Človek živi, ne ve pa, kako naj bi živel

OGLAS

Človek živi, ne ve pa, kako naj bi živel. Civilizacijske navade so ga oddaljile od naravnih navad in ritmov ter fizičnega zdravja, s tem pa tudi od duševnega in duhovnega ravnovesja. Toda umetne navade tako tesno spremljajo njegov vsakdanjik, da o večini njih niti ne razmišlja v okviru koristnosti in škodljivosti, saj ne ve, da zanje sploh obstaja alternativa.

Pa ne mislim toliko na alternativo avtomobilom, mobilnim telefonom in računalnikom kot na alternativo toaletnemu papirju, straniščnim školjkam, zobnim ščetkicam, stolom in mizam, jedilnemu priboru ipd. In zakaj naj bi sploh potrebovali alternativo?

Predstavljajte si, da pridete v deželo, kjer ljudje vsako jutro trikrat močno trčijo z glavo ob zid. Nihče več ne ve, od kod izvira ta navada, je pa povsem običajno sredstvo za lažje bujenje. Ker vi tega ne počnete, vas, seveda, vsi čudno gledajo. Ko vas po nekaj tednih bivanja med temi nenavadnimi ljudmi nehajo mučiti glavoboli, ker ne dobivate vsakdanje doze kave (in ker poskusi, da bi jo zamenjali s tukajšnjimi navadami, niso obrodili želenih sadov), se vam začnejo vse jasneje kazati posledice trkanja z glavo ob steno.

OGLAS

Kot postranski opazovalec laže vidite, da ni tako nedolžno, kot vsi mislijo. Povzroča kopico težav in bolezni, toda glavotrkci jih jemljejo kot normalne. Ko jim poveste, da se vam zdi njihova navada škodljiva, in jih poskusite od nje odgovoriti, jo bodo začeli ognjevito braniti. Našli bodo tehtne argumente, jih podprli z znanstvenimi dokazi. Navade so pač močnejše celo od zdravega, kaj šele od pasivnega, otopelega razuma.

Trkanje z glavo ob zid se vam utegne zdeti preveč skrajno, da bi ga lahko primerjali s katero koli navado iz našega vsakdanjika. Dejansko pa za njim ne zaostajajo veliko bujenje s kavo, norma nenehnega tešenja lakote, ki se izraža v (vsaj) treh obrokih na dan in nenehnem grizljanju, celodnevno sedenje na stolih, sedeče iztrebljanje, stalno nošenje obutve, prehranjevanje in delo za mizo, obsedenost s higieno, čiščenje zob s plastično ščetkico … in še bi lahko našteval.

Predvidevam, da se bo vse našteto večini bralcev zdelo preveč vsakdanje, da bi v tem videli kar koli problematičnega. Ker smo z družbenimi navadami odrasli in z njimi živimo, sprejemamo tudi njihove stranske učinke kot samoumeven del vsakdana. Ampak če seštejemo posledice vseh teh priučenih navad, so veliko hujše, kot če bi živeli kot človek-žival v stabilnem naravnem okolju, kot je za nas naravno glede na ustroj našega telesa – in bi vsak dan trikrat trčili z glavo v drevo.

Naravno in umetno ravnovesje

Vsak naravni organizem vzpostavi v naravnem okolju najprimernejše naravno ravnovesje z okolico. Če se okolje spremeni, se spremeni tudi organizem (v določeni meri drži tudi obratno). Postopne spremembe okolja mu puščajo dovolj časa za prilagajanje, medtem ko ga nagle spremembe postavijo v zahtevno situacijo, v kateri je prisiljen delati kompromise. Naravno notranje ravnovesje zamenja z zasilnim umetnim ravnovesjem; to mu pomaga preživeti v okoliščinah, ki zanj niso več tako ugodne kot prej. Ko se okolje zelo močno spremeni, je organizem prisiljen k večjim spremembam, kot jih je zmožen narediti, zato se v takem primeru pojavijo stranski učinki.

Ker se ljudje ne utegnemo prilagajati globalnim spremembam, smo prisiljeni loviti zasilno ravnovesje, zasilno zdravje. Uradna medicina se ukvarja skoraj izključno z vzdrževanjem tega zasilnega zdravja. To je lažja možnost. Težja možnost je očistiti iz organizma (in okolja! – prav zato je naloga tako težka) vsa popačenja, ki so se z leti nabrala in vzpostaviti naravno ravnovesje. Takšna odločitev terja globoke spremembe v samem bistvu našega mišljenja, čutenja, čustvovanja, delovanja, pa tudi temeljite spremembe bivanjskega okolja, naravnega reda, prehrane, navad …

Nič čudnega, da je večina ljudi navajena razmišljati izključno v okvirih umetnega ravnovesja in životariti na skrajnem robu zdravja; korak proti naravnemu ravnovesju bi bil zanje preveč »nenaraven«, saj so njihove umetne navade postale premočne. Taki od zdravnika niti nočejo več, kot da jim popiha rano, jim ponudi obliž in jih napoti na strokovnjaka, ki bo rano dodatno popihal z najnovejšim aparatom in nanjo nanesel mazilo polno obljub. Ljudje ne želijo zdravja, zanima jih samo blaženje bolečine. Ali ni strašno, da se nam popolno zdravje tako rekoč upira?

Odvrzimo bremena

Predstavljajte si žensko, ki ima od malih nog na levo ramo pripeto kilogramsko utež. Sprva se bremena zaveda in ji je v napoto, toda sčasoma se nanj tako navadi, da ga niti ne opazi. Ko je stara trideset let, jo začnejo mučiti blage, a vztrajne težave z levo stranjo prsnega koša in hrbtenico. Zdravi se z masažami, sredstvi proti bolečinam, športom, toda stanje se v naslednjih desetih letih še slabša. Pri petdesetem letu se skoliozi pridruži hud išijas, zdravniki opazijo prva znamenja osteoporoze, trpi tudi prebava. Malo po šestdesetem letu umre zaradi vse številnejših zdravstvenih težav.

Kilogram teže ni veliko, če ga nesete od trgovine do avta ali v nahrbtniku na izlet. Če pa ga imate na ramenu štiriindvajset ur na dan vse življenje, je to ogromno. Povrhu vsega sčasoma postane neopazen. Telo reagira tako, da poišče najpriročnejšo protiutež, s katero vzpostavi umetno ravnovesje. Ampak takšno lovljenje ravnovesja ima stranske učinke, ki jih čutimo kot nešteto sodobnih bolezni. Trajno in dokončno jih lahko pozdravimo le, če vzpostavimo naravno ravnovesje in se znebimo vseh umetnih bremen.

Žal danes ni (uradno registriranih) zdravnikov, ki bi (po zgledu davnih šamanov) celostno iskali korenske vzroke bolezni – fizično, psihično, socialno in duhovno – na podlagi dobrega poznavanja naravnega ustroja človeškega telesa, zato omenjena ženska pri priznanih strokovnjakih ne bi dobila zdravila za svojo bolezen, dobila bi le blažila za množico simptomov prvotnega vzroka, ki bi jih mazali na mesta, kjer bi bili simptomi najbolj vidni.

Le redki bi se lotili težavnega odstranjevanja tujka, ki je po dolgih letih že povsem zraščen z naravnim tkivom. Če ga ne odstranjujemo zelo pazljivo in postopno, utegne organizem drastično reagirati in zboleti še huje ali celo umreti. Kljub temu se je vredno potruditi, saj je lahko organizem le brez nevidnega kilograma zares zdrav.

Najbolje bi bilo živeti v popolni harmoniji med naravnim ustrojem organizma in naravnega okolja, v katerem živimo. Potem nam ne bi bilo treba narediti prav nič, da bi bili telesno, duševno, socialno in duhovno popolnoma zdravi, saj bi za zdravje poskrbeli instinktivno kot živali. Če bi se že pojavila bolezen, pa bi se spontano ustrezno odzvali nanjo, zato bi izginila v najhitrejšem možnem času tudi brez zdravil in zdravnikov.

Vzrok bolezni

Vsekakor je treba vložiti veliko več truda, da vzpostavimo naravno ravnovesje v telesu, kot pa da krpamo umetnega. Ko poskušamo doseči naravno ravnovesje, nam je na začetku še teže kot prej, ker organizem noče spustiti bremen, na katera se je navadil. Toda z nekaj premišljene vztrajnosti ga lahko spomnimo na prvobitno ravnovesje in po določenem času ga bo objel z veliko radostjo. Posebej, ko začuti neznansko izboljšanje celostnega zdravja in počutja. V nasprotnem vzdržujemo le občutek, da smo v redu, medtem ko se dejansko zdravje počasi kruši, dokler v njem nenadoma ne zazija velika luknja. Ko snov, iz katere je naše zdravje, preperi, nobeno krpanje več ne zaleže.

Če bomo nekega dne le zbrali dovolj zdrave pameti in se odločili delovati v prid celostnega zdravja za vse, bomo verjetno začeli pri spoznanju, da zdrav organizem ni zdrav zato, ker ga ne napadajo bolezni. Zdrav je zato, ker je v njem normalna stopnja življenja, ki sama po sebi spontano kljubuje boleznim. Bakterije in virusi so samo znanilci upada telesne vitalnosti, torej oni niso vzrok bolezni. Vzrok je stanje telesa. To velja za praktično vse bolezni, ki jih poznamo, pa tudi za tiste, ki jih šele spoznavamo.

O tem vam lahko veliko povedo sonaravni kmetovalci, ki vedo naslednje: če rastlino napade zajedavec, je ne bodo pozdravili, če samo ubijejo škodljivca. Boljši pristop je povečanje vitalnosti rastline, saj jo bo potem zajedavec pustil pri miru oz. je bo pojedel le toliko, da se bo med njima vzpostavilo zdravo ravnovesje: rastlina zato ne bo zbolela in začela pešati, zajedavec se ne bo razmahnil do stopnje, ki bo škodila rastlini (in s tem tudi njemu samemu). Ključ do zdravja je (spet) naravno ravnovesje raznolikega življenja, ne pa poboj enega življenja, da bi drugemu omogočili neomejeno bohotenje. Oboje je bolno.

Mi, živali

Kako naj sploh pričakujemo, da bomo naredili nekaj za zdravje sveta kot celote, če ne premoremo niti toliko notranje moči (ali sploh uvida), da bi spremenili kako svojo očitno škodljivo navado?

Zakaj ne znamo razumeti več kot 90 % sporočil organizma (kaj šele okolja), s katerimi nas opozarja na vse svoje fine potrebe, želje, težave?

Ukrepamo šele, ko kaka signalna lučka od sile pregori in jo moramo zamenjati (skupaj z nekaj drugimi deli, ki so se vmes pokvarili).

Žal k telesu niso priložena navodila za uporabo, telesni »mehaniki« niso dorasli njegovi kompleksnosti, ključek do vgrajenega spomina pa smo izgubili, ne vemo ne kdaj ne kako. Obsodili smo se na kulturno življenje v neživem mestnem okolju, kjer signalne lučke za naravne potrebe preglašujejo zapovedi bontona, religije, življenjskega stila in neštete izmišljene norme. Ne znamo več biti živali.

Znati moramo živeti z obema naravama, med kateri smo vpeti – živalsko in božansko. V današnjem svetu pa smo se, preponosni na svojo človeškost, odrezali od obeh in zagotovili zmagoslavje mediokriteti. Prioriteto smo dali kompleksnim socialnim strukturam v velemestih, ki spominjajo na mravljišča, namesto da bi na prvo mesto postavili sebe, Človeka, in stabilno naravno okolje. No, imamo pa vsaj okoli sebe dovolj zidov, ob katere lahko treščimo z glavo, da se laže predramimo. Morda pa trikrat z glavo v zid vsako jutro niti ni tako neumna ideja…

Odlomek iz knjige Človek: navodila za uporabo, Nara Petrovič