tem opazujem kako pomembno je, da ostanem povsem prisotna. Brez gledanja levo, desno, gor ali dol, saj je bila povsod tema. In kako pomembno je, da zberem svoj fokus, da se ne razpršim v strahu po prostoru, ampak ostanem povsem energetsko prisotna v sebi. Tam se namreč nahaja luč in rešitev, ki te praviloma vedno odpelje v pravo smer. A le, če ne dovoliš mislim strahu, da te ugrabijo.
Iz gozda pridem živa in zdrava in sončnega vzhoda pred Pamplono ne bom pozabila nikoli. V lotosovem cvetu sem si privoščila meditacijo za nov začetek. Prisoten sončni vzhod pomeni zame novo rojstvo. Reka, ki buči, nosi simboliko podzavesti, tok, ki spušča nepotrebne misli. Padec pooseblja trening fokusa. Občutek širine namesto zakrčenosti pa znani občutek, da sem v srcu, da sem znova doma.
Se nadaljuje.
