Človek kot telesno, duševno in duhovno bitje 1. del

Človek kot telesno, duševno in duhovno bitje

Ko govorimo o človeku, bi si morali najprej odgovoriti na vprašanje, kaj je tisto najbolj temeljno – kaj je sploh človeško bitje, kako smo nastali, kam gremo … Zanimivo je, da se človek to sprašuje že tisočletja, a še vedno nimamo pravega in zanesljivega odgovora. Niti moderna znanost nam pri tem ne pomaga veliko. Ta se je namreč omejila na svoje mehanične in biološke modele, postavila je meje, zunaj katerih ni priporočljivo (za)iti. Darwinova teorija evolucije nam namreč prav tako ni dala zadovoljivih odgovorov in najbolj bistvena vprašanja še vedno ostajajo odprta – kaj je bitje, kaj je zavest, kaj je svoboda izbire, kaj je um, kaj je volja …

Danes dejansko ni celovitega pogleda na človeka, ki bi vse logično medsebojno povezal. Človek je razkosan med medicino, kemijo, psihologijo, sociologijo, filozofijo, ni pa enega pogleda, ki bi vse te vidike povezoval. In če k temu dodamo še problem duha ali nesmrtne duše, smo popolnoma izgubljeni. Zato je treba za boljše razumevanje sodobno znanost postaviti ob bok izročilu tradicionalnih učenj.

V nadaljevanju bomo predstavili enega od pogledov na človeka, ki ni niti nov niti izviren, temveč temelji na filozofiji, ki povezuje vzhodna in zahodna učenja.

OGLAS

V skladu z njimi je človek kot bitje veliko več od “gmote” mesa in krvi. Če ta učenja povzamemo v skupni imenovalec, lahko človeka razdelimo na sedem različnih dimenzij oziroma “teles” – štiri pripadajo minljivemu delu človeka, ki je naša osebnost in so ga stari Grki imenovali “persona”, tri pa višjemu delu, ki se ne spreminja, ki je stalen oziroma nesmrten in so ga Grki imenovali “individua”.

Persona

Najprej bomo govorili o personi, to je vsem tistem, kar je pri človeku minljivo. V starem Rimu je beseda “persona” – podobno kot starogrška beseda “prosopon” (πρόσωπον) – pomenila masko, ki si jo igralec nadene na obraz, ko stopi na oder. Podobno si nadene masko tudi duša, ko vstopi v življenje oziroma se “obleče” v telo.

V skladu s klasičnimi filozofskimi učenji je persona pri človeku vse tisto, kar se spreminja, kar ni večno. Je umrljiva in jo naš pravi Jaz nosi, vse dokler obstajamo na tem svetu. Pogojena je s časom, z vzgojo, družbo in z družino, v kateri smo se rodili. Persona je tisti del človeka, po katerem se medsebojno razlikujemo, je to, kar je pri vsakem bitju drugačno. In ko umremo, umre tudi naša persona.

Persona je sestavljena iz štirih delov, ki sestavljajo celotnega psihosomatskega človeka. Ta štiri telesa so: fizično, energetsko, čustveno in mentalno telo.

1. Fizično telo

To je vidno, otipljivo telo. Raziskuje ga današnja znanost, ki ne priznava ničesar drugega razen tega. Običajno se s fizičnim telesom enačimo in če želimo reči: “To sem jaz”, pokažemo s prstom nanj. V tradicionalnih učenjih pa je bilo to telo le eden od nosilcev zavesti. Fizično telo prek svojih petih čutil prinaša informacije o fizični dimenziji v našo zavest. Toda samo po sebi je neprestano izpostavljeno spremembam. Fizično telo ni naše, je le kup materije iz narave, ki ga organizira vitalna sila. Ne more obstajati brez povezave s širšo celoto, z materijo naše Zemlje.

Na koncu se vedno postara, zboli in umre. Danes pravimo, da nas ni več, nekoč pa bi rekli, da se je duša po smrti osvobodila bremena fizičnega telesa, njegovih omejitev in bolečine.

2. Energetsko, vitalno telo

To je telo, ki oživlja fizično telo, ni pa njegov produkt. Eno so kemijske reakcije in elektromagnetni sunki fizičnega telesa, drugo pa življenjska energija, ki ga oživlja.

To je starogrška “pneuma”, indijska “prana” ali kitajska “či”, ki prežema celotno fizično telo. Podobno kot fizično telo je del širše celote, del življenjske energije narave. Po starih učenjih je vsa narava živa in s tem tudi naša Zemlja, saj ni ničesar, kar ne bi bilo prežeto z vitalnostjo. Za naše fizične oči je to telo nevidno oziroma je na meji med vidnim in nevidnim.

Podobno kot fizično ima svoje organe in energetske kanale. Tradicionalna medicina dela bolj z energetskim kot s fizičnim telesom. To je bil temelj Hipokratove medicinske šole pa tudi kitajske akupunkture. Indijska medicina temelji na sedmih čakrah, sedmih vrtincih energije in treh glavnih energetskih kanalih.

Podobno kot človek imajo fizično telo tudi mineralni svet, skale, zemlja, rastline in živali, energetskega pa poleg nas še rastline in živali. Te namreč nimajo le fizičnega telesa, temveč se skoznje pretaka tudi življenjska energija.

3. Čustveno telo

Po tradicionalnih učenjih naša čustva niso posledica kemije naših možganov, temveč pripadajo povsem drugi dimenziji, drugemu telesu, ki je subtilnejše od fizičnega ali energetskega. To je naše psihično ali čustveno telo, ki se v sanskrtu imenuje “linga sharira”, v zahodni tradiciji pa pogosto astralno telo. To je telo, kjer domujejo naša čustva in občutki, kot so zaljubljenost, sovraštvo, veselje, žalost, navdušenje, strah, jeza itn.

Ta nosilec zavesti ima tudi svojo obliko, snov, iz katere je zgrajen, organe, ritme in življenjske cikluse, energijo, ki mu daje življenje.

Po tradicionalnih učenjih se ob vsakem našem čustvenem doživetju ustvari konkretna oblika, sestavljena iz “čustvene” snovi, ki je veliko subtilnejša od fizične snovi. Ta oblika se ne izgubi, ko nekaj prenehamo čutiti, temveč ostane del našega čustvenega telesa. Če si dovolimo izbruh jeze, ta čustva ne bodo izginila, temveč bodo še naprej čemela v nas in nas spodbujala k novim čustvenim izbruhom.

Slabih čustev nikakor ne moremo uničiti, temveč jih lahko samo transformiramo v bolj plemenita. Vsako naše doživetje je čustveno obarvano in ravno to naše življenje navdaja z lepoto. Vendar je lahko tudi z njenim nasprotjem, zato moramo paziti, kakšnim čustvom dopuščamo, da se porodijo v nas, moramo se jih naučiti nadzirati, predvsem tista slaba. Vsakdo med nami v sebi nosi moč, da bi se lahko boril z njimi.

To telo imajo, seveda poleg fizičnega in vitalnega, tudi nekatere živali, predvsem sesalci.

4. Mentalno telo – telo konkretnega uma ali razuma

To, da ima določeno bitje živo telo, ki nekaj čuti, ni vse. Je še nekaj več, brez česar si ne moremo predstavljati človeka – nekaj, kar ga je povzdignilo nad svet živali. To je konkretno mentalno telo oziroma naš razum, naše misleče telo. To telo je vedno bolj ali manj preplavljeno z željami – z željo po materialni blaginji, po moči, po užitkih ali po pozornosti drugih. Zato ga na vzhodu imenujejo “kama manas”, dobesedno “um željá” (“kama” je želja in “manas” je um).

Mentalno telo je središče “nižjega jaza”, ker je izvor zavesti, zaradi katere se istovetimo z našo persono oziroma osebnostjo. Razen človeka nima razuma nobeno drugo bitje na Zemlji, živali imajo namreč bolj “mehanski” um.

Za miselno telo velja podobno kot za čustveno. To telo ima svoje zakone obstoja, svojo obliko, energijo itn. Vsaka misel nastane tako, da se “miselna snov” izoblikuje v miselno formo, ki je konkretna, tako kot čustvena forma. Ta misel ima svojo moč in svoj naboj, je konkretna, le da na subtilnejši ravni, zato si ne smemo dovoliti slabih, destruktivnih misli, ki so usmerjene bodisi proti drugemu bodisi proti samemu sebi. In tako sta spet pomembna disciplina ter nadzor svojih misli in čustev. Obrzdati moramo svoje »animalne«, nižje misli in čustva ter spodbujati tiste plemenite. Tisti del človeka, ki izbira in spodbuja plemenite misli, pa izvira iz višje dimenzije človeka, iz njegove individue, ki je središče našega višjega Jaza.

Naloga, kot vidimo, ni enostavna in čaka nas še veliko dela.

V II. delu članka bomo poskušali razložiti, kaj je pri človeku dejansko najbolj bistveno, kaj smo dejansko mi. Govorili bomo torej o individui. Če si sposodimo staro prispodobo o konju in jezdecu, potem je konj naša persona in jezdec smo mi. Konj brez jezdeca, ki bi ga usmerjal in vodil, sam po sebi nima nobenega smisla. Konj se ravna po strasteh in fizičnih potrebah. Jezdec je središče volje, samozavedanja oziroma ima zavest o svojem individualnem obstoju. Zna razločevati bistveno od nebistvenega in pravilno izbrati.

Telo
“Iznakaženo telo ne iznakazi duha, lepota duše pa krasi telo.” Seneka

“Moje telo je v ječi, moj duh je na svobodi.” Apolonij

“Telesna vzgoja mora biti enakovredna vzgoji uma.” Sokrat

“Naša dolžnost je ohranjati zdravo telo, da bi imeli zdrav in čist um.” Buda

Čustva
“Zakonska ljubezen ustvarja človeštvo, prijateljska ga izpopolnjuje, razuzdana pa ga kvari in ponižuje.” Francis Bacon

“Od vseh duševnih strasti žalost najbolj škoduje telesu.” Tomaž Akvinski

“Naše strasti so kakor ptice feniksi: ko izgori stara, iz njenega pepela takoj vstane nova.” Johann Wolfgang von Goethe

“Kdor si prizadeva zadovoljiti vse svoje strasti, gasi ogenj s slamo.” Konfucij

“V življenju se je treba varovati treh stvari: v mladosti pohote, v zreli dobi strasti, v starosti skoposti.” Konfucij

“Kdor pokaže strast, pokaže šibkost; kdor pokaže vrlino, pokaže moč.” François Voltaire

Razum
“Človeku, ki vlada svojemu razumu, je njegov razum najboljši prijatelj. Tistemu, ki pa razumu ne zna vladati, je ta največji sovražnik.” Bhagavadgita

“Zablode in nečistost uma prinesejo največjo škodo in so največji sovražniki vseh živih bitij.” Dalaj Lama

“Tisti, ki zase menijo, da so prepametni za ukvarjanje s politiko, so kaznovani tako, da jim vladajo neumneži.” Platon

“Železo z neuporabo zarjavi, voda z mirovanjem izgubi čistost, um z nedejavnostjo izgubi moč.” Leonardo da Vinci

“Bodi pogumen, da uporabljaš svoj lastni razum.” Immanuel Kant

“Imperare sibi maximum imperium est (Vladati sebi je največja oblast)”.