Pomembnejši segmenti razvoja in zablod nekaterih pristopov
Z razvojem industrije je prišlo do migracije prebivalstva v mesta, ki so se hitro razvijala, hkrati s tem pa se je spremenil tudi način življenja, ki je ljudi oddaljil od narave in njenih ritmov. Paralelno s povečevanjem psiholoških obremenitev, ki jih prinaša tak način življenja, so se poleg farmacije in psihologije razvijali tudi pristopi osebne rasti in terapevtskega dela. Francoz Emile Coue (1857 – 1926), ki je bil dobro podkovan tako na področju farmacije kot tudi psihologije je opazil, da so rezultati zdravljenja z zdravili boljši, če se z bolniki tudi pogovarja.
Na osnovi tega opažanja je razvil metodo avtosugestije, ki je temeljila na prepoznavanju destruktivnih prepričanj in formiranjem novih, konstruktivnih, katere je bilo treba tokom določenega časovnega obdobja večkrat ponavljati, da so se prebila v podzavest in od tam vplivala na spremembo odzivov na zunanje dražljaje, na katere so se nanašala. Kot metoda osebne rasti je avtosugestija relativno dobro zastopana še danes, kot tudi nekatere sorodne metode, ki temeljijo na spremembi prepričanj. Uporablja jih predvsem t.i. new age – usmerjanje na pozitivno razmišljanje, poslušanje pozitivnih afirmacij, v komunikaciji pa npr. masovna uporaba pojma »vse dobro«, ki se nanaša na tisto, kar želimo drugemu. Določene rezultate takšni pristopi sicer dajejo, so pa v glavnem začasni in površinski. V prejšnjem poglavju (Vpliv bolečinskih teles na druge procese v sistemu avra – fizično telo) smo videli, da je naše razmišljanje in čustvovanje pogojeno s strukturo celičnih receptorjev, telesnimi napetostmi, potisnjeno čustveno energijo itd. Ti elementi vplivajo na našo polarno zaznavo sveta (dobro – slabo) in s tem, ko se mentalno usmerjamo zgolj na pozitivno polarnost, negativna ne neha obstajati, ampak jo poskušamo zgolj ignorirati in potisniti v podzavest. A dejstvo je, da imamo večino problemov ravno zato, ker v podzavesti že imamo kopico potisnjenih čustev in s tem energije, z usmerjanjem na pozitivno in potiskanjem destruktivnih čustev pa torej to kopico le povečujemo. Nobenega dela sebe, ki nam ni všeč, ne moremo ozdraviti tako, da se skušamo delati, da ne obstaja. S poskusom spremembe razmišljanja, življenja ne moremo konstruktivno spremeniti, saj je tisto, kar se nam dogaja, projekcija čustvene energije, ujete v naši podzavesti, ta pa se skozi mentalno usmerjanje na pozitivno razmišljanje le še krepi. Rezultat tega je, da imamo kratkoročno občutek, da je življenje lepše, vendar pa nas zatajevanje destruktivnih čustev stane ogromno energije. V telo se naselijo dodatne napetosti, ki pomagajo zadrževati čustveno energijo v podzavesti, tako da so dolgoročne spremembe običajno destruktivne.
Nekoliko kasneje so se razvili nekateri kompleksnejši afirmacijski pristopi. Temeljijo na tem, da destruktivnim vedenjskim vzorcem odvzamemo energijo in v svojo podzavest instaliramo vzorce, ki jih naš pogojeni um prepozna kot konstruktivne, čeprav v energijskem smislu pogostokrat to sploh niso. Dejstvo pa je, da so vsi programi povezani s telesnimi napetostmi in so torej porabnik naše vitalne energije, poleg tega pa vodijo v identifikacije.
Primer: Denimo, da imamo probleme z negotovostjo, se v življenju izogibamo kakršnih koli konfrontacij, se ne znamo postaviti zase … in nam z neko metodo uspe to negotovost raztopiti, v podzavest pa instalirati program »sem samozavesten«. Problem je v tem, da ni noben program nič drugega kot ujeta čustvena energija, zato tak pristop ne more voditi v življenjsko spontanost, ki je osnova energijske pretočnosti in zdravja. Vsaka ujeta čustvena energija pa privlači tudi življenjske situacije, skozi katere se potrjuje (identifikacije). In kaj se bo zgodilo? V življenju se nam bodo ves čas projecirale situacije, v katerih bomo morali svojo samozavest potrjevati, saj bi bil sicer obstoj programa nesmiseln – izzive enostavno potrebuje za svoj obstoj. Poleg tega se bosta v tovrstnih projeciranih situacijah zanesljivo pojavila tudi dvom in strah, ki ga bomo sicer morda premagali, a nam bo vzel del energije. Ali povedano z drugimi besedami – vsi fiksni programi, ki sprožijo naučen odziv na nek dražljaj, so porabniki naše energije.
Ta problem je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja rešil Lester Levenson s svojo Sedona metodo. Razumel je, da je pozitivna afirmacija isto polje, kot njeno destruktivno nasprotje. V danem primeru sta bojazljiv in pogumen odziv na nek dražljaj dve plati ene in iste energije, ki v obeh primerih v telesu povzroča določene napetosti. Bil je prvi, ki je zahodno ezoteriko oziroma metode samopomoči, dostopne širšim množicam, obogatil s spoznanjem, da vodi edina pot v življenjsko spontanost skozi dejstvo, da je treba odvzeti energijski naboj obema poloma vseh polarnih situacij. S procesiranjem pozitivnega in negativnega pola se osvobodimo posamezne identifikacije, kar nas vodi v cono miru in spontanosti, ki ni odvisna od zunanjih dejavnikov, ampak izhaja iz naše notranjosti. To spoznanje lahko prenesemo v katerikoli življenjski proces zavestne manifestacije – nek cilj najlažje dosežemo tako, da smo sicer nanj osredotočeni, a do njega ne gojimo ne privrženosti ne odpora. Žal je miselnost, da je treba v želji po srečnejšem življenju um preprogramirati, v večini ljudi tako zakoreninjena, da Levensonova Sedona metoda še vedno ni prav množično sprejeta. Bolj razširjena je npr. tehnika EFT (Emotional Freedom Technique – tehnika doseganja čustvene svobode), pri kateri lahko ob izgovarjanju določenih prepričanj, povezanih s problemom, ki se ga želimo rešiti, s preprostim potrkavanjem po točkah, kjer se končujejo pomembnejši energijski meridiani, sprostimo blokirano energijo, ki je inicirala problematične odzive.
V zdravilstvu je prisotna tudi uporaba radiestezijskih nihal. Najpogostejša zabloda »zdravljenja« s temi nihali je ta, da radiestezist nad posamezno blokirano čakro dvigne radiestezijsko nihalo in aktivira njegovo gibanje z mentalnim ukazom »vzpostavitev energijskega pretoka v čakri«. Ko vrtenje čakre potem z nihalom preveri, je videti, da deluje pravilno. Vendar pa je ta način učinkovit v približno takšni meri, kot če nam kdo pove dobro šalo – ob njej se nasmejimo in sprostimo, posledično pa čez sistem steče energija. Potem pa se zelo hitro povrne običajno razpoloženje in temu primerna energijska pretočnost sistema. Pri takšnem pristopu torej z radiestezijskim nihalom dosežemo zgolj kratkotrajno spremembo.
Z nekaterimi tehnikami, ki so danes v našem okolju zelo razširjene, ni v osnovi nič narobe, a so razmeroma neuspešne iz drugih razlogov. Za primer vzemimo reiki, metodo samorazvoja, ki sama po sebi temelji na energijski pretočnosti oziroma »odpiranju« srca, zelo pogostokrat pa jo srečamo tudi pri terapevtskem delu. Reiki izhaja iz Japonske, kjer sicer ne uporabljajo sistema čaker, s tem, da ima pri njih funkcijo, kakršno pripisujemo prvim trem čakram, hara. Hara je pasivni energijski portal, ki se nahaja v coni prvih treh čaker in se, tako kot te tri čakre, nanaša na sposobnost upravljanja z materialno realnostjo. Ko dihamo s spodnjim delom trebuha in z zavestnostjo v hari, skoznjo v sistem vstopa univerzalna energija eterične ravni. Ker v materialni realnosti živimo, je naravno, da imamo zavestnost v coni hare oziroma prvih treh čaker. In Japonci gojijo kulturo zavestnosti v hari – pri vsem, kar počnejo, skušajo imeti zavedanje v coni hare. Posledično imajo spodnji del telesa energijsko pretočen in sposobni so tako čustvenega kot manifestacijskega ozemljevanja. Ko japonski reikisti v fazi samozdravljenja delajo na odpiranju srca, postane pretočno za energije višjih frekvenc, ki jih skozi pretočnost spodnjega dela telesa ozemljijo kot ideje, v smislu energijskega delovanja ipd. Problem zahodnjakov pa je ta, da imamo zavestnost pretežno v glavi, temu primerno pa nepretočne prve tri čakre. In ker je bila v naše okolje prenesena v glavnem zgolj tehnika reiki, ne pa tudi delo s haro, se pogostokrat zgodi, da se energija, ki se zbere v coni srca takrat, ko tukajšnji reikisti energijsko delajo na odpiranju srca, zaradi nepretočnosti spodnjih treh čaker ne more ozemljiti. Posledično lahko pride do fizičnih problemov (občutek tiščanja/napetosti v prsih) in destruktivnih psihičnih sprememb. Ker se torej energija v coni srca kopiči in zaradi energijskih blokad v spodnjem delu telesa ne more steči navzdol, steče navzgor ter začne »hraniti« naš mentalni svet. Običajno se to odrazi v konceptih, s katerimi skušamo sebi in drugim pojasniti, kaj je duhovno in kaj ne, postanemo sužnji različnih pravil, ki jih skreiramo sami ali povzamemo od koga, ki ga imamo za duhovno avtoriteto, ter postanemo netolerantni do tistih, ki tem merilom ne ustrezajo. A to še ni vse. Na ta način lahko energija, ki jo sistematično kopičimo v coni srca, čez čas le tega dejansko energijsko odpre. A kaj se zgodi, če ima človek odprto srce, a hkrati zaprte spodnje čakre? Običajno se začne še bolj zavedati stvari, ki mu v fizični realnosti niso všeč ali stvari, ki bi jih rad realiziral, a mu ne uspe ter zaradi tega še bolj trpi. Pogoj za manifestacijo sprememb v fizični realnosti je pač pretočnost prvih treh čaker.
Omenimo še metode, ki temeljijo na poskusih iskanja, podoživljanja in procesiranja vzrokov težav, včasih tudi v prejšnjih življenjih. Že v tretjem poglavju (Lažni vtis, da se v materialni realnosti vse dogaja v sosledju vzrok – posledica) sem pisal o tem, da so vzroki težav kompleksni in med seboj prepleteni, poskus redukcije na enega samega pa iluzija. Izkušnje duše iz prejšnjih življenj in iz obdobja nosečnosti seveda vplivajo na to, da vstopimo v novo inkarnacijo z različnimi energijskimi, potencialnimi in izkustvenimi izhodišči, zato se različni ljudje na iste dražljaje odzivamo različno. Povsem naravno tudi je, da se v naslednje inkarnacije prenaša le znanje, saj bi nas spomin le oviral pri doseganju ciljev; če bi imeli spomin na prejšnje inkarnacije, bi prav gotovo izgubili ogromno časa za iskanje in obnavljanje vezi iz njih, namesto da bi se posvetili aktualnim življenjskim izzivom. Obstaja torej dober razlog, da se prejšnjih življenj ne spomnimo, dvomljivi pa so tudi poskusi uvidov vanje. Te metode so seveda do neke mere lahko uspešne. Vedno, kadar skozi različne tehnike podoživljamo določene probleme, se sprosti del čustvenega naboja. To se dogaja tudi v primerih, ko skušamo podoživeti nek problem, za katerega menimo, da se nam je zgodil v kateri od prejšnjih inkarnacij, tudi če se v resnici sploh ni. Pomembno je le to, da pri podoživljanju v telo pričaramo nek čustveni naboj, soroden blokirani čustveni energiji, kakršno dejansko nosimo v sebi. Deloma jo na ta način zagotovo lahko sprocesiramo, a obstaja kup problemov, ki se vztrajno vračajo. Če npr. delujemo pod izrazitim vplivom arhetipa žrtve, se vedemo kod žrtev na številnih življenjskih področjih. Če ozavestimo in sprocesiramo le nekatere od njih, nas običajno tisti, ki so ostali, čez čas ponovno potegnejo globlje v arhetip žrtve. Problem je tudi v tem, da zaradi več nivojskega sidranja ujete čustvene energije v nas (poleg bolečinskih teles še predvsem telesne napetosti, struktura celičnih receptorjev, način mišljenja), načini osvobajanja čustvene energije, ki se osredotočajo zgolj na bolečinska telesa, preprosto niso dovolj.
