Ljudje smo vajeni doživljati sebe, kot tistega, ki se identificira s tem, kar nam govorijo čustva, kljub temu, da so čustva le nekaj, kar se prebuja znotraj nas. So dinamičen aspekt nas samih, ki spremeni to, kar doživljamo kot svojo resnico, v čustveno resnico.

Mnogo od nas čaka na čustveni odziv telesa, uma, čutenja in se potem na to odziva, saj je izredno pomembno, da se odzovemo na to, kar se nam zdi, da prihaja iz nas. In normalno je, da sprejmemo čustva, kot del tega, kar nam govori o nas samih. Torej bi bilo logično, da nam govori resnico o nas.

To je običajen vidik, kako gledamo na sebe.

Niti ne pomislimo, da je s takšnim gledanjem kaj narobe. A v trenutku, ko se soočimo z drugimi ljudmi, s katerimi smo v stiku v družbenem, poslovnem ali intimnem okolju, se nam začne kazati to, kar nam kažejo čustva, kot nekaj, kar je lahko nekaj, kar govori o nas samih, ali pa ne.

V psihologiji so kaj hitro prepoznali preko del Carla Junga in Sigmunda Freuda, da se dogaja pod čustveno vsebino še mnogo drugega. Svet je kaj hitro prepoznal, da je dobro čustva regulirati, da ne bi preveč negativno tangirala drugih ljudi.

To kako se čustva obnašajo je v mnogočem odvisno od tega, kar prihaja iz globjih nivojev naše zavesti, ne samo iz tega, kar vidi in prepoznava naš um, kot čustveno vsebino.

Tem delom zavesti pravimo podzavestni, nezavedtni, pozabljeni ipd. Ti vidiki so ne glede na to, od kod prihajajo, del našega izražanja in nečesa, kar vpliva na druge, njihovo odzivanje in njihov odnos do nas ter tega, kar počnemo kot posamezniki.

Čustva so prepoznana kot nekaj, kar nas lahko zelo podpira, lahko pa so prepoznana kot nekaj, kar nas sabotira.

Njihova narava je zelo varljiva, saj ne vemo, kaj oddajamo. Vemo le to, da če se bodo dobro čutila za nas, oz. bodo pretočna za nas same, da bodo morda tudi na druge imela takšen učinek. A ne vedno.

Vsak od nas je posameznik, ki ima svojo izkušnjo sebe in ta je tista, ki njemu govori, kako se zanj nek signal oz. čutenje, ki ga prejema od sogovornika, čuti in kaj zanj pomeni. Tega ne more z gotovostjo vedeti nihče. To vemo le mi sami.

Je pa odvisen od tega, kako zelo smo povezani s svojo notranjo tišino, oz. s tem, kako globoko zaznavamo sami sebe.

Bolj globoko se zaznavamo kot posamezniki, ki lahko ali ne dojemamo ta svet na svoj subjektiven način, manj nas bodo čustva, misli, občutki, ideje, ki prihajajo skozi čutenje od drugih, tangirala. Pa ne samo to. Manj jih bomo absorbirali kot njihov stres, njihove potrebe, nameni in subtilno izražanje, ki še kako vpliva na čustveni in intelektualni izraz.

O čem se gre pri čustveni regulaciji je to, da na subtilnem nivoju spremenimo oz. predrugačimo to, kakšen je naš odziv.

Če je le-ta usklajen z nami samimi, nas drugi lahko dojemajo kot avtetične posameznike. In če ni, je čutenje drugih, kako nas oni zaznavajo “posmeteno” z našim duševnim kontekstom oz. vsebino našega izraza, ki želi nekaj spremeniti samo zato, da bi se na zunaj čutilo boljše, ne pa nujno dobro za drugo stran.

Vsak ima v sebi senzor za avtentičnost. V trenutku, ko je čustvena regulacija spremembe čustev narejena z namenom, da bi zameglili svojo lastno avtentičnost, tudi drugi to čutijo.

Razlika med nižje zavestnim izražanjem in višje zavestnim izražanjem je v tem, da je čustvena regulacija pri prvem neavtentična, pri drugem pa se čuti kot avtentična.

Mnoge raziskave so pokazale kako neavtentičnost vpliva na prenos stresa, negativnih občutkov in drugih negativnih vplivov na delovne teame in zaposlene na splošno. In podobno se dogaja tudi v procesih pogajanj, prodaji, druženjih ipd.

Avtentičnost je ključen dejavnik vsakega odnosa.

Če te ni, se ne moremo oz. se lahko gremo čustveno regulacijo, a zaznavali nas bodo kot “fake”. Pa ne samo to, ker bodo sprejemali naš fake odnos, se bo vse tisto, kar bodo posamezniki prejeli v sebe, odražalo na njihovem zdravju, mentalnem in fizičnem.

Čustvena regulacija iz nižje zavesti ni avtentična, saj naš um ne ve, kaj zanj v resnici pomeni neko čustvo, misel ali občutek. Ve pa, da je tam, in da je nanj potrebno odreagirati.

Težava pri nižje zavestni regulaciji je, da na čustvo odreagiramo, kot smo naučeni, ne iz našega avtentičnega odnosa do nas samih.

Zakaj je to težava?

Ker poslušamo zelo posredno čutenje tega, kar je za nas res, kajti vedno ko sledimo temu, kar so nas naučili, brez, da bi preverili v svojem globokem občutku za nas, ki se čuti kot globki mir, sproščenost, pretok in povezanost, smo odzivni mehanizem, ne pa tisti, ki odreagira inteligentno.

Naš vsakdan je prežet s tem, kako bi naj in kako moramo, da bo boljše. To pa se dogaja tudi na prodajnih in drugih treningih za razvoj notranjih veščin. Tukaj je dobro ne pozabiti, da te lahko tisti, ki te uči pripelje le tako daleč, kolikor se sam zaveda nečesa.

In višja zavest pri čustveni regulaciji?

Višja zavest ti omogoča dostop do tega dela naše izkušnje “jaz sem”, ki regulira notranji mir, sproščenost, stanja toka in avtentičnost, ki jo čutijo drugi.