Če se ne naučimo izgubiti, ne bomo znali zmagati

OGLAS

Umetnost poraza

Vsi želijo biti zmagovalci. Nihče ne želi biti poraženec. Vsi sanjamo, kako premagujemo preizkušnje življenja, zmagujemo v vsaki igri in tekmovanju, kako smo najboljši med najboljšimi.

Kljub temu pa, ne glede na to, na katerem področju se preizkušamo, bo vedno obstajal nekdo, ki je boljši od nas – zdaj ali v prihodnje – vedno bo obstajal cilj, ki ga ne moremo doseči, okoliščine, ki nas bodo prekosile, vsaj začasno.

Nedvomno se bomo vsi spoprijeli z izkušnjo izgube – lahko nas bodo prezrli v boju za položaj v službi, lahko nas bodo zavrnili v ljubezni, lahko bomo padli na izpitu ali pa izgubili v igri. Naj si priznamo ali ne, poraz je del življenja. Kot filozofi se lahko vprašamo: Je poraz zares tako slab, če je del življenja? Se lahko iz izgube česa naučimo? Je mogoče izgubiti na dober način?

OGLAS

“Kamor koli poletiš, boš najboljši med najboljšimi. Kamorkoli greš, boš prekosil vse ostale. Razen, ko ne boš. Saj jih včasih ne boš.” (Dr. Seuss, “Oh, kraji, kamor boš odšel”)

V zgodovini našega jezika najdemo izraz “slab poraženec”(op. prev.: v ang. gre za izraz “poor loser”, ki ga angleško govoreče osebe pogosto uporabljajo), in sicer ta izraz pomeni tistega, ki poraz sprejme negraciozno. Zanimivo je, da se izraz gracioznost povezuje tudi z “dobrim poražencem”, v smislu osebe, ki je graciozno prenesla izgubo. Beseda graciozno vzbudi idejo elegance in dostojanstva. Graciozne osebe težave ne vznemirjajo, saj je zbrana in izraža skromnost.

Dober poraženec je torej nekdo, ki svoj poraz sprejme na graciozen način, z mirnostjo in skromnostjo.

Kadar izgubimo, lahko čutimo sram in frustracijo; včasih želimo kričati in preplezati zidove. Sram in frustracija pa dejansko nimata ničesar skupnega z osebo ali okoliščino, ki nas je premagala; gre za naš notranji odpor proti dejstvu, da nismo popolni, in da moramo nadaljevati z urjenjem samih sebe. Gre za odpor proti dejstvu, da v tem življenju morda ne bomo uspeli doseči vsega, o čemer sanjamo.

A ko spustimo ta odpor, z Emersonovimi besedami, ugotovimo:

“Končati trenutek, prispeti na konec poti vsakega koraka na cesti, živeti največje število dobrih ur, je modrost.”

Z drugimi besedami: pot je pomembnejša od cilja. Izgubiti pomeni soočiti se s svojimi omejitvami, ne glede na to ali so začasne ali stalne. Gre za ponižno izkušnjo, ki nas uči najti svoje mesto v življenju, prepoznati vse, kar moramo še premagati. Posameznik mora za to, da bi zmagal, večkrat izgubiti. Izgubiti pomeni biti skromen.

Poraženec, ki ni skromen, je ponižan. Poraženec, ki je iskreno skromen, zbuja občutek spoštovanja.

Če se ne naučimo izgubiti, ne bomo znali zmagati. Ne bomo znali uživati življenja v vsej svoji polnosti. Nenazadnje vedeti, kako izgubiti, pomeni doseči zmago nad samim seboj.

Avtor: Gilad Sommer