Človekovo iskanje samega sebe

Vse naše človeško življenje je iskanje samega sebe. Dejansko je vse, kar človek počenja, tudi na vseh mogočih življenjskih stranpoteh, neke vrste preskušanje možnosti človeškega bivanja: Na kakšen način lahko človek živi in biva, na kakšen način lahko obstaja. To velja tako za najnižje človeške možnosti, ki so najbliže živalskim, za divjaški ali barbarski način življenja, kakor tudi za najvišje možnosti človeškega življenja, kakršne se pokažejo v življenju genijev ali svetnikov ali duhovnih ljudi. Toda vse takšno iskanje samega sebe, takšno preskušanje naših človeških možnosti pri večini ljudi še ni tisto zavestno iskanje  odgovora na človekovo osnovno vprašanje: Kaj smo ter od kod in kam gre naša pot.

V vsakdanjem življenju se niti ne zavedamo tega, da je to ena največjih ugank človeškega bivanja. Tako zelo smo navajeni na običajne načine svojega bivanja, čustvovanja, hotenja in delovanja, da se nam zdi, da pravzaprav vemo, kaj smo in tudi kaj so drugi ter kaj je človeško življenje. V resnici pa je vse to le navada: Navajeni smo živeti z neko neznanko, tako zelo navajeni, da niti ne čutimo in se ne zavedamo, da je vsak dan in vse to, kar doživljamo, ena sama velika uganka. Je pa v svetu že od nekdaj opazna potreba, da bi prišli do odgovora na vprašanje:

Kaj pravzaprav smo.

Nobelov nagrajenec Alexis Carrel je napisal tudi knjigo z naslovom ČLOVEK – NEZNANKA. V resnici namreč še nihče ni povedal splošno sprejemljivega in zadovoljivega odgovora na vprašanje, kaj je človek. Zdaj si pa zamislite, v kako paradoksni situaciji živimo vsi skupaj: Tisti, ki se sploh ne ukvarjajo s tem vprašanjem in živijo, kakor jih nosi in premetava življenje, ali pa tisti, ki zavestno poskušajo odgovoriti na to vprašanje – številni psihologi, psihiatri in drugi ljudje, ki se ukvarjajo z vprašanjem človeškega življenja.

OGLAS

Vsi smo v čudnem položaju, da moramo živeti to življenje, ravnati z gradivom, ki ga sploh ne poznamo dovolj in za katerega ne vemo, kaj pravzaprav je. Podobni smo rokodelcu, ki hoče nekaj narediti, pa niti ne ve, kaj hoče narediti, in ne pozna gradiva, iz katerega nekaj dela. To je naše dejansko človeško stanje vsakogar izmed nas. Zato postane očitno, da bi človek, ki bi hotel živeti kolikor toliko uravnoteženo življenje, ki bi ga osrečilo in mu prineslo, kar išče, moral poznati gradivo, s katerim ima opravka, svojo lastno naravo in svoje lastno bitje.

Torej lahko že iz teh razmišljanj razumemo tisto staro zapoved, ki so jo Grki zapisali na Apolonovem svetišču v Delfih: SPOZNAJ SAMEGA SEBE! Šele, če bi človek to zares storil, bi izpolnil prvi pogoj za to, da bi znal v svojem življenju pravilno ravnati in narediti iz njega nekaj lepega in dragocenega, nekaj takšnega, da bi bilo resnično zadovoljivo zanj, smiselno, vredno, osrečujoče. Če pa človek ne pozna gradiva, s katerim ima opraviti, če ne spozna samega sebe, vse, kar počne, počne slepo. V resnici je to naše običajno ali zelo pogosto človeško stanje kljub dosedanjim ugotovitvam znanosti, filozofije in raznih drugih iskanj. To vidimo vsi, ki se kakor koli ukvarjamo z živimi ljudmi in z vednostjo o človeku ter vemo, da znanost daje na tem področju zelo pomanjkljive odgovore.

Nekaj odgovorov na vprašanje, kaj je človek, nam dajejo nekatere filozofije, ampak že to, da je toliko raznovrstnih odgovorov, ki so prav pogosto diametralno nasprotni, nam kaže, da nimamo zanesljivega znanja. Vzemimo psihologijo, ki se šteje za empirično prirodoslovno znanost, pa lahko vidimo celo vrsto psiholoških šol, ki dajejo vsaka drugačno razlago, mnogih stvari pa sploh ne razlagajo, nekatere molče preidejo, o njih niti ne govorijo, druge pa kaj pogosto razlagajo na zelo protislovne načine. Vzemimo različne sisteme psihoterapije, kjer spet srečujemo razne načine, ki so si včasih diametralno nasprotni.

Res je sicer v življenju veliko stvari, ki so si navidezno nasprotne, pa se dejansko medsebojno dopolnjujejo, toda tukaj so mnogi od teh načinov prepričani, da imajo prav, da imajo sami vso resnico in da so vsi drugi, ki so drugačni, v zmoti. Torej izpodbijajo drug drugega, in kateremu naj potem verjamemo, da ima prav? Lahko bi rekli, da smo dejansko v zelo čudnem položaju: Imamo civilizacijo, ki ima precej različnih znanj o naravnih procesih in dogajanjih, hkrati pa zelo malo znanja o človeku, ki je ustvarjalec civilizacije in osnovni nosilec tega znanja. Res pa je v svetu, kot je že omenjeno, že od nekdaj obstajala vrsta različnih smeri in prizadevanj, ki so poskušala dati odgovor na vprašanje, kaj je človek. Filozofija je samo ena od teh smeri. Tudi mitologije so poskušale dati odgovor na to, kje je človekovo mesto ter pot in cilj. V modernem času imamo psihologijo, ki skuša na sistematski način in z znanstveno metodo dati odgovore na vprašanje o človeku, ki je najtežje od vseh vprašanj. Človek je namreč najbolj kompleksno zgrajeno bitje izmed vseh bitij v naravi. Precej je napredoval že na mnogih manj zahtevnih področjih spoznavanja prirodoslovnih pojavov, na bolj zahtevnih področjih tega spoznavanja pa je njegova naloga zmeraj težja. On sam pa je najbolj komplicirana oblika ali pojav, o katerem najmanj ve. Zahodna znanstvena psihologija je poleg tega dokaj mlada, stara komaj dobrih sto let. Vendar je znano, da so skozi vso zgodovino obstajali tudi razni drugačni načini spoznavanja človeka, o katerih se po navadi ne govori in ne ve kaj dosti. Če se razgledamo po različnih kulturah, ne le po naši, vidimo, da poznajo tudi različne načine mističnega iskanja. To so tiste oblike človekovega iskanja samega sebe, ki skušajo prodreti globlje v človeka, doseči globlje spoznanje, kakor nam ga lahko da normalno mišljenje in opazovanje z našimi telesnimi čutili. Te vrste iskanja najdemo v vseh razvitih civilizacijah in kulturah. Če pogledamo stare Egipčane, Grke, Rimljane, Kelte, Azteke, Inke, stare azijske kulture, vidimo, da so poznale takšne posebne mistične ali tudi okultne načine iskanja človeka, ki jih normalno življenje večinoma ne pozna, in da so dejansko prišle do nekaterih posebnih spoznanj in odkritij.

Mnoga od teh spoznanj so stara že tisočletja in niti ne vemo, kdo jih je prvi odkril, zanimivo pa je, da jih najdemo v zelo različnih civilizacijah. Pri starih Grkih (Pitagora) najdemo trditev, da je človekova lastna najgloblja resnica skrita globoko v njem. Isto misel srečamo v starem indijskem in kitajskem mističnem izročilu, kakor tudi v krščanskem. Tako sveti Avguštin pravi: “Ne išči zunaj, znotraj človeka prebiva resnica!” Gre za zelo zanimivo odkritje, ki je nasprotno splošno razširjenemu prepričanju naše zahodne civilizacije, da je resnica nekje zunaj, v objektivnem svetu, ki ga opazujemo, obvladujemo, miselno razčlenjujemo in z razumskim mišljenjem sklepamo o nesporni zunanji resnici.

Res v današnjem času to gledanje ni več povsem prepričano v svoj lastni prav. Tudi prirodoslovno-fizikalna znanost se namreč zaveda, da je ta objektivnost le relativna in nezanesljiva, zato pa postaja spet bolj zanimiva misel: Ne išči zunaj, znotraj človeka prebiva resnica.

O tem bom povedal nekaj stvari, ki sem jih imel možnost spoznati med svojim življenjem v Indiji.

Kot je bilo že rečeno, so mistično spoznavanje človeka poznali v različnih starih kulturah. V Evropi smo omenili Pitagora in nekatere misterijske kulte pri starih Grkih, ki so iskali resnico v človeku po mistični poti. Podobno lahko omenimo nekatere misterijske kulte pri starih Rimljanih, neoplatonike, gnostike, krščanske mistike v poznejši Evropi, v številnih evropskih deželah, mistike v stari Perziji, na Kitajskem, islamske sufije itd. Izgleda pa, da je od vseh teh dežel in kultur Indija najbolj razvila te vrste iskanja, tako da pozna zelo številne smeri in oblike mističnega iskanja. Za pojasnitev tega iskanja izhajamo iz misli, da je vse naše življenje iskanje samega sebe in preizkušanje možnosti človeškega bivanja. Uporabimo besede R. Garaudyja: “Človek ni samo to, kar je, ampak tudi to, kar še ni.” Človek torej ni samo to, kar je manifestno, očitno, ampak tudi to, kar je v njem še skrito, potencial, ki ga nosi v sebi. Te potenciale v svojem vsakdanjem življenju le zelo delno spoznamo in preizkušamo ter tako raziskujemo le zelo omejeno področje naših človeških možnosti. Mistično in okultno izročilo starih kultur pa pravi, da ni mogoče spoznati človeka, dokler ostajamo pri odkrivanju in preizkušanju svojih zunanjih možnosti. Trdijo, da se pravo spoznanje začne šele potem, ko odkrijemo in spoznamo svoje najvišje in najgloblje možnosti. Po njih je šele potem, ko spoznamo najvišje, možno spoznati najnižje. To je zelo zanimivo reklo, ki je povsem nasprotno temu, kar trdi freudovska misel: “Šele ko spoznaš najnižje plasti v človeku, lahko razumeš človekovo vsakdanje vedenje in mišljenje”. Omenjeno staro spoznanje pa govori: “Šele ko spoznaš najvišje, lahko razumeš nižje”.

Indija je prav tako v tej smeri največ raziskovala. Vrsto tisočletij je svoje največje sile vložila v to smer, v raziskovanje človekove notranjosti in njegovih najvišjih duševnih ali pa tudi duhovnih plasti. Tu ima Indija zelo obsežno znanje, vrsto empiričnih raziskovanj in odkritij o različnih možnostih človekovega bivanja in doživljanja, ki jih v vsakdanjosti ne poznamo. Gre za duševna doživetja, ki jih večina ljudi sploh ne pozna, če pa jih kdo doživi, se morebiti vpraša: Ali je z mano kaj narobe, ali izgubljam pamet?

Indija je s temi iskanji prišla do spoznanja, da je poleg naše človeškosti, ki jo doživljamo z običajnimi čuti, čustvi, z mislimi itd., človeku mogoča še vrsta drugih, skritih doživetij, in da so v njem globlje in višje dimenzije, ki se jih ponavadi sploh ne zaveda. Za globljim v sebi človek najde še globlje in lahko pride prav do najglobljega, s čimer je možno spoznati vse. Eden starih indijskih svetih spisov, Upanišade, pravi: “Kako naj spoznam tisto, kar mi bo omogočilo, da bom, ko to spoznam, spoznal vse?”

Indijci pravijo, da je vse naše normalno življenje le življenje v nevednosti. Ta beseda nevednost pa ne pomeni tu tega, kar pomeni pri nas, na primer, da ne znamo fizike ali kemije, nanaša se na človeka, na naše najgloblje človeško jedro, v katerem je skrito bistvo vseh stvari, in nepoznavanje tega jedra je nevednost. Trdijo, da človek, ki ne pozna samega sebe, ne more zares spoznati niti drugih stvari in narave zato, ker so vse stvari narejene iz iste substance. No, to nam na svoj način govori tudi fizika, ki pravi, da je vse narejeno iz iste snovi, le da je v mišljenju fizike to materija ali materialna energija, po trditvi teh starodavnih indijskih svetih spisov pa je to neka večna, neskončna zavest in moč, blaženost in absolutna bit, iz katere izvirajo vse stvari. Šele ko človek spozna svojo lastno naravo, svojo lastno resnično, najglobljo ali najvišjo substanco, s tem prav spozna tudi substanco vseh drugih stvari.

Človek je eno z vsem svetom, to je temeljno indijsko spoznanje. Nekje globoko v človeku je neka skrita temeljna bit, ki je eno z bitjo vseh stvari. Temeljno zlato, iz katerega je narejen ves kozmos, je tudi v samem človeku. In ko spozna to zlato v sebi, lahko spozna tudi vse drugo, kar je narejeno iz zlata. To skrito zlato v človeku je tisto, kar so iskali mistiki in po svoje mogoče tudi evropski alkimisti, ko so iz nežlahtne kovine poskušali narediti zlato. To je bila verjetno vsaj pri nekaterih simbolična govorica za iskanje tiste najgloblje prave substance v človeku, ki jo išče tudi indijska joga. Joga namreč ni to, kar navadno razumemo s to besedo, zavzemanje različnih nenavadnih telesnih drž in položajev. Joga je iskanje človekovega najglobljega bistva, iskanje samega sebe – ne iskanje samega sebe v svoji zunanji pojavnosti, ampak v svojem najglobljem bistvu, z drugo besedo – iskanje svojega pravega jaza. In indijski mistiki zatrjujejo, da je to mogoče, da človek v resnici lahko odkrije samega sebe, najde samega sebe, svoj pravi ali najgloblji jaz. Tukaj je treba nekoliko pojasniti razumevanje besede jaz. Na Zahodu se z besedo jaz označuje človekova zunanja podoba, to, česar se ljudje zavedamo v svojem normalnem duševnem stanju. Lahko v kakšni psihološki šoli to povemo tako, v drugi pa kako drugače, ampak beseda jaz vedno označuje našo zunanjo naravo, tisto našo pojavnost, ki se je zavedamo v svoji navadni zavesti. Za Indijce pa je to le navidezni jaz, nepravi jaz, lažni jaz ali nižji jaz. Pravi jaz pa je nekaj skritega, tisto, kar je v človeku najgloblje ter eno z vsemi stvarmi. Šele ko človek odkrije tisto, v resnici spozna svoj pravi jaz, spozna samega sebe. Prej ima za samega sebe različne zunanje ovoje samega sebe, svojo telesno plat, svojo življenjsko silo, svoje umske sposobnosti, čustva, misli, to, čemur indijski jogiji pravijo le navidezni jaz. S tega gledišča sedaj postane še bolj razumljivo reklo starih Grkov iz Apolonovega svetišča: Spoznaj samega sebe! Najbrž s tem niso mislili le tega, da nam je treba spoznati svojo običajno zunanjo človeško naravo, svoje telesne ali duševne lastnosti, temperament, značaj, umske sposobnosti ipd. Vsi stari mistiki so menili, da je človekova glavna naloga to, da spozna svoje najgloblje bistvo. Šele takrat izpolni svoj osnovni pogoj, da potlej lahko razume vse drugo, ali pa da v resnici začne razumevati tudi vse drugo. Da človek, dokler ne odkrije svojega bistva, živi v nevednosti, je bilo torej tudi mišljenje grških modrecev, ki so nam zapustili vodilo: “Gnothi seauton!” – Spoznaj samega sebe.

Ustavili smo se ob tem, kaj na Zahodu pojmujejo pod besedo jaz – ego. Kaj pa pod tem razume Indija, naj povem s poenostavljenim prikazom nekaterih indijskih duhovnih šol in poti.

Indija je ne samo govorila o tem, da je v človeku neka globoka skrivnost (kar evangelij izraža na svoj način z besedami: Kraljestvo božje je v vas!), zaklad, zakopan v nas, ampak je razvila tudi veliko praktičnih postopkov, s katerimi lahko človek pride do najglobljega ali najvišjega doživetja sebe, do svojega pravega jaza.

Vsem tem različnim postopkom v Indiji pravijo joga. Joga je beseda, ki ima dva pomena. Lahko pomeni združitev (slovenska beseda: igo – jarem, latinska: iugum, angleška: yoke, nemška: Joch) posameznih plasti človeške zavesti z najglobljo bitjo v človeku, tako da površinski človek postane eno s svojim pravim bistvom, s tem pa tudi s pravim bistvom vseh stvari. Lahko pa pomeni tudi vse postopke, ki nas lahko pripeljejo do tega stanja združitve.

Takih postopkov je veliko. Indija je razvila zelo veliko smeri in poti, metod in postopkov joge. Na kratko bomo omenili le nekaj takšnih poti.

Indija je zelo stara civilizacija in kultura in se zaveda, da smo ljudje v svoji naravi zelo različni, različnih načinov življenja, vrednot, pojmovanj, religij. Ker smo različni, potrebujemo tudi različne odgovore in poglede ali življenjske poti za različne človeške narave, pa tudi različne poti odkrivanja samega sebe. Za loveka, ki je izrazito umsko razvit, je um najmočnejša plat njegove narave. Za takšne ljudi so razvili t.i. jogo znanja (džnjanajogo). Za čustvovanje človeka so razvili jogo vdane ljubezni (bhaktijogo), za človeka, polnega energije jogo delovanja (karmajogo), za introspektivne ljudi pa t.i. kraljevsko jogo (radžajogo). Sistem introspekcije je izdelan tako, da se človek izogne nevarnostim, ki jih ta lahko prinaša, in v resnici postopno prodre v globlje razsežnosti samega sebe.

Hathajoga, ki uporablja predvsem telesno plat za začetek iskanja samega sebe, uporablja vse tiste telesne položaje in drže, asane, ki jih ljudje pri nas imenujejo joga. Tudi dihalne vaje ali pranajama so samo en element sistema hathajoge. Obstajajo pa tudi nekateri posebni sistemi, ki združujejo več različnih poti. Enega takšnih sintetičnih sistemov joge najdemo v Bhagavadgiti, stari indijski sveti knjigi, ki ima izredno globoko psihološko znanje in nenavadno globoko duhovno znanje, poleg tega pa je tudi čudovita pesem, ena najlepših pesniških stvaritev, kar jih poznamo. Združuje tri poti hkrati, zato ji tudi pravimo trojna pot Gite: Pot srca oziroma čustev, pot razlikujočega uma oziroma znanja in pot delovanja – karmajoga. To je torej sintetična pot, ki uporabi več različnih poti človeške narave za globlje iskanje samega sebe.

Je še več drugih takih sintetičnih poti, na primer, tantra in tudi integralna joga.

Zakaj se je smiselno ob tem ustavljati? Na Zahodu veliko govorimo o psihologiji, o različnih smereh raziskovanja, o različnih smereh psihoterapije, o različnih načinih razlaganja človeka in si pogosto predstavljamo: To je torej tisto, kar je človek. Če se ne zavedamo, kako omejeno je še vse naše znanje, lahko zapademo v čisto zmotno gledanje na človeka. Tako imamo vrsto ljudi v Ameriki in drugod, ki so se dali prepričati behaviorističnim razlagam, da je človek samo neke vrste sistem dražljajev in reakcij, in človeka razumejo na bolj ali manj mehanski način. Naredili so sicer veliko logično napako, ker so s svojim postopkom redukcije zanemarili celo vrsto drugih stvari v človeku, kot da jih ni, vendar se ne zavedajo tega. Druga taka vrsta smeri v psihologiji si človeka razlaga z ugotovitvami, ki so jih dobili v poskusih z živalmi, recimo refleksologi in druge smeri, in potem menimo, da je človek samo neke vrste žival. Veliko ljudi misli tako, pri tem pa se ne zavedajo, da so prišli do takšnega pojmovanja z zgrešenim postopkom, ko so zanemarili celo vrsto postopkov. Če pa upoštevamo izkustvo, ki nam dajejo vse visoko razvite kulture, da so v človeku poleg teh dimenzij, ki jih raziskujeta refleksologija in behaviorizem, nekatere značilno človeške dimenzije, za katere G. Allport pravi, da so psihologiji najteže dostopne ali pa nedostopne (isto nam pravijo Fromm in nekateri drugi misleci in raziskovalci), je moderni psihologiji večinoma še nedostopno prav tisto, kar je najbolj značilno za človeka in ga razlikuje od živali. Poleg tega pa stare kulture pravijo, da je v človeku še nekaj globljega, nekaj neskončnega ali božanskega in da je to neločljiv del človeške narave ter naše najgloblje jedro ali resnično bistvo. To človek lahko odkrije, če naredi ustrezne korake in se torej poloti takšne oblike duhovne samovzgoje, ki ga pripelje do tega najpomembnejšega odkritja. Če se tega zavedamo, lahko bolj zrelo gledamo na svoje razumevanje samega sebe in razumevanje drugih ljudi. Postanemo bolj skromni in se začnemo zavedati tega, da je vse to, kar vemo o sebi, le nekaj začasnega, samo začasni zasilni pogledi ali razlage, in da se v resnici še ne poznamo. V nas je še vedno skrita neka skrivnost, ki jo je treba odkriti. Prav odkrivanje te skrivnosti je glavna naloga človekovega življenja. Vse življenjsko početje so le različni načini, kako najti tisto, kar je latentno in zakopano v nas samih. Ko to vemo, gledamo z večjo kritičnostjo in skromnostjo na vse to znanje, ki ga imamo v psihologiji. Ne domišljamo si več, kaj vse vemo in kako lahko drugim solimo pamet in jim govorimo: Ti moraš tako, to delaš narobe, to moraš tako. Kdor se zaveda, da še sam sebe ne pozna dovolj dobro, bo hkrati vedel, da tudi drugega ne pozna dobro. In kdor se zaveda tega, da lahko res spoznamo to, kar je nižjega in vsakdanjega, šele potem ko spoznamo tisto, kar je višjega in najvišjega, se lahko izognemo velikim napakam v svojem lastnem življenju in poseganju v življenje drugih.

V človeku je torej mogoče odkriti razsežnosti, kot jih navadno poznamo, ali celo njegovo najgloblje bistvo. Šele s tem odkritjem se nam po zatrjevanju joge odpre pravo razumevanje samega sebe in sveta okrog nas. Vendar je treba upoštevati to, da vsaka od poti, ki sem jih omenil, pristopa k človeku, k iskanju njegove najgloblje resnice, na svoj poseben način: bodisi s pomočjo čustev, srca, ali pa s pomočjo mislečega uma, človekovih dejavnih energij, ali pa njegove fizične plati in da zato lahko pride le do nekega aspekta globlje resnice, ne pa do celovitega znanja. Če bi hoteli priti do celovitega znanja o sebi, bi morali uporabiti vse svoje zmožnosti – umske, čustvene, življenjske, telesne, da bi resnično lahko prišli do svoje celotne resnice. Prav zato v Indiji učijo tudi omenjene sintetične poti joge, na primer, integralno jogo. Človek v celoti odkrije ali spozna samega sebe, ne ko spozna le en delček samega sebe (to nam pravi tudi globinska psihologija), ampak veliko stvari o sebi, v podzavesti in nadzavesti, svoje najvišje in tudi najnižje razsežnosti. Šele takrat bi lahko začel vse te stvari v sebi pametno harmonizirati in integrirati.

Res tudi nekatere šole zahodne psihologije govorijo o integraciji. Jung govori o procesu individuacije, integracije med zavednim in nezavednim delom našega bitja kot temeljnim procesom zorenja. Vendar vse to, kar Jung označuje z besedami zavedno in nezavedno, zajema le majhen izsek človekove psihološke resničnosti in ne upošteva tistih človekovih skritih globin in višin, ki jih poznajo mistiki.

Tudi nekatere druge smeri v psihologiji govorijo o integraciji in harmonizaciji, vendar je to lahko le zasilna harmonizacija, ker ne poznajo in ne upoštevajo vseh temeljnih elementov človeške narave. Cela vrsta stvari ostane neintegrirana, in do resnične integracije bi lahko človek prišel šele, ko bi odkril tisto, kar je najvišjega v njem in je zdaj zanj nadzavestno, kot tudi tisto, kar je najnižjega in je zdaj zanj podzavestno ali pa nezavedno. Tisto, kar je najvišjega, bi bilo lahko temelj, na katerem bi bila potlej lahko zgrajena celotna človeška stavba in bi tudi zunanje bitje lahko izražalo tisto, kar je v nas najvišjega in najglobljega, ali kot bi dejali Indijci: To, kar je v nas božanskega, večnega ali neskončnega.

To je bilo nekaj besed o človekovem iskanju samega sebe. Za povzetek recimo: Vse, kar počnemo, je le človekovo iskanje samega sebe. Tudi vse to, kar počne kriminalec, prostitutka ali divjak v amazonskem pragozdu, je iskanje samega sebe. Vendar je to še nezavedno iskanje samega sebe, preizkušanje svojih možnosti bivanja, ne da bi človek res vedel, kaj in zakaj počne – življenje ga nosi, kakor človeka sili ali determinira njegova narava, dednost, družba ali okolje, v katerem se je rodil in živi.

Poznamo tudi različne načine razumskega iskanja samega sebe in naša zahodna psihologija je del iskanja: Poskus razumeti z razumom svoje življenje. Podobno velja za filozofijo in za različne oblike znanosti. Po izkustvu številnih kultur pa so v človeku še neke skrite, globlje razsežnosti, ki jih ne moremo doseči z racionalnimi metodami spoznavanja, ne z našo znanostjo, ne s filozofijo, in sicer zato, ker so globlje in višje ter presegajo nivo intelektualnega mišljenja in razumevanja, se mu izmikajo in jih človek lahko doseže šele s posebnimi načini samovzgoje, s katerimi prodre globlje vase, doseže neko globlje ali pa višje stanje zavesti in takrat odkrije svoje najgloblje jedro in bistvo.
Tukaj dodajmo, da tudi s tem odkritjem še ni dokončana pot samospoznavanja, ker šele od tukaj naprej človek lahko začenja pravilno spoznavati vse nižje plasti svojega bivanja, svojo vitalno naravo, čustveno naravo, telesno naravo, umsko naravo in zapleteno uganko številnih plasti in ravni svoje zunanje narave. Po tem pojmovanju je iskanje samega sebe težavna naloga in smo tako vsi le popotniki ali romarji na zahtevni poti k samospoznavanju.

Nekaj literature:

1. Aurobindo, Šri: Človeški ciklus, Slovenska matica, Lj. 1980
2. Integralna joga, Slovenska matica, Lj. 1990
3. Slapovi Luči, Mohorjeva družba, Celje
4. LERSCH, Philipp: Aufbau der Person, Burth, München 1966
5. Der Mensch in der Gegenwart, Reinhardt, München 1964
6. REMPLEIN, Heinz: Psychologie der Persönlichkeit, Reinhardt, München 1963
7. SVETINA, Janez: Zahodna psihologija, tradicionalna joga in Šri Aurobindova Integralna joga
8. Slovenska šola za novo tisočletje, Didakta, Radovljica 1990
9. Znamenja časov in šola, Didakta, Radovljica
10. GIBRAN, Kahlil: Prerok, Mladinska knjiga, Ljubljana 1988
11. KONFUCIJ: Pogovori, Cankarjeva založba, Ljubljana 1988
12. BHAGAVADGITA, Gospodova pesem, Mladinska knjiga, Ljubljana 1990
13. DHAMMAPADA, Besede modrosti, Mladinska knjiga, Ljubljana 1990
14. SVETO PISMO NOVE ZAVEZE – štirje evangeliji

Avtor: Janez Svetina